Redukcija demokracije

Napisal sem: “Za klicanje vlade na odgovornost je v demokraciji predvsem odgovorna opozicija…”. Gospod Trampuš mi očita, da sem bil nekoč sam član in udeleženec organizacij civilne družbe oz. t.i. državljanskih pobud; da sem jih nekoč priznaval, danes pa da jih zavračam. Menda je znano in očitno, da je takrat, ko sem bil član in udeleženec civilnih pobud (od Nove revije do pisateljske ustave), veljal enopartijski sistem, opozicija je bila prepovedana, državljanske pobude, kolikor jih je sploh bilo, pa so bile previdne. V diktaturi so državljanske pobude nekaj drugega kot državljanske pobude v demokraciji. Sam sem leta 1989 objavil knjigo z naslovom Slovenski intelektualci od vojaške do civilne družbe, v kateri pišem o stvareh, ki so danes splošno znane in jih zaradi spodobnosti ne morem ponavljati. Dejstvo je, da smo imeli pisatelji v slovenskem socializmu nekatere prednosti, vendar so bile naše pobude še vedno le nadomestek opozicije in so se razvile v opozicijo šele po večstrankarskih volitvah v neodvisni Sloveniji.

V demokraciji so državljanske pobude seveda dobrodošle, vendar niso predvsem odgovorne za klicanje vlade na odgovornost, saj praviloma nimajo poslancev in glasov v parlamentu. V parlamentarni demokraciji je oblast v rokah parlamenta, seveda pa obstajajo še druge pravne poti do preskušanja njene odgovornosti, npr. prek sodišč. (Seveda se vlade lahko znebimo z državnim udarom, toda s tem je demokracije običajno konec.) Državljanske organizacije in gibanja obstajajo marsikje po svetu, in zelo pogosto delujejo v ozadju vladnih ali opozicijskih strank. Obstajajo - čeprav jih je vse manj - tudi t.i. nevladne organizacije. Ker je njihovo financiranje pogosto nejasno in odvisno od vlad, jih imenujejo “kvazi-nevladne organizacije” (QUANGO).

Kar zadeva t.i. “polit-kolesarje”, so protestirali zoper Janševo vlado v imenu leve opozicije oz. so se - s pomočjo različnih strankarskih pritokov - poskušali konstituirati kot opozicija. Bili so zametek opozicije, njihov žargon je bil izrazito opozicijski, včasih celo sovražen. Ko Jure Trampuš zavrača “tabloidno” novinarstvo Bojana Požarja, bi moral dvakrat pomisliti: prvič, da je imel Požar pogosto prav; drugič, da Mladina pogosto ni daleč od očitane “tabloidnosti”. Problem je seveda v tem, da na Slovenskem nimamo tradicije profesionalnega, nepristranskega novinarstva.

Ko bi kaj več vedel o Juretu Trampušu, bi mu ugovarjal, da so njegovi očitki o nagradi Janševe vlade s službo na Javni agenciji za knjigo nespodobni. Iz vljudnosti bom rekel, da so napačni in zgrešeni. Ta funkcija mi ni prinesla nobene koristi, ampak je bila po mojem odstopu - s strani gospe Vrečko - nagrajena kvečjemu moja “naslednica”. Na JAK smo se trudili delovati nepristransko in strokovno (navsezadnje sem imel doktorat iz sociologije kulture!), kot kurator pa je bil angažiran celo Miha Kovač, ki gotovo ni spadal v politično zaledje Rupla ali Janše. Za Frankfurtski sejem smo pripravili Priročnik za Slovenijo, katerega avtorji so bili Janez Bogataj, Ivan Čuk, Igor Grdina, Tomaž Kladnik, Dean Komel, Milček Komelj, Janko Kos, Blaž Lukan, Damjan Prelovšek, Leon Stefanija, Zdenko Vrdlovec - poleg njih pa tudi Dimitrij Rupel, ki se je vnaprej odrekel kakršnemukoli honorarju. Po mojem odhodu je JAK že prevedeno knjigo pospravil v predal, toliko o profesionalnosti moje naslednice. Kar pa zadeva osebo, ki sem jo nadomestil (za nagrado Janševe vlade), se za svoje prestopke zagovarja pred sodiščem (menda je želela v tesnih prostorih JAK narediti gostilno!), v službo pa jo je (za nagrado?) vzel sedanji župan Janković. (O aferi z mojim odstopom oz. - kot piše Trampuš - o “polomiji” pišem v svoji novi knjigi Približevanja, ki bo izšla financirana iz moje pokojnine.) Mimogrede: ko sem prvič prišel v službo, je bila glavna skrb mojih sodelavcev, kako uresničiti genialno idejo nemškega kuratorja, ki si je bil zamislil, da bi po Nemčiji in celo povsod po Evropi postavili avtomate, ki bi za evro ali dva postregli z nekaj slovenskimi verzi. Ta polomija se seveda ni uresničila.

Gospod Trampuš pravi, da sem iz LDS presedlal v SDS in “kljub oscilacijam ostal v njenem zavetju”. Ta Trampuševa izjava je pravi dokaz nepremagljive privlačnosti žurnalizma, ki so ga zaradi primera Relotius - na podlagi gesla njegovega ustanovitelja Rudolfa Augsteina (Sagen, was ist) - obsodili uredniki nemške revije Der Spiegel, in ga imenujemo fake news. Z drugo besedo, tabloidnost. Ameriški sociolog slovenskega porekla Luckmann je to lastnost medijev in oblasti imenoval kontrafaktičnost. Moje slovo od LDS, katere predsednik Sveta sem postal ob združitvi Drnovškove stranke z Demokrati, Zelenimi in Socialisti, je bilo neposredna posledica kratkovidnosti in nesramežljivosti Antona Ropa, ki je junija 2004 - po odhodu Drnovška - izključil iz vlade mene in pokopal celo stranko. Bil sem med pobudniki političnega združevanja v okviru Zbora za republiko. V nasprotju z Drnovškom je Rop sklenil pakt z Milanom Kučanom in izgubil volitve, kar sem mu bil napovedoval. Janševa vlada demokratov, SKD, SLS in DeSUS je bila vlada prebujenega Demosa, katerega podpredsednik sem bil od začetka. To seveda ni zgodba o oscilacijah ali o zavetju. O prestopu (oscilaciji) Ropa in še koga iz LDS v SD pač ne bi smeli molčati.