Fundamentalizem naš vsakdanji

Predsednik Nove Slovenije Matej Tonin je smešno-žalosten politični lik. Rad se smeji, prijazen je, daje vtis, da posluša tudi sogovornike, s katerimi se ne strinja. Zavračal naj bi politiko grobosti, v kateri se je v teh krajih do perfekcije izmojstril Janez Janša. »Mi, naša stranka NSi, smo drugačni,« rad reče Tonin.

Videz pa, kot se to pogosto dogaja, vara. Kdor spremlja vsebino zakonskih pobud, ki jih NSi pošilja v parlament, recimo tisto, po kateri naj bi v zapore strpali že mladoletne Rome, kdor spremlja njeno politično propagando o domnevnem zelenem radikalizmu, pri čemer vsak politik s trohico občutka za odgovornost vidi, kaj se dogaja s podnebjem, hitro prepozna, kakšno politiko predstavlja Matej Tonin. S tem ko se je želel distancirati od Janše, s tem ko je želel stopiti iz njegove sence, je postal le radikalnejši kot tisti, od katerega beži.

Krščanska Evropa

Vzemimo za primer njegov zadnji intervju v časniku Delo. V njem Tonin, sveži evropski poslanec, poln energije in zanosa, ponosno razlaga, kaj vse bo storil v Bruslju. Kako bo sooblikoval boljšo migrantsko politiko, kako bo s tehnološkimi inovacijami in modrejšo politiko Evropa postala bolj zelena celina. Nato se dotakne tudi »evropskega načina življenja«. Pri čemer ni najbolj jasno, kaj to pomeni. Je evropski način življenja spoštovanje različnosti, pravne države, univerzalnosti človekovih pravic? Ali evropski način življenja vključuje tudi poroke istospolnih parov in pravico do splava? O kateri Evropi govori Tonin?

Popolnoma jasen je. »Odvrgel bom politično korektnost in povedal zelo neposredno: Evropa bo tolerantna in bo spoštovala človekove pravice, samo če bo krščanska. Krščanska Evropa je vzpostavila okolje, v katerem se spoštujejo pravice manjšin in različnih verskih skupnosti,« je povedal v intervjuju. »S tem ko se je Evropa v zadnjih desetletjih vse bolj sramovala krščanskih korenin, jih celo poskušala zabrisati, so ta moralno in etično prazni prostor začeli napolnjevati druga verstva in ideologije, ki so precej manj tolerantni. Z izgubo moralnega kompasa in politično korektnostjo se je krepilo vzdušje, da je v Evropi dovoljeno vse. Smo na točki, ko nas manjšine, tako verske, spolne in katerekoli druge, prepričujejo, da smo nestrpni in netolerantni, če ne sprejemamo njihovega načina življenja.«

Toninovim besedam je nujno posvetiti nekaj pozornosti. So ekskluzivistične in nevarne. Pa še neresnične hkrati.

Naj bo fundamentalistično ali rasistično prepričanje še tako veliko ali pristno, ga ni mogoče označiti za ekstremizem, dokler se akter z njim ne začne hvaliti. Tonin je naredil prav ta premik.

Ni res, da je krščanstvo tisto, ki je v Evropo prineslo sprejemanje različnosti. Ravno nasprotno, čas razsvetljenstva in humanizma, ki je cerkvi odvzel moč edinega moralnega razsodnika, je omogočil nastanek modernih družb. Ali drugače – krščanstvo samo po sebi ni dopuščalo pravic manjšin. V zgodovini evropske celine je ničkoliko primerov krvavega preganjanja teh ali onih »herezij«, če milijonov mrtvih v krščanskih verskih vojnah sploh ne omenjamo. Zagovor različnosti in strpnosti se torej ni razvil na kakšnem srednjeveškem koncilu, razvili so ga razsvetljenski misleci, denimo John Stuart Mill, znašel pa se je tudi v Deklaraciji o pravicah človeka in državljana, ki je nastala v času francoske revolucije. Toninova trditev, da bo Evropa, ki bo pozabila na svoje krščanske korenine, nehala obstajati, namiguje, da bo Evropa samo krščanska, ali pa je ne bo več. Lahko jo brez velikega pretiravanja povežemo s trditvijo, kakršna je, da so pravi Slovenci samo kristjani, ali pa s tisto, da človek, ki ne verjame v pravega boga, ni pravi človek.

»V Toninovi izjavi je precej nedopustnega zamegljevanja,« trdi sociolog religije dr. Marjan Smrke. »Človekove pravice, s katerimi se ponaša Evropa, so se uveljavile mukoma, mnoge so se uveljavile navkljub dolgotrajnemu, vztrajnemu in izrecnemu nasprotovanju rimskokatoliške cerkve. Ko so se v krogih razsvetljencev, svobodomislecev in liberalnih kristjanov/katoličanov porodile ideje o svobodi vesti, izražanja, tiska, veroizpovedi, jih je RKC zavrnila.« Papež Gregor XVI. je tako v okrožnici Mirari vos iz leta 1832 obsodil svobodo vesti kot »absurdno«, saj naj bi zlo izhajalo prav iz svobode mišljenja in svobode govora. Tudi papež Pij IX. je v Silabusu zmot, delu okrožnice Quanta cura iz leta 1869, izrecno obsodil svobodo vere, tiska in mišljenja, vse zmote porajajočega se modernizma. »Svoboda je torej pripadala le edini pravi veri – katoliški. Pij IX. je s svojim protimodernizmom zaznamoval duha RKC vse do drugega vatikanskega koncila, čeprav so se vmes pojavili nekateri strpnejši papeži. Šele drugi vatikanski koncil, predvsem z Dignitatis humanae (1965), je uveljavil radikalno spremembo, ki jo mnogi upravičeno štejejo za kopernikanski obrat – svoboda govora, tiska, vere (končno) postane svoboda, ki izhaja iz človekovega dostojanstva. Takrat je bila protimodernistična prisega, ki je katoliški duhovščini nalagala boj proti modernim nazorom, med katere spada tudi nabor človekovih pravic, opuščena,« odpiranje katoliške cerkve pojasnjuje Marjan Smrke. V isti sapi dodajamo, da očitno le deloma. Nekateri predstavniki katoliške cerkve so še vedno prepričani, da so bili sklepi drugega vatikanskega koncila napačni.

Človekove pravice, s katerimi se ponaša Evropa, so se uveljavile mukoma, mnoge so se uveljavile navkljub dolgotrajnemu, vztrajnemu in izrecnemu nasprotovanju.

Koncept univerzalnosti človekovih pravic izvorno ne izhaja iz krščanskosti. Ruska pravoslavna cerkev, ena največjih evropskih cerkva, pod vodstvom patriarha Kirila izrecno obsoja zahodni koncept človekovih pravic. »Šteje ga za posledico ’poganske’ renesanse, heretične reformacije, razsvetljenstva in ’materializma’. Zato sprejme lastno Pravoslavno deklaracijo človekovih pravic. To pomeni, da v Evropi še obstaja odpor do modernih človekovih pravic, ki ga vodi neka krščanska cerkev. Zato se ne moremo čuditi, da patriarh ne protestira proti zapiranju, ubijanju, onemogočanju Putinovih političnih nasprotnikov. Ruska pravoslavna cerkev in druge pravoslavne cerkve imajo še veliko dela pri uveljavljanju človekovih pravic in strpnosti v lastnih strukturah, zlasti v odnosu do žensk in spolnih manjšin. Z vidika tega je stališče evropskega poslanca, da bo Evropa strpna samo, če bo krščanska, povsem zgrešeno,« še pravi Smrke.

Zapisano seveda ne pomeni, da Evropa, kakršno poznamo danes, nima nič s krščanstvom. Seveda ima. Kot je v enem izmed strokovnih prispevkov opozoril sociolog religije dr. Aleš Črnič, imajo ideje o enakosti, demokraciji, strpnosti, solidarnosti, človekovem dostojanstvu, individualizmu, celo kapitalizmu kot ekonomsko-politični ureditvi deloma krščanski izvor, a hkrati ne samo tega. »Številni sodobni koncepti s krščanskimi idejnimi koreninami so se razvili ob pogosto eksplicitnem ter nadvse aktivnem nasprotovanju cerkve in njemu navkljub. Niso plod samoumevne evolucije, temveč so mukoma izborjeni in svojo sodobno obliko v smeri demokracije, svobode govora, človekovih pravic, enakopravnosti dobijo šele v razsvetljenski in postrazsvetljenski dobi.«

Ideja o izbrani krščanski civilizaciji je seveda fikcija. Civilizacije se med seboj, kot je nekoč zapisal sociolog kulture in pesnik dr. Aleš Debeljak, stikajo, komunicirajo, včasih tudi konfliktno; predvsem pa se medsebojno oplajajo – in si šele s tem zagotavljajo vitalnost in dolgoročno preživetje.

»Sodobno evropsko kulturo torej nedvomno določa krščanstvo, a tudi predhodna grško-rimska antika in poznejši renesansa in humanizem ter razsvetljenstvo,« še poudarja Aleš Črnič. »Zaradi svojstvene zmesi vseh teh virov danes jedro evropskih in zahodnih vrednot tvori predvsem pluralizem, ki ga zagotavlja enakopravnost različnih religijskih in nereligijskih svetovnih nazorov. Evropska sekularnost, ki se napaja tudi iz krščanske tradicije, pa je nujni pogoj za sodobni koncept religijske svobode.«

Zmaj in tujci

Ideja o judovsko-krščanskih vrednotah v EU je bila pred desetletji že pomembno politično vprašanje. Bil je to čas poskusov oblikovanja evropske ustave in njene preambule. V predlogu ustave je kljub protestom papeža Janeza Pavla II. na koncu ostala »kulturna, verska in humanistična dediščina Evrope«, vendar zamisel o skupni evropski ustavi, ki naj bi nadomestila množico pogodb, ni dobila dovolj politične podpore med članicami.

»Čeprav je Toninova izjava o Evropi – da bo ’tolerantna in bo lahko spoštovala človekove pravice, samo če bo krščanska’ – vredna zgražanja, nikakor ni presenečenje, saj ni nikakršna novost niti v našem, slovenskem prostoru,« poudarja dr. Srečo Dragoš, sociolog, eden najboljših poznavalcev katolicizma na Slovenskem. »Toninova izjava je zgolj variacija sinodalnega gesla, ki se glasi: Izberi življenje. Poanta tega starozaveznega gesla ni v izbiri, pač pa v najbrutalnejši varianti grožnje, ko rabelj izsiljuje nemočno žrtev s cinično zahtevo, da če žrtev ne izbere pravega boga in se bo ’priklanjala drugim bogovom’, potem bo usmrčena. To je bistvo katoliške etike, kakor jo razume uradna katoliška cerkev na Slovenskem v 21. stoletju, čeprav takšni etiki izrecno nasprotuje celo papež.«

Vrnimo se k Toninu in njegovim besedam. Ob njih se postavljata dve vprašanji. Prvo je vprašanje zavračanja tujcev, strahu pred islamom, ki naj bi ogrožal Evropo in njene državljane – pri čemer Matej Tonin in drugi politiki namenoma pozabljajo, da vsi begunci niso radikalni islamisti, ki bi radi med Parizom in Varšavo ustanovili kalifat, nasprotno, takšnih posameznikov je zelo malo, je pa hkrati tudi res, da se kakšen Evropejec radikalizira zaradi razmer, v katerih živi in je vanje vrojen, in ne zaradi boga, h kateremu moli. Tovrstno razmišljanje pomeni tudi redukcijo kompleksnih identitet vsakega posameznika, ki prihaja v Evropo. Migranti niso le verniki, so veliko več, so hkrati tudi ali Tunizijci ali Pakistanci ali Nigerijci ali kaj drugega, so izobraženi ali neizobraženi, so mladi ali stari. Poudarjanje zgolj ene lastnosti, v tem primeru muslimanske veroizpovedi, ki naj bi razkrila vse o nekem človeku, je žaljivo. Posameznikova identiteta je veliko bolj zapletena od vprašanja, v katerem jeziku človek govori, v katerem sanja, v katerem ljubi, v katerem moli. Muslimani sicer v Evropi neprekinjeno bivajo že stoletja, pa naj bo to v Bosni ali pa v Litvi.

Drugo vprašanje, ki ga sprožajo Toninove besede, pa je povezano z zavračanjem cerkve kot institucije, povezano je z zavračanjem tradicionalnih verovanj, z vprašanjem sekularizma. Tonin namreč trdi, da le krščanska Evropa zagotavlja prihodnost, Evropa, kjer bi prevladovalo kaj drugega, denimo verski pluralizem vštric s sekularnostjo, pa ne.

Sekularnost, ki se napaja tudi iz krščanske tradicije, je nujni pogoj za sodobni koncept religijske svobode.

Ni prvi, ki namiguje na to, in tudi ni edini. Na praznik Marijinega vnebovzetja je ljubljanski nadškof Stanislav Zore na Brezjah razmišljal takole. Dejal je, da se pojavlja zanikanje boga, da nekateri ljudje želijo živeti brez njega. »V tem napuhu hoče človek svet iztrgati iz božje roke. A takoj, ko je človek nehal poslušati boga in svoje srce odprl za besede, ki so ga vabile k samozadostnosti, k ošabnemu napuhu, se je raj razblinil. Človek brez boga je nag in ogrožen.« Nadškof Zore je pridigo na Brezjah nadaljeval z grozečimi besedami: »Današnji svet noče, da bi človek poslušal boga. Namesto v rodovitno polje izpolnjevanja božje volje ga zapira v kletko vseh mogočih pravic, ki ga trgajo iz rodovitnega odnosa s seboj in svojo naravo, s svojim stvarnikom in njegovim načrtom rodovitnosti, odrešenja in življenja. Z vsemi mogočimi pravicami ga postavlja na odprt prostor niča, kjer ni več smeri in ciljev, kjer ni več poti in izpolnitve, kjer ostaja samo še ta trenutek in človekovo iskanje samega sebe in svoje identitete.« Ljudje, ki torej v napuhu zavračajo boga, naj bi bili goli in bosi, brez smisla, brez prave ljubezni, obdani z zmajem in njegovimi teorijami, ideologijami, zakoni in vsem drugim, a hkrati iztrgani iz božjih rok, zato izgubljeni in osamljeni.

Zore je v svojem nagovoru tistim, ki ne verjamejo v boga, kot ga slika katoliška cerkev, namignil, da so sami krivi za vse, kar naj bi se jim dogajalo. Pa so res? So otroci v Gazi krivi, ker jim na glavo padajo rakete? So osamljeni, ostareli in umirajoči krivi, ker trpijo? Je bila kriva 33-letna Poljakinja Dorota, ki je lani umrla zaradi zapletov med nosečnostjo, zdravniki pa niso želeli opraviti splava, saj naj bi to prepovedoval poljski zakon, v katerem se zrcalijo krščanske korenine?

»Nadškof Stanislav Zore žal postaja vse bolj podoben nadškofu Francu Rodetu. Nastopa deduktivno, izhajajoč iz neke nepreverjene teorije oziroma predsodka, namesto induktivno, izhajajoč iz opazovanja – in branja ’znamenj časa’, če si izposodim koncilski izraz. Glede odnosa do ateistov, ki jih je v Sloveniji več kot 40 odstotkov, sta oba precej daleč od pristopa kakšnega koncilskega kardinala Franza Kӧniga, Dunajčana, ki je bil do ateizma raziskovalen, samokritičen in dobronameren. Demonološke razlage ateizma, v katere je vključen celo zmaj, so znamenje intelektualnega nazadovanja,« pravi Marjan Smrke. »Slika, ki jo je o ateistih ustvarjal nadškof Rode in jo zdaj obnavlja nadškof Zore, je daleč od realnosti. Kar pa zadeva nekakšno ontološko izgubljenost ateistov, ki jo oba prepričano podtikata, je mogoče reči, da teisti nimajo nič manjših težav z iskanjem smisla življenja kot ateisti, v nekaterih pogledih pa so celo bolj pesimistični. Institucija lažje utemelji svoj obstoj, če tiste, ki ne uporabljajo njenih storitev, prikazuje kot usodno prikrajšane, defektne.«

Lahko bi dodali, da vse to ni nič posebnega in novega. To, kar danes govori nadškof Zore, je pred 25 leti na Brezjah govoril Franc Rode. In to, kar danes govori Matej Tonin, so nekoč ponavljali tudi drugi politiki, ki so želeli povezati politiko in katoliško cerkev. Denimo Lojze Peterle ali pa France Cukjati. »A tisto, kar je pri Toninu novo, je čas,« pravi Dragoš. »Tonin težo svoje izjave v Delu dramatično poudari z besedami v smislu, da bo odslej neposredno povedal, kar je doslej zgolj mislil, a ni odkrito omenjal. S tem se pridružuje tistim soizvoljenim evropskim poslancem (Branku Grimsu), ki so svoj rasizem najbolj poudarili ravno v trenutku izvolitve v evropski parlament, ker to izvolitev upravičeno razumejo kot legitimiranje svojih ekstremnih stališč.« Podobno danes govorijo ekonomske in zdravniške elite. »Po 30 letih blefiranja, da jim gre za javni interes, so odvrgli maske in odkrito govorijo o lastnem profitu, ni ti treba več brati med vrsticami.«

Zakaj je ta premik pomemben? Zakaj ni vseeno, kdaj v politiki pridemo do točke, ko fundamentalist ali pa rasist neha blefirati, da je nekaj drugega, in javno deluje brez zavor, se še sprašuje Dragoš. »Zato, ker šele, ko njuna resnica odkrito stopi na plan, udari z vso močjo, ne glede na posledice. Naj bo fundamentalistično ali rasistično prepričanje še tako veliko ali pristno, ga ni mogoče označiti za ekstremizem, dokler se takšno prepričanje ne spoji z delovanjem, ki ni več maskirano, pač pa se akter z njim celo hvali. Tonin je naredil prav ta premik. S takim početjem, kot ga prakticirajo akterji z družbeno močjo, na primer politiki, se njihova stališča utrjujejo v tretji fazi: v prvi se jim posmehujemo, v drugi jim nasprotujemo, v tretji pa postajajo samoumevna.«

Tradicionalisti, politiki in predstavniki nekaterih verskih skupnosti z enoznačnim, izključujočim odnosom do sveta in do drugih postajajo vedno bolj podobni islamskim ali kakšnim drugim fundamentalistom, pred katerimi tako radi svarijo.