Terminološke zagate

Gostilna Zlati grič
Škalce 83, Slovenske Konjice
Tel.: 082 052 631
Ob ponedeljkih Zlati grič miruje, od torka do četrtka miglja od 10. do 21., ob sobotah od 9. do 21. ob nedeljah pa od 9. do 20. ure.

Ambient:
lokacija med rezgledniško kičastimi vinogradi je kar epska, še posebej, dokler je v pogonu terasa; prijetno pa je v vsakem primeru

Napitki:
vina iz vinogradov, ki jih gledaš med obedom, so sicer ozka, a logična izbira; cene pa so z 2+-kratnikom trgovinskih vseeno malo prenavite

Vegetacija:
v meni je vključenih tudi nekaj brezmesnih in brezribjih – predvsem gobjih – jedi

Dostopnost:
parkirna mesta so, zaprek za gibalno ovirane pa ni

Fino:
humus
dunajec

Ne tako fino:
file ribe na kao panzanelli
čoko-malina kozarčna sladica

Humus je stal 12,2, telečji karpačo 18,9, kapesante 5/kos, bao bun z gobami 14, postrvji file na solati 18, dunajec z opremo 17,8, čoko-malina v kozarcu 5,5, tiramisu pa 6,5 evra.

»A zdaj trti in ne več hmelju pravimo zeleno zlato ali zakaj se ti zeleni vinogradi imenujejo zlati grič?« je etimologijo na pogled res prekrasnega gričevja pri Slovenskih Konjicah komentiral eden od terenskih odposlancev prijetnih gostinskih doživetij željnega bralstva. Verjetno bo odgovor na to vprašanje bolj jasen čez kakšen mesec, ko se bodo listi Vitis vinifere obarvali v jesenske barve, že zdaj pa vam lahko poročamo, kako se je, pije in počuti v prijetni gostilni, postavljeni vrh griča.

Začelo se je v vseh pogledih vrhunsko: ko smo zajeli sapo od dih jemajočega 360-stopinjskega razgleda, nas je duhovita, simpatična in prijazna natakarica posedla za eno od pripravljenih miz in se ob njej kaj kmalu pojavila s suhima peninama – rose iz modre frankinje in bela iz belega pinota –, ki sta bržkone najbolj dodelani vini zlatogriške vinarije, nedolgo zatem pa še s prvima krožnikoma: kremastim humusom, obloženim z okisano rdečo čebulo ter rezinami kumar in korenja, prepeličjim jajcem in drobnjakom, ter sočnimi, mehkimi rezinami telečjega karpača z oblogo iz lisičk in nakockanega paradižnika. Sezonsko, trendovsko, obetavno!

Glede na ton pisanja – če ne pa vsaj zaradi zaključne ocene – verjetno že slutiš zatikanje v nadaljevanju sporeda. Prav imaš, a do tja še pridemo, saj prej pohvalim drobne, sladkaste, le z olivcem, šnitlohom in dahcem paradajza pripravljene jadranske pokrovače in frajerskega dunajca, ki je kljub pestri avtorski oblogi iz lisičk, koščkov choriza, zelenega popra in porove majoneze do zadnjega griza ohranjal resno, zavidanja vredno stopnjo hrustljavosti – smiselna, nespakljiva nadgradnja klasike.

Zdaj pa k težavam: bao bun je poseben tip soparjenega kruha, ki se razpre in vanj naloži roba; navadna prerezana soparjena bombetka ni bao bun, še posebej, če vanjo stlačeno brdo rukole (ki je glede na zapis v jedilnem listu tam sploh ne bi smelo biti) povozi vso preostalo robo. Še huje: obljubljena panzanella (solata iz paradižnika in starega kruha) se je pretvorila v kislinski atentat na jezik v obliki skup nametane rukole in one okisane robe iz humusa, čez to so dali bolj kuhane kot pečene postrvje filete, za vsak slučaj pa še krhelj limone. S cukri je bilo tudi bolj tako-tako: čokoladni ganaš in malinova krema sta tekmovala, kateri od njiju bo bolj suhoben in grahast, sicer dober, a preobilno odmerjen tiramisu pa jim je uspelo sfentati z nekim sladkogrehastim prelivom.

Gostilna Zlati grič se že zaradi lege blizu avtoceste, izjemnega ambienta in bližnjega golfišča lahko zanaša na reden priliv gostov, a bi bilo vseeno dobro, če bi jedi z dovolj simpatičnega in zanimivega jedilnega lista pripravljali malo resneje, zavzeteje in manj pišmevuhovsko. Vedno je namreč bolje, če gostu obljubiš manj in dostaviš več, kot pa obratno.