Redukcija demokracije

Kaj ti bo civilna družba, če imaš politične stranke

Polemika o tem, kako končati ruski napad na Ukrajino, je v časniku Delo zavila na nenavadno pot. Gotovo imajo prav tisti, ki trdijo, da je Putin avtokrat, ki želi širiti svoj imperij, in hkrati imajo prav tudi oni, ki opozarjajo, da se ta vojna ne bo končala z orožjem, pač pa s pogajanji. A znotraj te razprave se je pokazala zanimiva »dilema«.

Dimitrij Rupel, osamosvojitelj in večkratni minister za zunanje zadeve, človek, ki je nekdaj iz LDS presedlal v SDS in kljub občasnim oscilacijam ostal v njenem zavetju – stranka ga je za to večkrat nagradila, pred leti je bil direktor Javne agencije za knjigo – se je v polemiki z mirovniki vprašal, kako lahko tovrstne »samooklicane skupine« delujejo.

»Za klicanje vlade na odgovornost je v demokraciji predvsem odgovorna opozicija; da pa nekatere ’samooklicane’ skupine poleg vlade napadajo opozicijo kot morebitno nadomestilo za vlado po volitvah, je dokaz, da v bistvu zaničujejo strankarsko politiko,« se je zapisalo Dimitriju Ruplu. Politični prostor ni sestavljen le iz političnih strank, recimo samo parlamentarnih ali pa dveh, še najbolje ene. Politični prostor sestavljajo tudi civilne pobude, interesna združenja, vsi državljani, pravica do peticije, zapisana v ustavi. Vse to Dimitrij Rupel natančno ve, v tistih zlatih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil član uredniškega odbora Nove revije, ki je imela jasen politični program, bil je tudi član Društva slovenskih pisateljev, kjer so nastajali osnutki demokratične slovenske ustave. Omejevanje demokracije na politične stranke, ki ga zagovarja, je nesmiselno. Tudi zato, ker je Rupel prišel iz civilne družbe.

Seveda pa ima nekdanji minister razlog, zakaj zagovarja takšno popreproščeno tezo. Po njegovem so dokaz »politične problematičnosti« civilne družbe petkovi kolesarji. »Tu imam v mislih t. i. petkove kolesarske proteste pred volitvami leta 2022, ki so v zadnjih tednih prišli z barvo na dan: kolesarji želijo svoje proteste unovčiti z dodelitvijo ugodnih položajev v različnih vladnih ali z vlado povezanih ustanovah.« Ko smo Rupla poklicali in ga vprašali, koga je imel v mislih, je najprej prijazno odgovoril, da se ne bo zagovarjal za svoje izjave. Nato je dodal, da je nekje prebral ali pa morda slišal, da naj bi se za direktorja Cankarjevega doma ponujal Jaša Jenull. To ni res, Jenulla vodenje Cankarjevega doma ni zanimalo nikoli in nikdar, je pa o tem, kako naj bi lobiral zase ali za svojega domnevnega favorita Jureta Novaka, pisal tabloidni novinar Bojan Požar. Rupel očitno bere neverodostojne vire.

Kolesarji in manipulacije, povezane z njimi, so sicer stalnica dela slovenskega »medijskega« prostora. Na Planetu TV, ki ga vodi Uroš Urbanija, so tako namigovali, da sta bila v času kolesarskih protestov med seboj povezana Jaša Jenull in Anis Ličina, ki so ga na podlagi avstrijske mednarodne tiralice zaradi kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog nedavno aretirali v Prištini. Kar je še ena laž. Kolesarsko gibanje je že pred začetkom protestov 5. novembra 2020 sporočilo, da ni povezano z zborom, ki ga je spodbujal Ličina in se je potem sprevrgel v nasilje.

Vrnimo se k Ruplu in njegovemu razumevanju demokracije. Nič ni narobe, če mu je srce z leve skočilo na desno. A tako uglednemu politiku in osamosvojitelju se tovrstni politični zdrsi že na podlagi dejstvenosti ne bi smeli dogajati.

Končajmo malce drugače. Na TV Slovenija je v nedeljo zvečer voditelj Edvard Žitnik gostil slovensko pisateljico Brino Svit, ki piše v francoščini. Čisto na koncu pogovora sta se dotaknila njene zadnje knjige Uporni bicikli. Zakaj uporni bicikli, je zanimalo voditelja. »Vem, kako se protestira v Parizu,« je odgovorila pisateljica in dodala, da živi ravno v tistem mestnem predelu, kjer se protestira, razbija, kjer se oblaki solzivca širijo skoraj vsak dan. V času epidemije je bivala v Sloveniji, na Krasu, nekajkrat pa je v petek kot aktivna državljanka prišla v Ljubljano.

»Očarana sem bila nad tem, da se da protestirati drugače. Da se da protestirati ustvarjalno, z ironijo in s humorjem.« Mirni protesti so pisateljico tako nagovorili, da jih je potem vključila v svoj roman. V Franciji so bili »presenečeni, da se lahko civilna družba organizira na tako civiliziran način. Nenasilno in izrazito ustvarjalno. Svetlana Makarovič in Boris A. Novak sta skoraj tedensko pisala nove pesmi in nam jih prebirala. To je bilo krasno, da ne omenjam obeh lutkarjev, vse scenografije, vse je bilo res nekaj posebnega, občudovanja vrednega.«

Tudi Dimitrij Rupel je bil nekoč umetnik. Leta 1975 je napisal prozno delo Hi kvadrat, katerega zgodba poteka v samostanu, ki močno spominja na jugoslovansko vojsko. V mladih letih so ga ravno zaradi tovrstnega kritičnega razmišljanja izključili iz komunistične partije. A to je bil mladi Rupel, človek, ki še ni okusil slasti oblasti.