Spolski šport: Odgovor na prispevek Marka Snoja

Nives Hüll, Ljubljana in Blaž Istenič Urh, Dunaj

Akademik Marko Snoj nas je v pretekli številki Mladine počastil z besedilom “Šport je naš – vprašanje je le, kdo smo mi”. Bralec med nepovezanimi temami (kakšna je vendar povezava s spolno usmerjenostjo?) težko razbere koherentne argumente, a očitno so avtorju na uho prišle razprave v zvezi z nastopom alžirske boksarke Imane Khelif. Zgodbo si predstavlja nekako takole: boksarka neupravičeno nastopa v ženski kategoriji, saj ima menda kljub prirojenim ženskim spolovilom kromosomski par XY. Ta da je genetsko gledano vsaj za potrebe športnih spolnih klasifikacij esencialna lastnost moškega spola, saj določa “hormonsko stanje” in v konkretnem primeru boksarki daje neupravičeno prednost v primerjavi z njenimi sotekmovalkami.

Avtor prestopa področje svoje ekspertize in upravičeno lahko trdimo, da v sami biologiji vprašanje spola ni tako preprosto. A osredotočimo se na druge vidike, začenši s tem, da simpatije iščoča izjava o moškem, ki da udarja žensko, ni primerna, saj gre v primeru profesionalnega športa za osebno izbiro, celo službo nastopajočih, in aluzija na “vsakdanje” situacije družinskega nasilja ali podobnega enostavno ni na mestu.

Nadalje akademik Snoj zamenjuje dva argumenta: Po eni strani se mu zdi pomembno (“feministično”), da obstajajo ženske kategorije zaradi enakopravnosti in pravic. A pozablja, da te kategorije zgodovinsko niso povezane samo s fizičnimi zmožnostmi, temveč tudi s samim dostopom žensk do kompetitivnega športa. Prav za slednjega so si v osnovi ženske prizadevale, ne pa le za jasno kategorizacijo po spolu.

Na drugi strani je vpeljava kategorij povezana tudi s percipirano fizično razliko med spoloma. Tu je v besedilu posebej velika zmeda pri argumentu, da mora kategorizacija temeljiti na kromosomih. Kljub splošnim razlikam v distribuciji lastnosti med moškimi in ženskami ni namreč vsaka ženska oseba šibkejša od vsake moške. Najbolj pravična oziroma vsaj bolj pravična od trenutne možnosti bi bila sprememba kategorizacije glede na določene fizične lastnosti, a je tudi tu jasno, da je meja vedno do določene meje arbitrarna. Zato bi bilo s strani vplivnih akademikov smiselno pričakovati, da zadevo (če že) problematizirajo s tega stališča, namesto da se populistično obesijo na na kromosomih temelječo zloglasno spolno identiteto kot edino pravo merilo meja kategorij športnih disciplin.

Napaka akademika Snoja je, da kategorije v športu razume kot povsem homogene in postavlja nasproti športnike, ki “leta in leta” pridno trenirajo, in tiste, ki da imajo neupravičeno prednost. Te razlike seveda ne moremo jasno definirati in številni so že opozorili, da bi lahko problematizirali tudi razlike med Michaleom Phelpsom in drugimi plavalci. Podobna težka vprašanja se postavljajo tudi pri starosti in drugih lastnostih, nenazadnje pa tudi pri vprašanjih transspolnih oseb, na katere akademik Snoj namiguje (in h katerim alžirska boksarka ne spada). Problem takšnega razmišljanja je prav redukcija vseh teh kompleksnih vprašanj na cinizem in pesmice dvomljive kakovosti.

Tovrstni zapisi tako na noben način ne pripomorejo k akademski debati in razumevanju situacije in so, nasprotno, celo škodljivi. Za konec pa velja še omeniti, da letošnji olimpijski nastop Imane Khelif ni bil njen prvi, zato se je morda smiselno vprašati, kje so bili vsi moralizatorji in uporabniki lastne glave pred štirimi leti.