Odsotnost enotne strategije

Skrb za mestno drevje postaja vsako poletje, v času vse pogostejših vročinskih valov, stalna tema. Kljub temu pa na državni ravni Slovenija nima strategije, ki bi občinam dala natančna navodila, kako čim učinkoviteje skrbeti za drevesa v urbanem okolju. Tako so občine prepuščene same sebi, ene so pri tem bolj uspešne, druge manj.

Ko govorimo o mestnem drevju, govorimo o posameznih drevesih oziroma manjših skupinah dreves, ki rastejo v urbanem okolju. Mestno drevje največkrat srečamo v mestnih parkih, drevoredih, na ulici ali pa na zasebnih zemljiščih, kot so dvorišča hiš. Drevesa imajo v mestu izjemno velik pomen, saj uravnavajo temperaturo, izboljšujejo zdravje prebivalcev in podobo mesta ter omogočajo biotsko raznolikost.

Urša Vilhar, raziskovalka na Gozdarskem inštitutu Slovenije, je opisala, kako mestno drevje pripomore k boljši mikroklimi v mestu. »Drevesne krošnje prestrezajo prašne delce iz zraka in s tem zmanjšujejo onesnaženost zraka. Zmanjšujejo tudi hitrost vetra, manjše so obremenitve s hrupom, zato drevesa prispevajo k bolj zdravemu okolju. Hkrati drevesa ohlajajo zrak, saj dajejo senco in izboljšujejo mikroklimo prek izhlapevanja vodne pare iz drevesnih krošenj. Vrste z velikimi krošnjami so pri tem učinkovitejše, saj lahko drevesa v svoji neposredni bližini zagotovijo do 15 stopinj nižje temperature ob sončni pripeki.«

V raziskavi iz leta 2021 je Jonas Schwaab, profesor na Univerzi za znanost in tehnologijo v Zürichu, izmeril temperaturo 293 evropskih mest, tudi dveh slovenskih – Ljubljane in Maribora, ter primerjal temperaturo mestnih tal na površinah, kjer drevesa so in kjer jih ni. Ugotovil je, da mestno drevje v različnih regijah Evrope pri zniževanju temperatur deluje različno dobro. Najmanjše (a še zmeraj pozitivne) so bile razlike v južni Evropi, na Iberskem polotoku, južni Italiji, Grčiji in Turčiji, največje razlike pa so bile v srednji in vzhodni Evropi. Od vseh evropskih držav so bila drevesa najučinkovitejša ravno v Sloveniji, povprečno je bila v območjih z mestnim drevjem temperatura tal nižja za kar 14 stopinj, Sloveniji pa sledijo Avstrija, Nemčija ter Poljska.

V Sloveniji se nam torej glede na celotno Evropo najbolj splača vlagati v mestno drevje kot sredstvo za uravnavanje temperature. Vročinski valovi bodo vse pogostejši, trenutno smo že v drugem to poletje, mestno drevje pa lahko dobesedno rešuje življenja med njimi. Vsako leto namreč nekaj ljudi umre prezgodnje smrti zaradi visokih temperatur. V začetku julija tega leta je ARSO zabeležil enega izmed najdaljših vročinskih valov v zgodovini meritev, kar nakazuje, da bo zaradi podnebnih sprememb z leti takih šokov še več, trajali pa bodo dlje.

Drevesa imajo v mestu izjemno velik pomen, saj uravnavajo temperaturo, izboljšujejo zdravje prebivalcev in podobo mesta ter omogočajo biotsko raznolikost.

Poleg zniževanja temperature imajo drevesa v mestih tudi pomembno socialno funkcijo in pozitivno vplivajo na kakovost življenja v mestu. Urša Vilhar poudarja, da so »mestna drevesa graditelji estetike mestnega prostora, oblikujejo prostor z obliko krošnje ali skupine krošenj, oblikujejo prostor z rastjo, strukturo in barvo, mehčajo linije ulic, okoliških gradenj, drobijo enoličnost velikih pozidanih površin, so lahko prijetno ozadje ali v prvem planu zagotavljajo zasebnost, optično vodijo promet pešcev in vozil, zakrijejo poglede na propadajoče stavbe ali industrijske komplekse itd. Mestna drevesa tako prispevajo k lepši okolici stavb ter estetskemu videzu mesta ter poskrbijo za sezonsko spreminjanje barv in tekstur.«

»Hkrati imajo mestna drevesa kulturno in zgodovinsko vrednost, so turistična atrakcija ter ponujajo prostor za izobraževanje. Mestne parke in gozdove namreč redno obiskujejo vrtci in šole v sklopu izobraževalnih aktivnosti. V urejenem zelenem okolju je stopnja kriminala manjša. Mestna drevesa dokazano pomagajo pri okrevanju po bolezni, zmanjšujejo stres ter prispevajo k boljšemu fizičnemu in psihičnemu zdravju. Zadrževanje v bližini dreves namreč pozitivno vpliva na koncentracijo in delo v izobraževalnih ustanovah in pisarnah,« dodaja. Mestna drevesa so pomembna tudi za biodiverziteto, saj dajejo življenjski prostor številnim živalskim in rastlinskim vrstam.

Zelo pomembno je torej, da je upravljanje mestnega drevja kakovostno, strokovno in nadzorovano. Upravljanje mestnega drevja lahko na splošno razdelimo na dve dejavnosti: saditev novih dreves ter varstvo odraslih dreves. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z Inštituta za politike prostora (IPoP), razloži, da je treba pri upravljanju mestnega drevja vedno upoštevati obe skupini. »Nove saditve namreč lahko iz številnih razlogov, predvsem pa zaradi nepredvidljivosti in časovnega zamika pri učinkovanju novih dreves na okolje, res učinkovito delujejo na lokalno okolje samo v povezavi z obstoječim drevesnim fondom. Upoštevati moramo, da so starejša drevesa bolj vsestransko koristna kot mlada, da so skupine dreves učinkovitejše v zagotavljanju koristi kot posamezna drevesa in da novo posajena drevesa, če se uspešno vrastejo, še več let ne bodo res polno funkcionalna in bodo njihovi učinki na okolje očitni šele sčasoma.«

V zadnjem času se povečuje tudi razumevanje tega, da morajo biti v celostno upravljanje mestnega drevja vključena tudi drevesa, ki rastejo na zasebnih zemljiščih. To pomeni, da bi se javne institucije lahko lotile strateške saditve dreves na zasebnih zemljiščih, ta drevesa pa bi nato tudi strokovno vzdrževale.

Pri upravljanju mestnih dreves v Sloveniji pa se spopadamo s kar nekaj težavami. Drevesa v veliki večini niso zavarovana pred nepotrebnim sekanjem in nestrokovnim obrezovanjem, pogosto se nestrokovno obrezujejo, kar lahko povzroči slabšo rast drevesa ter zmanjša krošnjo. Ta je eden izmed najpomembnejši del drevesa in pozitivno vpliva na mesto, ni tudi razmisleka o domačih, najprimernejših in podnebno najbolj odpornih sortah drevesnic.

Maja Simoneti pojasnjuje, da »vsak lastnik lahko z drevesi v urbanem okolju ravna po svoji presoji. V nasprotju z drevesi v gozdu, za sekanje in upravljanje katerih skladno z zakonom o gozdovih skrbijo gozdnogojitveni načrti in strokovno usposobljeni strokovnjaki, je upravljanje urbanega drevesnega fonda prepuščeno v varstvo in oskrbo lastnikom. To načeloma pomeni, da občine enotno skrbijo za drevesni fond v svoji lasti, drugi javnopravni subjekti in zasebni lastniki pa za svoja drevesa po svoje in pri tem eni in drugi niso zavezani slediti nobenim enotnim zavezujočim pravilom strokovno kompetentnega upravljanja.«

In prav to je središče vse problematike. V Sloveniji primanjkuje sistemskega nadzora nad upravljanjem mestnega drevja. Vsaka občina je bolj ko ne prepuščena sama sebi, nekatere so v upravljanju dreves bolj, druge pa manj uspešne. Na državni ravni sta za upravljanje dreves odgovorni dve ministrstvi: ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je odgovorno za večje, ruralne gozdove, za mestno drevje pa je odgovorno ministrstvo za naravne vire in prostor v okviru načrtovanja prostora. Nadzor nad drevjem je torej razdeljen med dve ministrstvi, kar ni idealno.

A tudi ministrstvo za naravne vire in prostor, ki naj bi skrbelo za mestna drevesa, v praksi bolj ko ne prepusti občinam, da počnejo, kar hočejo, saj nimajo mehanizmov ali pa zmogljivosti, da bi učinkovito usmerjali ali pa vsaj nadzirali upravljanje mestnega drevja. »Država kritične vloge dreves, tako kot tudi pomena zelenih in drugih javnih odprtih površin za javno zdravje in kakovost bivanja in podnebno odpornost naselij, ne prepoznava kot relevantnega in pušča občinam, da ravnajo kot vejo in znajo. Tak način upravljanja ni učinkovit, ustvarja velike razlike v kakovosti bivalnega okolja in povzroča tudi nepovratno škodo na urbanem drevesnem fondu,« pojasni Maja Simoneti. Meni, da bi lahko država z »enotnimi minimalnimi merili in standardi varstva in razvoja« veliko lažje in hitreje v vseh občinah zvišala strokovne standarde in povečala pristojnosti.

Na mestni občini Ljubljana, ki je ena izmed tistih, ki se s tem področjem aktivneje ukvarja, pri obrezovanju mestnih dreves sledijo evropskim navodilom za obžagovanje dreves, ki napotujejo, da naj se od drevesa odstrani največ 15 odstotkov listja, tudi veje ne smejo biti preveč požagane. Sprejeli pa so tudi posebne smernice za ravnanje z drevesi na gradbiščih, te pa seveda veljajo le v Ljubljani. V Ljubljani je sicer za upravljanje mestnih dreves pristojno komunalno podjetje Voka Snaga. Na občini potrjujejo, da »s strani države nimamo navodil glede ravnanja z mestnim drevjem«. Pri urejanju mestnih gozdov sledijo lastni strategiji razvoja mestnih gozdov 2020–2045. A seveda ne gre pričakovati, da bo vsaka izmed 212 slovenskih občin sprejela svojo strategijo, pa tudi če bi, bi bilo to izjemno neekonomično.

Za zdaj so občine bolj ko ne prepuščene same sebi.

Na ministrstvu za naravne vire in prostor pojasnjujejo, da so mestna drevesa vključena v širše dokumente in predpise o prostorski politiki, vendar pa »drevnina v predpisih ali drugih dokumentih s področja urejanja prostora ni ločeno obravnavana«. Zakon o urejanju prostora na primer omenja zelene površine, kamor je všteta tudi druga narava, ne le drevesa, ob obali pa tudi morje. Na državni ravni pa ne obstaja krovni dokument, ki bi usmerjal občine pri upravljanju mestnih dreves oziroma bi za upravljanje postavljal osnovne standarde. »Pozornost bi radi namenili tudi spodbujanju občin, da bi se lotile priprave odlokov o urejenosti naselij in krajine, v katerih lahko posebno pozornost namenijo zelenim površinam in drevesom,« je še sporočil tiskovni predstavnik ministrstva Gregor Kosi.

Se pa tudi na ministrstvu zavedajo pomembnosti mestnega drevja, »saj najučinkoviteje blažijo toplotne otoke, znižujejo temperaturo, senčijo, skupaj s površino, na kateri rastejo, lahko učinkovito zadržujejo vodo ob nalivih in prispevajo k postopnemu odtoku padavinskih voda, pozitivno vplivajo na počutje prebivalstva, strukturirajo prostor ali ga poudarjajo, imajo tudi naravovarstvene funkcije«.

V zadnjih letih se je zavedanje o pomembnosti mestnega drevja na srečo zelo okrepilo, veliko je bilo tudi kritik na račun občin, tudi ljubljanske, da z mestnimi drevesi ravnajo neodgovorno in nestrokovno. A morda si ne bi smeli prizadevati le za to, da bi vsaka občina sprejela podrobno strategijo ali akcijske načrte, sploh za manjše bi bil to res velik zalogaj, temveč predvsem za to, da bi to storila država, ki bi nato kakovostno upravljanje mestnega drevja tudi nadzorovala.