Šinigojeva zapuščina

Tole ni običajen »in memoriam« ob smrti Dušana Šinigoja, zadnjega predsednika socialistične vlade. In še manj panegirik politiku, ki je sicer v težkih časih spodobno in častno opravljal funkcijo, na katero je bil izvoljen. Kar je bilo nekoč normalno, danes pa je redkost. Je predlog za razmislek o tem, kakšna država je Slovenija in kaj sploh hoče biti. Ker država formalno seveda je. Članica Evropske unije in OZN in vseh pomembnejših mednarodnih organizacij. Tako kot številne druge države, tja do Svete Lucije v Karibih, ki ima v nasprotju s Slovenijo celo Nobelovega nagrajenca. No, od letos tudi olimpijsko medaljo.

Dušan Šinigoj je bil zadnji predstavnik socialistične generacije, ki je v resnici ustvarila slovensko državo. Ustvarila jo je med drugo svetovno vojno in jo potrpežljivo gradila od leta 1943 do leta 1990. Ne, slovenska država ni nastala leta 1990, kot je današnja splošna ideološka predstava. Politična generacija zgodnjih 90. let je imela zgolj privilegij, da je v zadnji veliki turbulenci 20. stoletja končala desetletja pred tem začeti zgodovinski proces. Z nekaj izjemami gre za mediokritetno politično generacijo, ki ni tvegala ničesar in je izšla iz nekdanjega srednjega razreda Zveze komunistov, privilegiranih razumnikov in uradnikov vladnih služb, ki jim je bilo dovoljeno, da postanejo opozicija. Kot na primer uradnik Lojze Peterle, ki je zaradi notranjih Demosovih preigravanj naključno postal predsednik prve večstrankarske vlade in Šinigojev naslednik. Njihova edina resnična zasluga je, da se ob enkratno odprtem okencu zgodovine niso na smrt sprli in zapravili možnosti za poslednji korak, to je osamosvojitev.

Državo je v resnici zgradila generacija, za katero je na drugem zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) septembra 1946 Edvard Kocbek rekel: »Nikoli se nismo s toliko strastjo, s toliko volje, oprijeli določene ideje vodnice v nadaljnji politični usodi, kakor v tem trenutku svoje zgodovine. Nikoli se nismo tako učinkovito vključili v svetovni razvoj, nikoli nismo tako pravilno ujeli koncept bodočnosti, ki jo predstavljajo napredne sile, predvsem pa se nismo nikoli kot narodna celota tako odločno postavili na avantgardno stran človeštva.«

Po prvi svetovni vojni tedanja vlada SLS v Ljubljani ni vedela niti, kaj od ozemlja bo sploh ostalo in prišlo v Jugoslavijo, niti kako bo Jugoslavija organizirana in kakšen bo položaj Slovencev v njej, in pri tem ni imela skoraj nobene besede. Bila je brez zavesti, da obstaja Prekmurje, v iluzornem prepričanju, da bo Slovenija na severozahodu segla do Mokrin in Šmohorja (smučišče Nassfeld, da bo mladim bolj razumljivo); z odprtim vprašanjem, kaj bo s Trstom in Goriško ter s podeželsko percepcijo preživetvene strategije in razvoja. Po priključitvi osrednjega dela slovenskega ozemlja kraljevini Jugoslaviji in 20 letih njenega obstoja je bil najvišji dosežek predvojnih političnih elit neformalna kulturna avtonomija, sicer pa pretežno kmetijska, revna in zaostala Dravska banovina z nekaj industrializacije, ki jo je zavrla kriza v 30. letih. Banovina z banom, ki ga je imenoval kralj, v kateri sta v maniri nekakšnega domačijskega klerofašizma vladali SLS in katoliška cerkev.

Po okupaciji leta 1941 in ob različnih okupacijskih oblasteh je narodnoosvobodilno gibanje naredilo za slovensko družbo prelomne spremembe, na katerih so potem gradile povojne socialistične oblasti. Kot edina odporniška organizacija v Evropi je Osvobodilna fronta, ki je narodnoosvobodilno gibanje vodila, ustanovila tudi znanstveni inštitut, v katerem so znanstveniki, skriti globoko v kočevskih gozdovih, izdelovali načrte za povojno ureditev, pripravljali elaborate o rešitvi mejnega vprašanja in se ukvarjali z drugimi eksistenčnimi vprašanji slovenskega naroda. Osvobodila fronta in – da! – vodilni komunisti v njej so že od začetka vojne ob razkosanju slovenskega ozemlja med štiri okupatorje in ob več kot 500 kilometrih okupacijskih meja ustvarili slovensko državo in jo začeli takoj, od prvih osvobojenih ozemelj naprej, tudi sistematično graditi. Do vlade Dušana Šinigoja, ki je to zgodovinsko obdobje končala.

Ko se je v Sloveniji začel val antikomunizma in osamosvojiteljske samohvale, ki nas z zadnjim repom udarja še danes, se je Dušan Šinigoj umaknil v zasebnost.

Na koncu tega zgodovinskega loka in ob začetku novega so po 45 letih razvoja Ljudske republike Slovenije in nato Socialistične republike Slovenije nove, tako imenovane Demosove oblasti dobile razvito republiko z vsemi državnimi in gospodarskimi atributi: s svojo banko, najmočnejšo v nekdanji Jugoslaviji, z letališčem, jedrsko elektrarno, propulzivnim, v veliki meri na zahod usmerjenim gospodarstvom z lastno razvojno tehnologijo, s solidnim zdravstvom s kliničnim centrom kot osrednjo institucijo, razvitim šolstvom in kulturo, ki jo je simboliziral Cankarjev dom. In s skoraj stoodstotno družbeno lastnino države. Je treba razlagati, kaj je ostalo?

Danes je ta »samostojna« Slovenija »marionetna država«. Edino, kar jo ločuje od Svete Lucije in podobnih držav, je članstvo v EU. V Sloveniji prevladuje percepcija »dežele« z nekaj športnimi uspehi, turizmom in narodnozabavno glasbo. Njen obstoj je povsem odvisen od Evropske unije in razmer v njej. Nobena politična generacija po osamosvojitvi ni pokazala niti sence razumevanja osnovne državne geostrategije, ki je bila za partizanske in povojne generacije nekaj povsem normalnega in so ji podredili tudi osebne interese. Danes je koncept obraten: interes države mora biti podrejen osebnim in strankarskim interesom. To nerazumevanje smisla države se ne kaže zgolj v odnosu do EU, kjer Bruselj ni center za doseganje državnih interesov, kot je bil nekoč Beograd, pač pa mesto sinekur in zadovoljevanja lastnih interesov, temveč tudi v mednarodnih odnosih, kjer je Slovenija ponižna izvrševalka tujih zapovedi, adlatus, kot so rekli v časih Rima. Ni, da bi tu pretirano moralizirali, do neke meje (ki je ne znamo ali želimo definirati) se je pač treba prilagajati, saj smo majhna država. Ampak problem je tudi v tem, da nismo sposobni urediti glavnih funkcij za zadovoljevanja temeljnih potreb državljanov, čeprav bi to že na podlagi dediščine socialistične republike storili brez večjih težav. Političnim elitam, ki jim ni bilo treba začeti iz do tal porušene Slovenije, jo industrializirati in modernizirati, kot so to morale povojne, ni uspelo z zgodovinsko ne prav zahtevno nalogo organizacije družbe na način, da bi bilo poskrbljeno za vse družbene sloje komaj dvomilijonske skupnosti. Ne samo to, z razvojnega vidika so dopustile, da nas dohitevajo (nekaj odstotkov BDP in kupne moči gor ali dol, ker tu so še številni drugi kazalci) in prehitevajo vzhodnoevropske države, na katere smo nekoč gledali zviška. Ob tem pa Slovenija na drugi strani ni zmanjšala zaostanka za sosednjo Avstrijo, s katero smo se tako radi primerjali že v času socializma. Zato danes Slovenija še vedno temelji na oskubljenem razvojnem konceptu vlade Staneta Kavčiča iz zgodnjih sedemdesetih let, enem od predhodnikov Dušana Šinigoja. Kavčičev razvojni program je bil brez dvoma daljnoviden, segal je daleč čez tedanjo industrijsko družbo in bil načrtovan nekaj desetletij vnaprej. Problem je v tem, da ga vse politične elite v 30-letnem obstoju države niso niti želele niti uspele prilagoditi spremenjenemu naddržavnemu okviru, v katerem je Jugoslavijo zamenjala EU, niti drugim bistveno spremenjenim zgodovinskim okoliščinam. Majhna, na farske občine in tudi sicer na vseh področjih z znanostjo in tehnologijami vred, razdrobljena Slovenija si tihega zaostajanja, ki ga je doživela in še poteka, ne priznava in zato še dolgo ali pač nikoli ne bo dosegla modernizacijske ravni razvitih družb. Živi v samozadovoljstvu, sivini povprečja in z neko samoumevno percepcijo, da bo tako pač ostalo, dokler bo EU nekako delovala. Politične generacije, ki bi videla čez to, nimamo. In je še dolgo ne bomo imeli. Ko bo in če bo potrebna, bo, upajmo, na ravni tiste, ki je državo v resnici ustvarila.

In kje je v tem zgodovinskem loku Dušan Šinigoj?

Majhna, na farske občine in tudi sicer na vseh področjih, z znanostjo in tehnologijami vred, razdrobljena Slovenija si tihega zaostajanja, ki ga je doživela in poteka, ne priznava.

Septembra 1988 je vplivni Wall Street Journal zapisal, da so Slovenci ustvarili »najbogatejšo komunistično zaplato na svetu«. Pisec je Slovenijo opisal kot republiko s težnjo po kapitalizmu in demokraciji, da v Sloveniji vidiš številne mercedese, da je ta jugoslovanska republika bližje Münchnu kot Beogradu, ljudje pa govorijo o nerazvitem jugu kot o popolni Aziji in Balkanu. Dohodek na glavo prebivalstva presega španskega, brezposelnost je pod Japonsko, posebnost  Slovenije pa je tudi to, da podpirajo liberalno komunistično partijo in njenega voditelja Milana Kučana. (Newman, Barry, 1988) Podobne pozitivne ocene o Sloveniji je bilo v tedanjem času mogoče prebrati tudi v drugih vplivnih tujih medijih.

Nove oblasti po večstrankarskih volitvah so bile le leto in pol zatem prepričane o nasprotnem: da je Slovenija v katastrofalnem stanju, da bodo morale začeti iz nič, da pa bo samostojna Slovenija, ko se bo otresla jugoslovanstva in prevzela v hladni vojni zmagoviti model (neo)liberalne ureditve družbe, v kratkem postala »druga Švica«. Z osamosvojitvijo je nastopilo prepričanje o »koncu zgodovine«, nacionalni državi kot najvišjem možnem dosežku in liberalni demokraciji kot neprekosljivi obliki družbene organizacije, v kateri zasebna lastnina s kar najmanjšim nadzorom, stalna gospodarska rast in prosti trg uravnavajo vse družbene probleme. Programi političnih strank ob nastanku države so obljubljali ekonomski razcvet; ekološko, nejedrsko in demilitarizirano državo; stanovanja vsem, še posebej mladim; takojšnje enkratno povečanje pokojnin in dolgoročno vsem visoke pokojnine iz obveznega pokojninskega fonda; sistematični dolgoročni razvoj zdravstva, v katero bi vložili dva do trikrat več in se približali najbolj razvitim državam. Vse tedanje stranke so bile za krčenje stroškov za obrambo in za demilitarizirano Slovenijo (ali kasneje za naborniško vojsko), za nestrankarsko in neideološko vojsko, ki je strokovno samostojna. Slovenija bi po tedanjih strankarskih obljubah imela ozelenjeno ekonomsko, socialno in ekološko optimalno družbeno strategijo, prilagojeno prostorsko-ekološkim potezam slovenskih pokrajin ter njihovim skromnim in izčrpanim naravnim virom.

Do 80. let in še nekaj časa je bila Slovenija razvojno in socialno cvetoča republika. Sicer z omejeno demokracijo, kar, pošteno povedano, razen nekaj intelektualcev, večine ljudi ni kaj pretirano obremenjevalo (niti jih ne bi danes), saj so lahko živeli svoje skromno, a udobno življenje. S smrtjo Josipa Broza Tita leta 1980 se je začel proces razpadanja Jugoslavije, v Evropi in svetu pa je zamiranje bipolarnosti. Začelo se je eno najvznemirljivejših obdobij sodobne slovenske in evropske zgodovine, »zwischenzeit«, vmesni čas, kot rečejo Nemci. Staro še ni zamrlo, novo pa se še ni oblikovalo. Doživeti osemdeseta je bil – brez nostalgije – res zgodovinski privilegij. Ne glede na to, ali si bil aktivni udeleženec ali »kibitzer«, kot je Eric Hobsbawm ironično označil sebe v knjigi The Age of Extremes, v kateri zgodovino 20. stoletja konča z letom 1991, to so leta romantizma. Desetletje vrenja, za katero nihče ni vedel, kam bo pripeljalo. V zgolj še eno na pol uspešno demokratizacijo ali v korenit prelom s starim. V Sloveniji je to desetletje civilnodružbenih gibanj, ki so se proti koncu osemdesetih kanalizirala v stranke in zamrla, provokativne Mladine, intelektualnih revij (Nova revija) in društev (Društvo slovenskih pisateljev in druga), ki so se politizirala in prestopila meje kulture in stroke; reformnega procesa, ki je v Zvezo komunistov pripeljal do socialne demokracije in mirnega sestopa z oblasti; alternativne subkulture z Laibachi, punkom, Irwinom in drugimi skupinami. Desetletje nacionalne homogenizacije, ki je z loterijsko akcijo Podarim-dobim in turistično reklamo »Slovenija, moja dežela«, z množičnimi zborovanji, Agropopovim sprva ironičnim, nato ponarodelim hitom »Samo milijon« in številnimi drugimi tokovi pripeljala do večstrankarstva, plebiscita in osamosvojitve. Pa čas sproščenega odnosa do golote in erotike, začetniška leta računalništva, walkmanov, kotalk, videa, kultnega Alana Forda. Mladosti, ki ni potekala za ograjenimi šolskimi igrišči, z vožnjami od stanovanja do šole in z nenehnim telefonskim nadzorom staršev, pač pa na dvoriščih in na ulicah.

Morda je to percepcija nostalgične generacije tistega časa, ki je poleg drugih stvari izgubila tudi identiteto jugoslovanstva. Danes so percepcija tistega časa neuspešne reforme in naraščanje nacionalizma; boni za bencin, depozit za prehod meje, pomanjkanj pralnih praškov, olja, banan ipd. Kot smo poslušali od novodobnih politikov in političark, menda v tedanji komunistični strahovladi nismo poznali niti sadnih jogurtov. No, mimogrede, v kriznih osemdesetih je bilo zgrajenih več stanovanj kot v obdobju samostojne Slovenije, administrativne konkretne ukrepe pa je povsem konkretno narekovala komisija Mednarodnega denarnega sklada (povsem enako, kot jih je bankrotirani Grčiji ali kot bi jih tako imenovana trojka Sloveniji, ko je bila v času gospodarske krize tik pred tem, da jo prevzame).

Šinigojeva vlada je tista, ki je pripravila zaokrožen državni program pod predpostavko, da bo Jugoslavija postala konfederacija z omejenimi skupnimi funkcijami.

Slovensko vlado (izvršni svet) sta v osemdesetih letih vodila Janez Zemljarič (1980–1984) in za njim Dušan Šinigoj (1984– 1990). Z Zemljaričem, ki je bil pred tem minister za notranje zadeve, potem pa podpredsednik jugoslovanske vlade, sta poleg drugih dosežkov povezana dva najprestižnejša projekta Socialistične republike Slovenije, ki ju samostojna Slovenija ni presegla še danes: Klinični center in Cankarjev dom. Vlado in slovensko gospodarstvo je vodil z železno roko in poskrbel, da je imela republika dovolj deviz in da se je kriza poznala manj kot drugod po Jugoslaviji. Slovenija je pod njim in potem pod Šinigojem gospodarila bolje kot druge republike, kredite je redno odplačevala, vendar je njeno gospodarstvo leta 1984 začelo stagnirati, v naslednjih letih pa je družbeni proizvod začel upadati, drastično tudi standard. Leta 1988 je bila povprečna plača slovenskega delavca 23,7 odstotka avstrijskega in 27,2 odstotka italijanskega. Še leto prej je bilo to razmerje 37,7 odstotka in 43,4 odstotka (desetletje prej, v najboljših socialističnih časih, se je Slovenija Avstriji sicer približala na skoraj 80 odstotkov BDP).

Dušan Šinigoj, ekonomist iz obmejne Nove Gorice in do tedaj že izkušen politik, se je usmeril v krepitev izvoza in še posebej k bilateralnemu sodelovanju s sosednjimi deželami ter k regionalnemu povezovanju (skupnost Alpe–Jadran); v razvoj drobnega gospodarstva; v spodbujanje zasebne iniciative in v tuja vlaganja (v ta namen je IS ustanovil poseben sklad za tako imenovani razvojni dinar); zlasti pa v prestrukturiranje gospodarstva. Že v zadnjem letu njegove vlade je bilo ustanovljenih 98 mešanih in 11 tujih podjetij. Šinigoj je imel dobre povezave zlasti s sosednjimi italijanskimi politiki, vlada je ekonomsko močno podpirala manjšine. Karavanški predor, slovensko »okno v svet«, in širitev gradnje avtocest sta bila v kriznih razmerah velika dosežka njegove vlade.

Šinigojeva vlada je bila prva, ki se je srečala z organiziranim sindikalnim odporom in množičnimi stavkami. Leta 1987 so bila oblikovana stavkovna pravila in postopno se je razvil tudi sindikalni pluralizem (stavka v Litostroju, sindikat Franceta Tomšiča). V odnosu do Beograda je slovenski politični vrh, ki ga je vodil Milan Kučan in se je sproti usklajeval o ključnih zadevah, ravnal pragmatično, a dokaj odločno. Uprl se je poskusom srbske majorizacije (preprečitev tako imenovanega mitinga resnice, za katero je bila zaslužna vlada in še posebej Šinigojev minister za notranje zadeve Tomaž Ertl), sprejeti so bili različni ukrepi kot odgovor na srbsko ekonomsko vojno proti Sloveniji, zmanjševanje plačevanja obveznosti federaciji. Vlada je ves čas ravnala taktično, a hkrati razvojno. Poskušala je blokirati zvezne odločitve in zavlačevati sprejemanje ukrepov, ki so bili za Slovenijo neugodni. Leta 1985 je pripravila dolgoročni plan gospodarskega razvoja SRS v letih 1986–2000, ki je temeljil na izvozni naravnanosti. V drugih jugoslovanskih republikah naj bi kupovali le še surovine in kmetijske pridelke. Pripravljen je bil načrt vključevanja v evropske integracije. 

Izobraževati se je začel nov menedžerski sloj (ustanovitev menedžerske šole v protokolarnem objektu na Brdu pri Kranju). Vlada je pripravila tudi zaokrožen državni program pod predpostavko, da bo Jugoslavija postala konfederacija z omejenimi skupnimi funkcijami, in izračunala ekonomske posledice prenehanja federativnega upravljanja države in prehoda na ohlapno zvezo. Angažirala je Studio Marketing, tedaj najprodornejšo slovensko oglaševalsko agencijo. Studio Marketing je zbral skupino strokovnjakov z različnih področij in izdelal koncept identitete samostojne Slovenije. Definiran je bil kot »celoten splet funkcionalnih izkušenj, spretnosti, znanj, talentov, kar razlikuje eno državo od druge in določa njeno sposobnost ustvarjanja vrednot na njej lastne načine. Identiteta države je manifestacija vsega, kar država je, za čemer stoji in kamor gre. V kompetitivnem svetu, kjer gre za preživetje ali padec narodov, je lahko uspešna le tista država, ki se je sposobna s strateškim upravljanjem svoje identitete odzivati na spremembe v okolju in je sposobna načrtovano spreminjati identiteto v smeri svoje vizije.« (Projekt »Identiteta Republike Slovenije«, arhiv Studia marketing) Projekt je nastajal med majem in decembrom 1990 in je bil končan v času, ko se je v Sloveniji pripravljal plebiscit. V projektu so raziskovalci poskušali ujeti »stanje duha« in pričakovanj prebivalcev, pa tudi to, s kakšno vsebino želi politika nastajajočo državnost napolniti. To je bil tudi edini dolgoročnejši vsebinski razvojni projekt ob nastanku države in po njem. Kasneje so prevladali pragmatizem, plavanje po toku, ki je bil glavna agenda po Demosovi politiki denacionalizacije, želje po prigrabitvi družbenega premoženja in lustraciji. Pogost stavek Peterletovega liberalnega naslednika Janeza Drnovška je bil, da so »pokopališča polna vizionarjev«.

V zgodovini se vendarle na koncu ve, katera generacija voditeljev, kdo znotraj nje je upravičil zaupanje ljudi in si prislužil zgodovinsko legitimnost in kdo ne.

Že Peterletova vlada in Demosovi politiki, pa tudi (kasneje sicer med sabo na smrt sprti) tako imenovani osamosvojitelji, so poskušali delo Šinigojeve vlade čim bolj izničiti. Ignorirali so njen poskus razvojnega koncepta identitete samostojne Slovenije, ki ga je pripravil Studio Marketing, in tudi njen konfederalni načrt. Nekateri novi ministri so njegov obstoj sploh zanikali, v resnici pa so ga v praksi zgolj malce modificirali in s pridom uporabljali še dolgo v 90. leta, saj je tudi (tedaj še dokaj profesionalna) nekdanja socialistična uradniška struktura, ki ga je pripravila, večinoma ostala nespremenjena.

Danes Šinigoja pozna le še starejša generacija. Če bi Jugoslavija obstala, bi, tako kot nekateri njegovi predhodniki, verjetno postal podpredsednik ali celo predsednik jugoslovanske vlade. Ko se je v Sloveniji začel val antikomunizma in osamosvojiteljske samohvale, ki nas z zadnjim repom udarja še danes, se je Šinigoj umaknil v zasebnost.

Zgodovinske ocene danes ne veljajo kaj dosti. Vemo, po kakšnih vzorcih se oblikuje javno mnenje na prevladujočih družbenih omrežjih in kaj vse tam služi za poligon. Dušan Šinigoj pač tu ne bo izjema. Ampak pod črto bodimo optimistični: v zgodovini se vendarle na koncu ve, katera generacija voditeljev, kdo znotraj nje je upravičil zaupanje ljudi in si prislužil zgodovinsko legitimnost in kdo ne.