Politične zlorabe

Kako se je dobra zamisel sfižila v svoje nasprotje 

Poimenovanje parlamentarna preiskovalna komisija obeta veliko. Tudi zamisel, ki se skriva za njim. Tovrstne komisije naj bi preverjale politično odgovornost funkcionarjev, po zaslišanju »osumljencev« in prič pa naj bi pripravile poročilo, ki ga nato sprejme parlament. To poročilo ima dve funkciji. Prva je simbolična, ker parlament ugotovi nepravilnosti, ima lahko potem posameznik težave v nadaljnji politični karieri. Druga je bolj otipljiva – ugotovitve komisije so lahko izhodišče za postopke, ki jih na podlagi poročila in v njem predstavljenih dejstev sproži tožilstvo. Do leta 2022 je državni zbor sicer ustanovil 38 preiskovalnih komisij, sprejetih pa je bilo le 12 končnih poročil.

Tako teorija, praksa je drugačna. Parlamentarne preiskovalne komisije, pa četudi so se nekatere izmed njih ukvarjale ali pa se še ukvarjajo z relevantnimi temami, se prej ali slej spremenijo v sredstvo politike. Tako smo imeli nekoč preiskovalno komisijo, ki je zbrala veliko podatkov o nezakonitem financiranju predvolilnih brezplačnikov, končni rezultat njenega dela pa ni prinesel katarze. Nasprotno, stranka SDS je nekaj let kasneje ustanovila televizijo in spletni portal Nova24. Imeli smo tudi komisijo, ki je preiskovala financiranje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, poslanci so o njenih izsledkih obvestili tožilstvo, zaradi nevestnega dela v službi so bili ovadeni Borut Pahor, Matej Lahovnik in Franc Križanič, a je policija po letih preiskovanja oddala zgolj poročilo, nobeden izmed naštetih pa ni bil niti zaslišan.

V parlamentu zdaj deluje pet preiskovalnih komisij. Ena se ukvarja z ugotavljanjem politične odgovornosti zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank (to je komisija, ki preiskuje financiranje medijev stranke SDS), druga se ukvarja z domnevnim političnim vmešavanjem v delo policije, tretja z gradnjo povezovalnega kanala C0, četrta z domnevnim finančnim izčrpavanjem podjetja GEN-I in peta z obtožbami o ukradenih otrocih, kar naj bi se dogajalo še globoko v času grenkega socializma.

Zdaj sta si stranki SDS in NSi zaželeli še šesto preiskovalno komisijo, ki naj bi pregledala delovanje energetskih podjetij v državni lasti v zadnjih desetih letih. Glavna politična tarča te preiskave je predsednik vlade Robert Golob. Ko sta stranki od predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič zahtevali, naj skliče izredno sejo parlamenta, na kateri bi poslanci ustanovili že šesto preiskovalno komisijo, jih je, sklicujoč se na mnenje zakonodajno-pravne službe državnega zbora, zavrnila. Po mnenju predsednice je »odreditev takšne parlamentarne preiskave, ki ima takšne nepravilnosti, nedopustna in bi pomenila poseg v pravno varnost ter bi ustvarjala pravno negotovost v državi«. Težav naj bi bilo več, v zahtevi za sklic komisije naj ne bi bil natančno opredeljen javni interes preiskave, hkrati pa naj bi se delo komisije deloma prekrivalo s področjem, za katero je pristojna že druga parlamentarna komisija. Jelka Godec je predsednici državnega zbora zaradi začasne blokade navrgla, da »nadaljuje lomastenje po ustavi in poslovniku državnega zbora« in da njena »neuravnovešena dejanja vodijo v popolno razgradnjo pravne države«.

Res je, da pravna mnenja parlamentarne pravne službe niso zavezujoča, a res je tudi, da je pred skoraj 20 leti tedanji predsednik državnega zbora France Cukjati (SDS) preprečil ustanovitev preiskovalne komisije, ki naj bi ugotavljala, kako je bil v pisarni Janeza Janše prodan Mercator.

Vprašanje nezakonitega financiranja političnih strank je preveč resno, da bi med političnimi igrami pozabili nanj. Vprašanje domnevnega oškodovanja javnih elektropodjetij ali pa nezakonitega vplivanja na delo policije prav tako. Biti politik ni lahka služba. Zahteva dobro fizično kondicijo, vsaj kanček splošne razgledanosti in moralno integriteto. Moč, ki prihaja s položajem, ponuja možnost zlorab. In natančno to se že desetletja dogaja s preiskovalnimi komisijami. Uporabljajo se za politične zlorabe. Precej žalostno, res.