Otroci invalidi

Starši so se ločili, otroci so bili v varstvo in vzgojo dodeljeni materi, oče je moral materi oziroma otrokom plačevati preživnino, a ker ima eden od otrok posebne potrebe – pri treh letih je imel anevrizmo, zaradi česar je nepokreten, komunicira le z očmi in potrebuje 24-urno stalno oskrbo –, je plačevanje preživnine po sprejetem zakonu o socialnem vključevanju invalidov prevzela država. Pravično? Le na prvi pogled. Ustavni sodniki so presodili, da je bil ta prehod izpeljan neustavno, saj se je položaj takšnih otrok z njim dejansko poslabšal.

Zakon o socialnem vključevanju invalidov je po presoji ustavnih sodnikov neskladen z ustavo, saj bi morala država prevzeti enake obveznosti preživljanja invalidov, kot so jih prej imeli starši, vendar tega ni storila. Ko je bila staršem v nekaterih primerih odvzeta dolžnost plačevanja preživnine, je dodatek za invalidnost ostal enak za vse invalide. Posamezniki s hujšimi oblikami invalidnosti so bili s tem prikrajšani, ker so začeli prejemati pomoč v enakem obsegu kot tisti z lažjimi oblikami. Imajo namreč več potreb, za zadovoljevanje teh pa potrebujejo tudi večje nadomestilo.

Ustavno sodišče je določilo, da imajo do odprave ugotovljene neustavnosti preživninsko obveznost do otrok z invalidnostjo tudi pri hudi invalidnosti spet starši. Hkrati je določilo, da ta obveznost velja še po polnoletnosti, kot je zakon že urejal pred spremembami, ki jih je sodišče zdaj spoznalo za neustavne.

Ustavno sodišče je sicer že leta 2007 ugotovilo neustavnost zakonodaje na tem področju. Tudi takrat je bila glavna težava povezana z odpravo preživninske obveznosti staršev za njihove polnoletne otroke z invalidnostjo, če ti nimajo zadostnih sredstev za preživljanje. Rešitev po odločbi iz leta 2007 je bila nadomestitev enega zakona z drugim, da se vsem ljudem v družbi omogoči enakovredno življenje. Točno ta zakon, ki naj bi bil rešitev, pa – kot zdaj ugotavljajo sodniki – ni zagotovil ustrezne nadomestne finančne podpore, s čimer se je socialni položaj teh ljudi poslabšal.

Država torej že več kot 17 let neuspešno išče rešitev, ki bi omogočila pravično pomoč najranljivejšim. S pristojnega ministrstva za delo so sporočili, da odločbo ustavnih sodnikov še preučujejo, pri pripravi rešitev pa naj bi sodelovali z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami. Predsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije Mateja Toman je sporočila, da bi se težave morali lotiti celoviteje: »Če bi želeli uresničiti pravice invalidov in jim zagotoviti enakopraven položaj in enake možnosti, bi morali v skupnosti oblikovati ustrezen nabor storitev, ki bi jih financirala država in bi tudi posameznikom s hujšimi oblikami invalidnosti omogočile kakovostno življenje v domačem okolju.«