Vrača se Karl Erjavec

Tam pod Vršičem, pri Ruski kapelici, kjer stoji kostnica ruskih vojakov, ki so med prvo svetovno vojno umrli med gradnjo ceste čez prelaz, sredi poletja že desetletja poteka pietetni dogodek, komemorativna slovesnost v spomin na umrle, ki pa je hkrati veliko več kot le polaganje vencev, poslušanje govorov in prižiganje sveč.

Prireditev pri Ruski kapelici je dolgo veljala za prikaz panslavističnega prijateljstva med Rusijo in Slovenijo. Tja so zahajali vsi, predsedniki vlad, predsedniki držav, predsedniki državnega zbora in sveta, aktualni ministri, poslanci, župani, gospodarstveniki, kulturniki. Na slovesnosti pod Vršičem so govorili Janez Janša, Dimitrij Rupel, Miro Cerar, Karl Erjavec, Milan Kučan, kapelico pa sta z vsem bliščem državniškega protokola (in varovanjem) obiskala tudi ruski predsednik Vladimir Putin in nekdanji predsednik ruske vlade Dmitrij Medvedjev. Prvi leta 2016, drugi leto poprej. Takrat se je okoli njiju gnetel ves državniški vrh. A prišla je vojna in politiki so se prireditvi pri Ruski kapelici začeli izogibati. Pričakovano – poklon mrtvim ruskim vojakom bi se lahko razumel kot simbolična podpora ruskemu napadu na Ukrajino.

Na letošnji prireditvi tako državnega vrha ni bilo, ni bilo niti Milana Kučana, ki je ravno tisti dan govoril na prireditvi ob obletnici ustanovitve Pohorskega bataljona, a se je za odsotnost opravičil. Toda ruskim vojakom in zgodovini so se vseeno poklonili nekateri politiki in gospodarstveniki, med drugimi so bili tam župan Ljubljane Zoran Janković pa poslanec Svobode Miroslav Gregorič in nekdanji predsednik stranke DeSUS Karl Erjavec. Njegova prisotnost je bila še posebej zanimiva. Vsaj iz dveh razlogov. Prvič, Karl Erjavec je nekdanji minister za zunanje zadeve, ki je v času mandata spletel diplomatsko-prijateljski odnos z zunanjim ministrom Rusije Sergejem Lavrovom, danes glavnim advokatom ruske resnice o vojni v Ukrajini; Erjavec naj bi bil sicer tisti slovenski politik, ki je največkrat obiskal Rusijo. In drugič, ker je Karl Erjavec pri Ruski kapelici napovedal vrnitev v slovensko politiko. »Prav je bilo, da sem se malo umaknil,« je 27. junija povedal pred kamero Vladimirja Voduška, »moram pa reči, da me veliko ljudi nagovarja, naj se vrnem v politiko, tako da opravljam pogovore in jeseni se bomo odločili. Tej današnji politiki manjkajo veščine in neka izkušenost.«

»Sem kritičen do politike Viktorja Orbána, do njegovega odnosa do medijev, do opozicije, do neodvisnih institucij, kar počne madžarski premier, ni demokratično. A Orbánova mirovniška pot je nekaj pozitivnega.«

Karl Erjavec? Zakaj ravno on in kaj se je z njim sploh zgodilo? Najprej nekaj kratkih generalij. V politiko je prišel januarja 2005, ko je nepričakovano prevzel stranko DeSUS, prej je omahoval med drugimi političnimi možnostmi. Sledila je zgodba o uspehu, predvsem o uspehu njega kot politika. Bil je minister v šestih slovenskih vladah, enkrat je bil minister za okolje, dvakrat minister za obrambo, trikrat minister za zunanje zadeve. Njegov politični zaton se je začel leta 2020, ko ga je na strankinem volilnem kongresu premagala epizodna ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec, katere podporniki so kasneje omogočili izvolitev tretje Janševe vlade. Erjavec se takrat ni dal, po desetih mesecih je znova prevzel DeSUS in v parlamentu kot premierski kandidat dvakrat poskušal zamenjati Janeza Janšo. Ni bil uspešen, namesto da bi dobil 46 glasov, ga je na koncu podprlo le 40 poslancev, pri čemer so mu podporo odrekli celo tedanji poslanci stranke, ki ji je predsedoval. Erjavec je potem zapustil DeSUS, zapustil je tudi politiko in se zaposlil v podjetju Iskratel. Danes je normiranec, samostojni podjetnik, ki po lastnih besedah ljudem pomaga pri vzpostavljanju trgovinskih stikov s tujimi partnerji. To je logično, nekaj izkušenj iz gospodarske diplomacije gotovo ima.

Zmotili smo ga, ko se je s psom Lunom, živahnim airedalskim terierjem, vzpenjal na enega izmed slovenskih hribov. »Rad takole hodim po naravi,« je dejal, »da si zbistrim misli, da razmislim, kako je s politiko in kako naprej.« Med sprehodi načrtuje ustanovitev društva Zbor za prihodnost Slovenije, ki naj bi se čez pol leta prelevilo v pravo politično stranko. »Ne hecam se, mislim resno, nagovarjajo me različni posamezniki, imamo že kar nekaj ljudi, izkušenih, pa tudi mladih, ki bomo zdaj najprej začrtali svojo pot, potem pa bomo resno stopili v slovenski politični prostor.

Predvsem nas zanima sredina, ne pa levi ali desni ekstremizem.« Kdo so ti ljudje, Erjavec za zdaj ni želel razkriti.

Seveda nas je med pogovorom najprej zanimalo, kaj je kot nekdanji minister za zunanje zadeve sploh počel na slovesnosti pri Ruski kapelici in kako sam razume vojno v Ukrajini. Že v času ministrovanj so mu nekateri očitali očitna proruska stališča, ne nazadnje je nekoč v znak prijateljstva na rusko veleposlaništvo v Ljubljani prinesel naslikani portret Sergeja Lavrova, ta pa naj bi ga bil sprejel z naklonjenostjo. »To sem res storil, a ni šlo za portret, ki bi ga naslikal sam, meni je bolj všeč impresionizem, sam slikam bolj naravne motive in podobno, narisal ga je neki drug umetnik. Vendar to ni bistveno, bistveno je, da sam vedno nasprotujem vsaki vojni,« je dejal Erjavec. »Pod Vršič nisem šel, ker naj bi bil podpornik Vladimirja Putina in njegove politike, tam sem bil, ker je šlo za pietetni dogodek, za poklon umrlim, med katerimi niso bili samo ruski vojni ujetniki, pač pa tudi ujetniki drugih narodnosti, tudi Ukrajinci. To, kar se danes dogaja, nima nikakršne zveze z Rusko kapelico in zelo nenavadno je, da slovenski državniški vrh tega ne razume. Napovedujem, da se bo to spremenilo in da bodo čez nekaj let tisti, ki bodo vodili Slovenijo, bolje razumeli sporočilo Ruske kapelice.«

Morda ima Erjavec prav, zgodba izpred stotih let z dogajanjem v Ukrajini ni povezana, a prvi pogoj za kaj takšnega je prenehanje vojne v Ukrajini in zmanjšanje napetosti med Natom in Rusko federacijo. »Vsaka vojna se konča z diplomatskim dogovorom in premirjem. Tudi ta se bo morala. Sam sem zelo kritičen do politike Viktorja Orbána, do njegovega odnosa do medijev, do opozicije, do neodvisnih institucij, kar počne madžarski premier, ni demokratično. A hkrati v isti sapi dodajam, da je bila Orbánova diplomatsko nedogovorjena mirovniška pot vseeno nekaj pozitivnega. Enako mislim tudi glede Donalda Trumpa, glede njegove napovedi, da bo, če bo seveda izvoljen za novega predsednika ZDA, takoj končal vojno v Ukrajini. Tej napovedi lahko samo prikimam.«

»Tisti, ki misli, da pred njim politika ni obstajala in da se vse začne iz točke nič, je naiven. Veste, ljudje so se danes naveličali tudi novih obrazov in njihovih obljub.«

Erjavec je torej prepričan, da je politika EU do Rusije napačna, škodljiva. »Kaj pa pomenijo novi lovci F-16, ki so jih evropske države poslale v Kijev? Pomenijo nove žrtve. Sam se strinjam s predsednikom Češke Petrom Pavlom, ki je dejal, da Rusije nista premagala ne Napoleon ne Hitler in tudi mi je ne bomo. Nisem rusofil, ne podpiram agresije, se pa zavedam, da se mora vojna končati s pogovori in s kompromisom. Vendar je treba vedeti, da se ta tragedija ni zgodila kar sama od sebe, pač pa so bile po razpadu Sovjetske zveze dane obljube, da bo Ukrajina ostala tamponska cona med Natom in Rusijo, kar se ni zgodilo.«

Erjavec sicer ni edini, ki razmišlja tako. Podoben zagovor miru razvija nekdanji predsednik države Milan Kučan, prikimava pa jima velik del slovenske javnosti. Aprilska Ninamedijina raziskava je denimo pokazala, da 78,2 odstotka vprašanih podpira takojšnje premirje in pogajanja in le 13 odstotkov dodatno oboroževanje. Zavračanje vojne in oboroževanja se krepi tudi v drugih evropskih državah.

Vendar odnos do vojne ni edino, kar moti Erjavca, politiko pogreša, prepričan pa je, da tudi politika pogreša njega. »Ljudje so me nagovarjali, naj ustanovim novo upokojensko stranko. Odločil sem se drugače. Slovenija ima veliko več problemov, Slovenci ne marajo radikalizacije, izključevanja, Slovenci imajo radi politike, ki so izkušeni, ki vedo, kaj delajo. Gibanje Svoboda je zmagalo, ker so ljudje množično zavračali tisto, kar je delala prejšnja vlada. A zdaj so Robert Golob in njegovi ministri trčili v zid lastnih obljub in amaterizma. Govorili so o velikih reformah, pa vam že način, kako so sestavljali listo za evropske volitve, pove, da so zelo nespretni.« Erjavec sicer ne podpira zamisli o reformah, dovolj dolgo je bil v politiki, da ve, da ljudje ne marajo revolucij in sprememb. »Niso vsi sistemi tako slabi. Vsaka nova slovenska vlada ne more začeti iz točke nič. Ne smemo zrušiti zdravstvenega sistema in ga potem postaviti na novo, vse te sisteme je treba sproti popravljati in prenavljati. Tisti, ki misli, da pred njim politika ni obstajala in da se vse začne iz točke nič, je zelo naiven. Veste, ljudje so se danes naveličali tudi novih obrazov in njihovih obljub.«

Karl Erjavec ni bil nikoli načelen politik. Bil pa je spreten populist. Rad je igral igro političnega naivneža, rad se je tudi šalil. Nekaterim volivcem je to všeč. Državnozborskih volitev še nekaj časa ne bo in Erjavcu je treba priznati, da je iskren in da je drugače od kakšnega Anžeta Logarja novo politično stranko napovedal transparentno. To pa je tudi vse. Karl Erjavec pozablja, da ljudje volijo nove politike zato, ker so razočarani nad starimi. In sam za zdaj razen besed o izkušnjah ni napovedal ničesar novega.

Zgolj kot pripis – nobeden izmed poslancev stranke DeSUS, ki februarja 2021 v parlamentu niso podprli konstruktivne nezaupnice Janezu Janši (njena potrditev bi na premierski položaj pripeljala Karla Erjavca), danes nima več poslanskega statusa. Enako je s poslanci Počivalškove SMS. Vse to je Erjavcev februarja 2021 napovedal v intervjuju za Mladino. Imel je prav.