Del slovenske politike se radikalno radikalizira

Slovenska desnica vsebinsko in programsko postaja skrajna v svojih političnih stališčih in ambicijah

Se del slovenske politike radikalizira? O tem ni več posebnega dvoma, četudi marsikdo, pravzaprav kar večina, navedenega ne zna opaziti ali zaznati. Slovenska desnica, in govoril bom o njej, vsebinsko in programsko postaja skrajna v svojih političnih stališčih in ambicijah. To dejstvo lahko obravnavamo bodisi kot posebnost znotraj države ali prepoznavamo njeno paralelno radikalizacijo na podlagi enakih trendov v Evropi in svetu. V tem prispevku bom navedel nekaj zadnjih zgledov, s katerimi dodatno dokazujem, da je začetna ugotovitev upravičena najmanj v primeru posameznih slovenskih politikov, v najbolj pesimistični interpretaciji pa velja tudi za katero od političnih strank. Še huje, dokazoval bom, da se del slovenske politike radikalno radikalizira.

Hkrati bom trdil, še zdaleč ne prvič, da je doslej, dovolj bizarno in povedno, osnovno javno percepcijo okoli radikalizacije slovenske politike v veliki meri ovirala dosedanja, zaradi katere dosedanjih posamičnih politik nismo znali prepoznati kot takšnih. Torej kot bolj radikalnih, kot so nam to povedali ali nas navadili, da jih razumemo. In če jih nismo, so to slabi obeti, da bi medijem in kritični javnosti tudi tokrat uspelo uporabiti prave koncepte in označevalce. Zakaj bi nekdo, ki ne pozna črne barve, prepoznal veliko črno piko, če mu to ni uspelo ob majhni? Razen seveda, če je slaboviden in potrebuje povečevalo, kar nam potem razkrije njegovo hibo v zaznavi že v prvem koraku?

Kaj je radikalna politika?

Ko omenjam radikalno politiko, merim z njo na zagovor ekstremističnih ideologij, ne nujno totalitarnih, ki so nedopustne in odkrito nevarne demokraciji in pravni državi. Na ambicijo po preoblikovanju obstoječega sistema z radikalnimi rezi vanj, tj. v gospodarsko ureditev in v družbene vrednote, na populistične prijeme manipuliranja z množicami in z zgodovino, na avtoritarne elemente vodenja, demontažo družbenih podsistemov in omejevanje svobode državljanov, na potencial za nasilje, da bi se brutalno doseglo vse zastavljene cilje, na diskriminacijo in pregon posameznih družbenih skupin.

Začel bom s tezo, da je slovenska desnica v večjem delu programsko in idejno radikalna že veliko časa, a tega ne želimo prepoznati ali poimenovati s tem imenom. Doslej sem navajal že vrsto zgledov, predvsem na primeru Janeza Janše in stranke SDS v zadnjih desetih letih ali več. Njun mandat v letih 2020-2022 je bil najboljša ilustracija tovrstne radikalizacije. Mogoče najbolj obrabljen zgled je tale: če tuji mediji že dekado ali več liderja najbolj organizirane politične sile v naši državi opisujejo kot nekoga, ki je populist, radikalni desničar, nacionalist, Trumpov ali Orbanov alter ego, so domači skrajno sramežljivi in celo otrpli pri tovrstnih izrazih. Le zakaj? Velik del konceptualizacij in pojmovanj je tudi v politiki odvisen od besed; če ne znamo Janši reči ali ga opisati kot radikalnega, ga kot takšnega pač ne bomo obravnavali. Podobno stanje se nam, zaradi pasivnosti in otrplosti domačih medijev in njihove avtokastracije, kot temu pravim, dogaja ves čas.

Sledi fašizacije

Eden zame najbolj jasnih zgledov, kako politična sfera pri nas postaja skrajna, je zagotovo njena nova fašizacija. Je tak opis premočan in populističen? Verjamem, da ne. Z njim merim na tendence uporabe že videnih avtoritarnih, nacionalističnih in militarističnih ideologij, ki jih žal zasledimo tudi v Sloveniji.

Fašizacija pogosto vključuje krepitev avtoritarnih praks in koncentracijo politične moči v rokah ene osebe ali ozke elite – če je na oblasti, danes velikokrat pod krinko demokracije ali vsaj »iliberalne« demokracije. Takrat se kaže v omejevanju demokratičnih institucij, zatiranju opozicije in zmanjševanje političnih svoboščin, kjer se nato krepijo ekstremni nacionalizem, zagovarjanje oboroževanja naroda in spodbude k militarizaciji družbe. Uporablja se propagando, tokrat že s močjo tehnologije in socialnih omrežij, zlorablja ali instrumentalizira se medije ter dehumanizira posameznike ali celotne manjšine.

Težko je zanikati, da je stranka SDS, ne edina, šla po tej poti in svaril s političnih parketov v tujini, ko je v mandatu 2020-2022 Slovenija krenila po poti nevarne orbanizacije, je kar mrgolelo. V zadnjem letu se SDS tudi ideološko tako ali tako postavlja na stran evropske radikalne desnice, s čimer je radikalizacija postala tudi formalna in odkrita, zaznavna na ravni iskanja zaveznikov v Evropi in svetu.

Ne gre niti prezreti, da so odkriti apeli k neposrednemu oboroževanju ljudstva, ki ga domači mediji pretežno minimizirajo, vrh ledene gore in morda eden najbolj srhljivih indicev, da stopamo v nevarno smer. Ko sem o tem pisal doslej, omenjenih zahtev, ki se že prešle na raven sistematične propagande, nisem postavljal v širši okvir politične ideologije in sprememb. Vendar je nujno storiti tudi tak korak in zastaviti širši kontekst.

Nerealizirana samostojna država

Pozivi k oboroževanju se ne pojavljajo spontano in po naključju, temveč so v resnici že del širše agende omenjene radikalizacije. Janša ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi osveževal ideje o tem, kako vojna za samostojnost še ni končana, zaradi česar tokrat ne smemo pokazati milosti do izdajalcev. Oboroževanje je tako rekoč nujno, da bi izpeljali nič manj kot državljansko vojno in se obranili pred uličnimi levičarskimi hordami in tisto na oblasti. Teh sicer nihče ni opazil, ampak papagajsko paranoidno ponavljanje, da obstajajo, ustvarja širok vtis, da množice sovražnikov prežijo na nas ali njih, na tako rekoč poštene državljane. Horde so povsod in sploh se ne ustavijo. Še več, ne da bi opazili, se že izvaja »permanentna državljanska vojna«, kot je Golobovo vlado te dni opisal zgodovinar Jože Dežman. Če se že ne omenja državljansko, se najmanj kulturno.

Takšna lahkotnost vedno močnejše javne razprave o vojni se sama dejansko že trudi, da bi vzpostavila stanje državljanske vojne po načelu vedno nevarne samouresničujoče se prerokbe. Le zrcalni pripis drugim je potreben kot propagandističen manever, da bi se bolje legitimiralo začetno potezo in želeno stanje, v smislu »Vi nas silite v vojno, mi se samo branimo«.

Grimsova pot

V tem smislu se pojavljajo tudi vedno močnejši dvomi v legitimnost vsakokratnih volitev, konspiracizmi vseh vrst ob pomembnejših dogodkih, hujskaška retorika sovraštva, apeli k odločnemu zatiranju levičarskih protestov, kjer, prednjačita, med drugimi, dva bivša notranja ministra, Aleš Hojs in Vinko Gorenak. Nadalje ideje se kopičijo ideje po nasilni zrušitvi Golobove vlade, poobjave dokumentov ali namigov o partizanskih medvojnih zločinov, ki jih Janša v zadnjih mesecih na omrežju X »štanca« na dnevni ravni, in s tem splošen vtis, da bo potreben oborožen upor.

Po drugi strani naletimo na veliko razumevanja za formiranje novih neonacističnih grupacij in »domoljubnih« skupin, na katere moramo gledati s simpatijami, deloma tudi zato, ker so posamezniki med njimi personalno povezani z nekaterimi politiki, predvsem iz vrst SDS. V bazen zdaj že vsakodnevne retorike priprav na vojno stanje sodijo vse pogostejše asociacije na medvojno domobranstvo, protipartizanski resentiment ali na primer zaničevanje OF.

Nekateri mediji so zato z veliko zamudo opazili radikalizacijo dveh svežih evropskih poslancev, ksenofobnega Branka Grimsa in oborožene Zale Tomašič. Še več, kot vemo, je prvi v Bruselj popeljal kar dva pomočnika, ki sta bolj ali manj neposredno povezana s krogi neonacističnih in identitarnih gibanj. Kar je zagotovo prvič, da posamični slovenski politiki odkrito, že na ravni zaposlovanja in angažmaja, nikakor ne več na skrivaj, kažejo svoje simpatije do programov in idejnih zasnutkov simpatizerjev novih fašističnih gibanj.

Kot sem že opozoril, so omenjeni krogi desničarskih ekstremistov celo proizvedli Grimsovo radikalizacijo v času kampanje in poprej, saj so pojmi, ki jih je vpeljal vanjo kot najbolj osrednje, na primer »kulturni marksizem« in »remigracija« in »beli supremacizem«, predvsem pa so sugerirali njegovi ksenofobni in homofobni agendi boja proti »ilegalnim« migrantom in LGBTIQ+ skupnosti. Tema, ki prednjači, je zagotovo še rasno vprašanje in zagovor čiste rase. Nova Grimsova asistenta v Bruslju, Žan Žalec in Gašper Pečar, sta po vsem sodeč delovala v njegovem ozadju že v času kampanje, ko evropskemu poslanci ni bilo težko odkrito koketirati z neonacističnimi grupacijami, recimo s tako imenovano Slovensko obrambno stražo (SOS), v kateri se ne branijo uporabe svastik in drugih nacističnih simbolov, kot je npr. Totenkopf (smrtna glava).

Ekstremisti so bolj sposobni od slovenskih levičarjev

Odkriti neonacisti, skineheadi, identitarci (Generacija identitete), rumeni jopiči, Blood & Honour (tudi blizu SMS Žiri), Narodni blok, HeadHunters Domžale, posamezni navijači iz skupine Green Dragons in druge celice ekstremističnih gibanj, od katerih se ene bolj aktivne, druge manj, se ob radikalizaciji dela slovenske politike, ki prevzema njihove ideje, čutijo močnejše, srečnejši med njimi pa, kot lahko vidimo, celo dobivajo službo na evropskem parketu in postajajo uradni šepetalci politikom, ki jih po drugi strani rade volje instrumentalizirajo za svoje potrebe.

In kako se je Grims odzval na vprašanje o zaposlitvi dveh asistentov? »Moj izbor bodo izključno tisti, ki so organizacijsko in diplomatsko bistveno bolj sposobni kot vsi slovenski levičarji skupaj – z uničujočo ujmo Golobove vlade na čelu!« je provokativno sporočil.

Ja, seveda ima s perspektive desnega ekstremizma popolnoma prav: ne samo, da je zanj levičar in komunist velik trn v peti, očitno je neonacist tudi edini, ki je organizacijsko in diplomatsko sposoben delati kampanje ob podmeni Breivikovega koncepta kulturnega marksizma, celo do mere, da te z njegovo pomočjo volivci bogato nagradijo z izvolitvijo v evropski parlament.

Ultimativna radikalnost

Osnovno narativno sporočilo vseh podobnih ideoloških propagandizmov je srhljivo in ima svojega naslovnika: s krvjo so prišli na oblast, zato bodo le s krvjo odšli. Če nove leve vlade zgolj nadaljujejo komunistično revolucijo s konca druge svetovne vojne in je takrat bila oborožena obramba nujna, ne le upravičena, je zato smiselno in nujno na podoben način ravnati tudi danes.

Ko torej pravim, da se slovenska politika v nekem svojem delu radikalizira, se ne radikalizira zgolj v skladu z evropskimi trendi sorodnih političnih sil, družin in grupacij, ampak počne nekaj hujšega: radikalno se radikalizira. Zato je ta radikalizacija, ki jo omenjam tukaj, maksimalna oziroma ultimativna – najbrž dlje od tega, pozivaš k oboroževanju in k maščevalnemu pohodu, pač ne gre. Želim povedati, da korak, ki bi bil več od sklicevanja na vojno in nujnost oborožitve, verjetno v politiki ni mogoč. In ker tega sorodne stranke po svetu vendarle ne počnejo, je omenjena radikalizacija unikatna in grozljivejša. V resnici je maksimalno grozljiva in je tukaj, med nami. Če je na znamo opaziti, je nekaj enako grozljivo hudo narobe z nami.

Načini racionalizacije

Tudi racionalizacija radikalizacije je v zadnjih mesecih postala neznosna. Že samo dejstvo, da se jo normalizira v prepričanju, da je neizbežna, bi nas moralo resno skrbeti. Posamezniki, kot sta odgovorni urednik Janševega portala in televizije Nova24 Marko Puš ali politična aktivista Tomaž Štih in Igor Kopše, odkrito hujskajo ne samo k nuji oboroževanja in sprožitve vojne, ampak celo včasih, za manjšo razliko od Janše, naravnost zagovarjajo nelegalno pridobivanja orožja.

Svojo racionalizacijo izpeljujejo na podlagi argumenta lažne in sfabricirane legitimnosti. Prvi tak korak sem že omenil: levičarji in kriptokomunisti so prišli na oblast s krvjo, le s krvjo jih bomo morali odstraniti. Za to, da bi preživeli, saj smo ogroženi, moramo nujno poseči po orožju. Drug korak, ki ga podobno propagandistično intonirano ponavljajo skozi blodnjave konstrukcije, je ta, da morajo državljani popolnoma legitimno nabaviti in kasneje tudi uporabiti orožje, ker je Golobova vlada kakopak totalitarna. Širjenje in uporaba te vrste propagandističnih konstrukcij zlizano delujeta po večkrat opisani logiki zrcalnega pripisa: sicer to počnemo mi, ko smo na oblasti, ampak da bi prikrili sledi, je najbolj varno in politično učinkovito naše lastnosti projicirati v Drugega.

Avtoritarni režimi pač potrebujejo takšne konstrukcije imaginarnega sovražnika, da lahko vladajo s trdo roko, ohranjajo svojo oblast, omejujejo človekove pravice, vplivajo na sodstvo, policijsko pregledujejo in nadzorujejo manjšine ali celo večino državljanov, nadlegujejo, zapirajo in končno, saj to smo že videli, morda celo likvidirajo in streljajo. Vse pod krinko domoljubja in zaščite »poštenih in ponosnih državljanov«, v katere želijo svoje privržence in tudi širše množice zvito psihološko interpelirati.

Državljanke in državljani imamo zato skrajno resen, celo radikalen problem: če ne znamo prepoznati političnih tendenc radikalnosti v naši sredini, sem nam radikalno slabo piše.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**