Vojna in mir / Kako smo se znašli na robu konca sveta?

Konec junija 1991 je v Sloveniji divjala vojna. Slovenija je razglasila samostojnost, zvezna vlada, ki jo je vodil Ante Marković, pa je enotam Jugoslovanske ljudske armade ukazala, naj zavzamejo mejne prehode, na katerih so slovenske oblasti začele postavljati znake z napisom Republika Slovenija. Vojska je odšla iz kasarn, na poti do mejnih prehodov pa so jo ustavile enote slovenske Teritorialne obrambe in policije, takrat imenovane še milica. Začelo se je streljanje, vključili so se letala in helikopterji, na obeh straneh so padale žrtve. Po nekaj dneh se je zdelo, da se bo v Sloveniji razplamtela totalna vojna. Z bombardiranjem civilnih ciljev, z večjo intenziteto spopadov, z veliko več žrtvami. Na kocki je bilo veliko življenj in usoda nekaj dni stare države.

»V vojni za Slovenijo so se enote naše Teritorialne obrambe in milice spopadle z naborniško vojsko JLA. Ti fantje so bili šele nekaj mesecev v kasarnah, pa so bili poslani v oborožen spopad. Vedel sem, da JLA za prehod iz mirnodobnega v vojno stanje potrebuje 30 dni, zato je bila želja mene in celega predsedstva, da se vojna konča čim hitreje, preden bi v Slovenijo prišle redne vojaške enote,« se tistega časa spominja tedanji predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan. »Grožnje načelnika generalštaba Blagoja Adžića z opustošenjem, ki so bile nore, so imele tudi realno osnovo. Zato so bila pogajanja o premirju na Brionih zelo pomembna.«

Pogajanja na Brionih je 7. julija 1991 v imenu evropske takrat še dvanajsterice vodil zunanji minister Nizozemske Hans van den Broek. Na slovenski strani so bili poleg Kučana predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, pa zunanji minister Dimitrij Rupel, predsednik skupščine France Bučar, v nekakšni dvojni vlogi še Janez Drnovšek. Na drugi strani so bili člani zveznega predsedstva in že omenjeni Ante Marković. Vojska uradno na pogajanjih ni sodelovala, kot Markovićev svetovalec pa je bil tam Stanislav Brovet, admiral JLA slovenskega rodu.

»Pogajanja so bila težka, na začetku smo bili čisto poklapani, stisnjeni ob zid,« pravi Kučan. »Van den Broek je zahteval, da se vrnemo na stanje pred razglasitvijo samostojnosti in se odpovemo vsem dejanjem, ki so sledila, tudi vojaškim uspehom TO in milice. Na enem izmed usklajevalnih sestankov s predstavniki predsedstva SFRJ je njegov član Branko Kostić, predstavnik Črne gore, dejal, da Slovenci pobijamo njihove sinove, zato se bodo raje umaknili, kot da bi se to pobijanje nadaljevalo. V tem stališču sem videl priložnost za preboj. Čez nekaj dni je sledila seja zveznega predsedstva, ki je sklenilo, da se JLA umakne iz Slovenije. Na pogajanjih je bil Hans van den Broek zelo trd pogajalec. Vpričo Markovića mi je pred sklepnimi pogovori dejal: ’Gospod predsednik, se vi zavedate, kakšen je vaš položaj? Če naš predlog sprejmete, garantiramo, da se bo dogovor uresničil, če ne, bomo odšli, vi pa se pobijajte naprej do konca.’ Potem je na naše vztrajanje Van den Broek vendarle omilil svoj predlog in vanj vnesel trimesečni moratorij na nadaljnja osamosvojitvena dejanja in umik JLA po preteku tega roka.«

Stvar političnega poguma pa je prepoznavanje realnosti. Sveta ne moremo prepustiti voditeljem, ki se niso pripravljeni pogovarjati o miru.

Slovenska delegacija je trimesečni moratorij na izvajanje osamosvojitvenih aktov sprejela. Je pa bila zaradi tega kasneje doma deležna tudi očitkov o izdaji. Dogovor je obveljal, v trimesečnem obdobju so enote JLA Slovenijo res zapustile. »Ni pa nepomembno, da je Van den Broek svoj končni predlog pogojeval z zahtevo, da izpustimo zajete oficirje JLA. Dal sem besedo, s tem je bil sestanek na Brionih končan. Dobro se spomnim še zadnjih trenutkov teh pogajanj, bilo je nekaj čez polnoč, ko smo odhajali iz hotela na čoln proti Fažani. V hotelski restavraciji je bila že tema, gorela je le ena svetilka nad mizo, za katero je sedel osamljen Ante Marković. Dobro je vedel, da ta dogovor pomeni konec Jugoslavije.«

Imel je prav. Res je nastopil konec Jugoslavije, a tudi konec vojne v Sloveniji. »Smisel pogajanj je bilo zagotoviti nadaljevanje procesov osamosvajanja ter preprečiti nadaljevanje vojne in žrtve. To je bilo vodilo. Končati vojno.«

Od pogajanj na Brionih je minilo 33 let, Slovenija je takrat premogla nekaj politične modrosti, imela je tudi srečo. A vojne se iz sveta niso poslovile, nasprotno, živimo v času permanentnih konfliktov. V naši soseščini potekata dve vojni, za kateri se zdi, da se ne bosta nikoli končali. V Ukrajini od zasedbe Krima vojna traja že deset let in pol, februarja 2022 pa je Rusija s tanki, letali in raketami napadla Kijev. Še huje je z vojno v Gazi, kjer je konflikt dolg že desetletja, Izrael pa izvaja odkrit genocid nad palestinskim ljudstvom. Mednarodna javnost, predvsem tista na Zahodu, gleda stran. Kako torej končati vojne? Kako najti mir? Je to mogoče?

Pomen pogajanj

»Pogajanja s sovražnikom so nekaj običajnega, z Nemci so se leta 1943 pogajali tudi predstavniki partizanskega gibanja,« pravi dr. Rudi Rizman, eden izmed najboljših poznavalcev mednarodne politike pri nas. Pogajanja s sovražnikom res niso nič posebnega. Tudi britanski premier Tony Blair se je v času nastajanja tako imenovanega velikonočnega sporazuma pogajal s predstavniki teroristične organizacije IRA, katere člani so po Veliki Britaniji in glavnem mestu kraljevine Londonu nastavljali morilske bombe. Bistveno je vprašanje, kakšen je cilj teh pogajanj. Je to res vedno pravičen mir ali vsaj zamrznitev sovražnosti? Glavni pogajalec na Bližnjem vzhodu je Antony Blinken, državni sekretar ZDA, ki imajo v vojni v Izraelu svoj interes. »Ravno Blinken dobro kaže na nepošteno vlogo ZDA, predstavlja se kot ’posrednik’, ki pa v resnici vojaško, ekonomsko, finančno vsakodnevno podpira Izrael. Blinken se je na Bližnjem vzhodu doslej pojavil najmanj devetkrat in vedno je ponudil optimistične napovedi. V bistvu pa je šlo za kupovanje časa, s tem se je Izraelcem dopuščalo, da dokončajo svoje ’delo’. Žal podobno ravna tudi EU, ki zagovarja mir pod izraelskimi pogoji,« poudarja Rizman.

V Varnostnem svetu je vedno glasnejši jezik vojakov in generalov, pa četudi bi moral v njem prevladovati jezik diplomacije.

Dileme glede Ukrajine so podobne. Kdo naj vodi pogajanja in kakšen naj bo njihov cilj? Samuel Žbogar, slovenski veleposlanik, ki trenutno predseduje Varnostnemu svetu Združenih narodov, trdi, da zahteve po miru same po sebi niso dovolj. Prava pogajanja vključujejo še kaj več. »Od Ukrajine je zelo težko zahtevati, naj sklene premirje, naj se neha vojskovati, s tem bi od nje zahtevali, da preda okupirano ozemlje. Takšna zahteva bi bila slab zgled za druge primere. Denimo za Venezuelo, ki razmišlja o tem, da bi si pridobila večino male Gvajane. Ni edina, številne večje države opazujejo, kaj se bo zgodilo z ruskim vdorom v Ukrajino. Zahteve po premirju same po sebi torej niso dovolj, hkrati bi bilo treba zahtevati, da se z zasedenih ozemelj v Ukrajini umakne ruska vojska, potem pa bi nekako po vzoru Slavonije iz časa vojn v Jugoslaviji na ta ozemlja namestili mirovne sile, ki bi začasno prevzele upravljanje, dokler ne bi bil sklenjen dogovor o končni ureditvi.«

Podobno misli tudi Milan Kučan, ki je pred nekaj tedni napisal javno pismo o pomenu miru, s čimer je sprožil nekaj zgražanja, ker naj bi zagovarjal ruskega agresorja. Še najostreje se je odzval bivši ustavni sodnik dr. Peter Jambrek. Kučan kritikom odgovarja, da ne gre za izbiro strani, pač pa za elementarno vprašanje, kako najti pot do miru.

»O miru je treba razmišljati že med vojno, vendar govorjenje o miru ni dovolj. Najprej se je treba vprašati, zakaj je do vojne prišlo. In ko si odgovoriš na to vprašanje, potem lahko začneš načrtovati pot do miru. Vprašati se je torej treba, kaj se je zgodilo s sporazumi Minsk 1 in Minsk 2, zakaj nista uspela, ali sta bila zgolj priprava na vojno. Vprašati se je tudi treba, kakšne varnostne garancije si je želela Rusija in kakšne pravice je zahtevala za rusko manjšino, ki živi v Ukrajini. Pa tudi kakšna varnostna zagotovila bi bilo treba ponuditi Ukrajini. V isti sapi dodajam, da neuresničitev ruskih pričakovanj nikakor ne opravičuje agresije. Če se torej hočemo pogovarjati o miru, moramo najprej ugotoviti, kaj obe strani želita, kaj od tega je sprejemljivo z vidika mednarodnega prava in na kaj lahko pristaja mednarodna skupnost. To, da bo Putin pokoril Ukrajino, je iluzija, kot je tudi iluzija, da bodo Ukrajinci s pomočjo zahodnega orožja premagali Rusijo.«

Kučan še dodaja, da razume, da je treba pomagati Ukrajini, saj brani svojo svobodo in neodvisnost, strinja se tudi s tem, da se ji pomaga z orožjem. Podobno, kot se je z orožjem pomagalo Bosni in Hercegovini. »Stvar političnega poguma pa je prepoznavanje realnosti. Sveta ne moremo prepustiti voditeljem, ki se niso pripravljeni pogovarjati o miru. Morali bi se tudi vprašati, kaj pa se bo zgodilo potem, ko bo Ukrajina dobila vse orožje, ki si ga želi, kako dolgo bodo potem še trpeli Ukrajinci in Rusi, koliko mrtvih bo še, koliko grobov bo še na obeh straneh. Res ni nobene možnosti dogovora? Res ni nobene možnosti, da bi Evropska unija, z enako vehemenco, kot skrbi za preskrbo z orožjem, tudi sama začela svojo mirovno pobudo, ali ne bi kaj takega sprožili vsaj Združeni narodi, pa četudi je Rusija stalna članica Varnostnega sveta? Vse te stvari so sicer kompleksne. Na pokopališču v Murski Soboti je pokopanih 560 pripadnikov Rdeče armade, ki so padli leta 1945 v bojih z nemškim okupatorjem. A če gledaš napise na teh grobovih, opaziš, da je veliko priimkov ukrajinskih. Zgodovina Evrope je včasih res nenavadna.«

Žbogar je do ideje, da bi Združeni narodi posegli v konflikt v Ukrajini, zadržan. Lahko bi rekli, da je realistično fatalističen. Na vprašanje, zakaj Združeni narodi ne začnejo mirovnih pogovorov, je odgovoril, da Varnostni svet sam po sebi ni »nikoli neposredno vodil pogajanj, dajal pa je mandat pogajalcem, predvsem pa je potrjeval dogovore in nadzoroval uresničevanje mirovnih sporazumov. Kljub temu je edini organ, ki daje legitimnost mirovnim sporazumom. Morda so bili Združeni narodi v posredniški vlogi nekoč močnejši, bilo je več neposrednega angažmaja, zdaj to prevzemajo posamezne države ali pa skupine držav. Tako je bilo v vojnah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ko je bil sklenjen Daytonski sporazum. Tako je bilo pri konfliktu v Kolumbiji, kjer je bil mirovni sporazum dosežen med samimi Kolumbijci, potem so imeli Združeni narodi tam mirovno operacijo.«

Pot do miru je še bistveno bolj zapletena na Bližnjem vzhodu. Tam ne divja spopad med Palestino in Izraelom, saj Palestina, kot trdi dr. Primož Šterbenc, odličen poznavalec dogajanja na Bližnjem vzhodu, ni država s politično, ekonomsko in socialno entiteto. Ne gre za spopad med državami, pač pa za odnos med okupacijsko silo na eni in Palestinci na drugi strani. Najboljši način, kako do miru, je vzpostavitev suverene palestinske države. A to je praktično nemogoče. Razlogi so izraelske kontinuirane kršitve mednarodnega prava.

»Izrael je do sedaj na Zahodni breg in v anektirani Vzhodni Jeruzalem naselil 700.000 judovskih naseljencev, s čimer je popolnoma fragmentiral Zahodni breg, poleg tega pa je Vzhodni Jeruzalem, ki je conditio sine qua non palestinske države, odrezal od Zahodnega brega. Izrael je tudi prepredel Zahodni breg z omrežjem obvoznih cest in zgradil ’varnostni zid’ globoko na okupiranem ozemlju, zaradi česar je suverena palestinska država danes iluzija,« pravi Šterbenc. »Nekakšna ’pomožna’ možnost za doseganje vsaj relativnega miru bi bila v tem, da bi mednarodna skupnost (predvsem ZDA in EU) Izrael prisilila, da bi ta začel spoštovati vsaj določila Ženevske konvencije. To bi pomenilo, da bi Izrael moral prenehati odvzemati zemljo Palestincem, naseljevati judovske naseljence na Zahodnem bregu in v anektiranem Vzhodnem Jeruzalemu, prenehati bi moral odvzemati vodo Palestincem, deblokirati oziroma ekonomsko ubijati Gazo. Izrael bi moral tudi ustaviti divjanje judovskih naseljencev, ki se je v zadnjih letih zelo okrepilo. Če bi prišlo do tega, palestinska država ne bi nastala, vendar pa bi Palestinci živeli v veliko manj destruktivnem okolju, kar bi v veliki meri preprečevalo eskalacije nasilja. Vendar pa je tudi to zelo verjetno le pobožna želja.«

Kako Izrael obravnava Palestince, dobro kaže pričevanje Ahmeda Al Masrija, profesorja s palestinske Univerze Al Aksa, ki trenutno živi v šotoru na jugu Gaze. Njegova univerza je seveda porušena. V intervjuju za Mladino je opisoval, da nad njimi vseskozi krožijo droni. »Ti kvadrokopterji so zelo nevarni. Opremljeni so s kamerami in nas nenehno skenirajo, in ker so majhni, lahko pridejo povsod, tudi v šotore ali med ruševine. Nekateri od njih so opremljeni še z orožjem in jih uporabljajo za ubijanje. Vojska jih uporablja za zbiranje podatkov o nas, pošilja pa jih tudi kot izvidnike na območja, ki jih namerava napasti.« Nikoli torej ne veš, kdaj te bo zadela kakšna raketa ali bomba.

Nekoč so obstajali mednarodni mehanizmi vzdrževanja miru, danes jih ni več. Zakaj ni pobud za obuditev teh ali vzpostavitev novih mehanizmov? Ker je toliko različnih interesov, ki bi jim ta mehanizem postavil omejitve pri nespoštovanju pravil.

Izrael je kot država predvsem projekt političnega sionizma, ki ne priznava palestinske države, hkrati pa načrtno nadaljuje etnično čiščenje Palestincev iz Gaze. »Najbolj realna možnost je zato nadaljevanje izraelske okupacije palestinskega ozemlja, popolna izraelska kršitev mednarodnega prava in zmeraj večje trpljenje palestinskega prebivalstva. Posledično bo stanje periodično eskaliralo kot po 7. oktobru 2023 in vodilo v (vse bolj) destruktivno nasilje, « še dodaja Šterbenc.

Šterbencu posredno pritajuje tudi Samuel Žbogar. Veleposlanik odkrito priznava, da je Izrael »v tem trenutku izrazito sovražen do Združenih narodov«. Tako želi iz Palestine izgnati agencijo UNRWA, ki pomaga palestinskim beguncem. Med Združenimi narodi in Izraelom je potreben »reset«, ponovna vzpostavitev zaupanja. »Če bo v naslednjih tednih res prišlo do sklenitve premirja, če bodo izraelski predstavniki med pogajanji prenehali postavljati nove in nove pogoje za podpis, bomo potrebovali državo Izrael, s katero se bomo dogovorili, kako pomagati Palestincem, kako obnoviti Gazo, kako voditi mirovni proces. Odnos Izraela do Združenih narodov spominja na odnos, kakršnega je imela do Združenih narodov v času apartheida Južna Afrika. Ta je bila potem suspendirana iz generalne skupščine. Ti pozivi se danes pojavljajo tudi glede Izraela, ampak kaj takšnega se bo težko zgodilo, saj se suspenz lahko uvede le na predlog Varnostnega sveta. A če septembra ne bo prišlo do premirja, se bo v Varnostnem svetu pojavil velik pritisk za novo resolucijo, mogoče celo z zahtevo o sankcijah pri prodaji orožja,« še pravi Žbogar.

Kaj pa razprava o miru?

Ali torej res živimo v času, ko vlada nasilje? Ko v mednarodni skupnosti veljajo le interesi in ne vnaprej dogovorjena pravila? Smo v času vladavine generalov, ne pa politikov?

Dr. Vlasta Jalušič, znanstvena svetnica in ustanoviteljica Mirovnega inštituta, pravi, da ni tako. Ni glavna krivda na strani vojske. »Ne vladajo generali, politiki so odgovorni za nasilje, oni so tisti, ki odobravajo vojaške in druge proračune, oni so pogosto najvplivnejši sejalci govora sovraštva in dehumanizacije, ki omogoča, da del prebivalstva misli, da so nekatere skupine lahko nekaznovano zatirane in ubijane. Danes živimo v orwelovskem svetu, kot je pred časom v Sobotni prilogi pisal Branko Soban, kjer velja enačba vojna je mir, genocid je samoobramba, oboroževanje je sreča.« Spirala nasilja očitno politikom ne škoduje, tako kot nesrečne avanture ZDA v Afganistanu in Iraku niso škodile tamkajšnji politični eliti, škodile pa so ljudem, ki so v teh vojnah izgubili življenja, Američanom in tudi žrtvam vojne proti terorju. »Strateški analitiki so se glede vpliva vojne in porazov na majanje stabilnosti tiranij očitno ušteli. Spirala, v katero se zapletemo, ko pristanemo na nasilno reševanje problemov, se zavrti daleč in potegne za sabo celo paleto politik in odnosov. Vojna velja za zločin, a zanjo ni nihče kaznovan. Hkrati vidimo, da so delitve glede tega, kaj je pravično, kaj je pravični mir in kdo ima pravico do samoobrambe, kdo pa mora biti eksterminiran, vseobsežne in daljnosežne. Naklonjenost velikega dela Zahoda Izraelu v sedanjem vojskovanju in genocidu v Gazi in nadaljevanju na Zahodnem bregu je neizmerno sramotna in to vidi ves svet, a vendar pogosto isti ljudje, ki bičajo Izrael in Netanjahuja in podpirajo Palestino, popuščajo Rusiji in Putinu. Pravo in pravičnost ne pripadata vsem enako.«

Pogajalska diplomacija se je znašla na stranski poti, v bistvu je moteča, prednost pa je dobila gola moč pred pravično ali vsaj za daljši čas prekinjeno vojno.

Vlasta Jalušič torej pogreša mirovnike, ki bi dan za dnem stali pred ruskimi, ameriškimi in izraelskimi veleposlaništvi in glasno zahtevali konec spopadov. Pogreša glasbenike, ki bi organizirali protestne koncerte proti vojnam, pogreša ženske v črnem, ki bi povsod na javnih mestih žalovale za padlimi in umorjenimi, protestirale proti vojni in genocidu, tako kot so to junija letos v Tel Avivu in pred tem ob napadu Rusije na Ukrajino. »Pogrešam živo in nenehno prisotno mirovno gibanje, ki bi zahtevalo prave odločitve. Konec masakra v Gazi, konec osvajalskih pohodov po Ukrajini in posledično v Rusiji, pogrešam gibanja, ki bi neumorno in neznosno pritiskala na odločevalce in interese vojne industrije. Morda pa bi morali, tako kot je to storila Berta von Suttner v primeru Alfreda Nobela, prijateljevati z izumitelji in proizvajalci orožja, da bi ti iz osebnih razlogov spremenili svoja stališča? V tem brezupu se nam lahko zdi, da morda samo še individualni vplivi in odnosi privedejo do sprememb, če že politiki nočejo, politične iniciative pa ne morejo uspeti.«

Vojna elit

Seveda se vojne ne zgodijo same po sebi. Ne nastanejo iz nič, nekega dne, kar tako po naključju. Vojna v Ukrajini ima več plati, ni enoplastna, lahko razumljiva. Dr. Mitja Velikonja, kulturolog, ki je med vojno v ukrajinščini izdal dve knjigi, eno o titonostalgiji, drugo pa o političnih grafitih, je v zadnjih letih večkrat obiskal Ukrajino. Med vojno je predaval na univerzah, se pogovarjal s študenti, profesorji, ljudmi, ki živijo v napadeni državi.

»V svojih stikih s tamkajšnjimi ljudmi sem kot – očitno zaupanja vreden – tujec slišal mnenja od enega konca nihala do drugega: od bojevitega zagovarjanja izključno vojaške rešitve do trpkega zagovarjanja miru, mirovnih pogajanj. Oboje in še veliko več je v igri in se tudi dogaja, le da mi slišimo le skrajnosti,« je povedal za Mladino.

Ravno o teh razlikah in dilemah piše v novi knjigi esejev o kulturi bližnje vojne, ki bo v Sloveniji izšla te dni. Med drugim je v njej zapisano, da je Ukrajina žal zgled neuspešne tranzicije in dokaz razdejanja, ki ga povzroča globalni neoliberalizem, cepljen na lokalne, postsovjetske specifike, preglašen z narodnozavedno demagogijo. Bistvo neoliberalizma (in to ne samo v Ukrajini), torej brezmejno bogatenje in organizirani kriminal na eni strani ter revščina na drugi, se navadno »kompenzira in opravičuje z etnonacionalnim izgovorom o gradnji naroda, zato ni čudno, da se država veliko več ukvarja s krepitvijo nacionalne identitete, ukrajinizacijo ter širjenjem znanja ukrajinščine in nacionalne kulture kot s socialno pravičnim gospodarskim razvojem, od katerega bi imeli korist vsi«. Nacionalizem je vedno priročen izgovor za iskanje grešnih kozlov.

Vse to je res, kot je tudi res, da je Ukrajina rušila spomenike ruski kulturi, prepovedala delovanje ruske pravoslavne cerkve, skrajno omejila uporabo ruskega jezika (in to že pred vojno), zapisano pa ne pomeni, da je ruska vojaška agresija zato legitimna. »Vojne bijejo države, ki so vedno in samo in izključno v rokah vladajočih elit in ki v zasledovanju izključno svojih ciljev monopolizirajo nasilje. Za to potrebujejo počasi etnificirane množice,« je Velikonja zapisal v knjigi, a dodal, da je vseeno jasno, kdo je sprožil vojno. »Kljub kompleksnosti bolj oddaljene zgodovine in kljub niti malo enostavni, črno-beli novejši zgodovini ostaja dejstvo, da prvi napadajo in da se drugi branijo, ne pa obratno: konec, pika, ende. Za popoln vojaški napad ni nobenega opravičila – niti nova geostrateška usmeritev suverene države Ukrajine niti sicer boleče provokacije ukrajinskih nacionalistov. Ruska invazija ima svoje politično in vojaško vodstvo – Putinov neprodušno zaprt krog – in svojo militantno ideologijo, ki jo opravičuje velikoruski imperializem.«

Podobno kot Velikonja o neoliberalizmu in družbenih napetostih, ki jih ta povzroča, razmišlja tudi ekonomist dr. Bogomir Kovač. Po njegovem mnenju je odsotnost mirovne politike v mednarodnih odnosih posledica treh silnic. Prva je že omenjena prevlada neoliberalizma, druga je sosledje različnih kriz in tretja krhanje ameriške hegemonije.

Obstajajo grožnje mednarodnemu redu, ki je nastal po drugi svetovni vojni, pomanjkanje reda in odsotnost pravil povzročata negotovost in sta nevarna. Vprašajmo se, kaj je alternativa Združenim narodom. Alternativa je kaos, kjer bo prevladala moč, ne pa pravila.

»Globalni ekonomski sistem obvladujejo korporacije, neenakosti pa se stopnjujejo. Na drugi strani se povečujejo konflikti in geopolitične delitve, brez ’svetovnih’ vojn pa se do sedaj menjava globalnih hegemonov, kar so danes ZDA, ni izšla,« pesimistično razmišlja Kovač. Krize stopnjujejo strahove, družbe pa postajajo dojemljive za avtokratske rešitve, nacionalizme in rasizme. Tako se stopnjuje polarizacija, človekove pravice postajajo manj pomembne. »Miroljubna koeksistenca je postala prazna politična agenda, v katero nihče več ne verjame in jo zato tudi ne uporablja, ker ne koristi vodilnim politično-ekonomskim elitam.« Res je, da si večina ljudi želi miru in varnosti, miroljubnost in solidarnost sta univerzalni vrednoti, vendar smo »vedno znova priča manipulacijam. Politične in ekonomske elite želijo zaradi maksimiranja svojih interesov potiskati ljudi v različne ideološke, politične, nacionalistične, rasistične skrajnosti. Tu ni razlik med cerkvami in religijami, politiki in generali, kapitalom in poslovneži.«

Kovač dodaja še nekaj bistvenega: lahko je mirovnike označiti za »Putinove vohune« ali pa za podpornike terorističnega Hamasa, a vendar je narava vojn danes drugačna. Ne gre zgolj za »vojne med vojskami na frontah, temveč za množične poboje civilistov, genocidno politiko iztrebljanja celotnih narodov in prebivalstva nekega območja«. Danes je zavzemanje za mir moralno vprašanje vsake države in vsakega državljana.

Grobovi

Vrnimo se k vprašanju izginule mirovne politike. »Danes v Evropi, in še manj v ZDA, ni (več) državnikov, kot je bil predsednik Dwight Eisenhower, legendarni ameriški general s petimi zvezdicami, ki je v svojem preroškem poslovilnem govoru leta 1961 posvaril pred močnim vplivom ekonomskih, finančnih in političnih interesov, ki poganjajo vojne, pri čemer je v prvi vrsti omenil ’vojaškoindustrijski kompleks’,« pravi Rudi Rizman. »Temu se je po njegovem mogoče postaviti po robu z visoko stopnjo demokratičnega nadzora oziroma z uveljavljanjem odgovornosti in transparentnosti. Eisenhowerjevo spoznanje modrega politika in vojaka meri na to, da erozija demokracije in z njo povezana avtoritarna politika (politikov) generirata vojne. Pogajalska diplomacija se je tako znašla na stranski poti, v bistvu je moteča, prednost pa je dobila gola moč pred pravično ali vsaj za daljši čas prekinjeno vojno. To dokazuje dejstvo, da v nasprotju s preteklostjo, ko so se na diplomatskem terenu pojavljali izvrstni in uspešni skandinavski politiki, zadnji čas po njih v realno obstoječem ’globalnem diplomatskem vakuumu’ ni nobenega povpraševanja.«

Danes tako živimo v času »kastrirane politike«. Ta izraz pomeni, da živimo v času družb, kjer oblasti ne poslušajo zahtev civilne družbe, želj državljanov, mirno jih ignorirajo. Značilen primer je iz leta 2003, ko so proti novi vojni v Iraku protestirali milijoni ljudi, a vojne z izmišljenim povodom niso preprečili. »V času Russllovih in Sartrovih mirovnih prizadevanj sredi 60. let prejšnjega stoletja je v Vietnamu končalo svoja življenja okoli 1,5 milijona Vietnamcev, po večini civilistov, tako kot danes v Gazi, in več kot 25 tisoč mladih ameriških vojakov, v nadaljevanju vojne pa sta se obe številki najmanj podvojili. To je tista nečloveška cena, ki jo zaradi prezira vojnohujskaških politik in politikov do mirovne alternative plačujejo s svojimi življenji ljudje na tem planetu. In natančno ta ista zgodovina se danes ponavlja v obeh vojnah v Ukrajini in Gazi in še v najmanj 50 drugih, ki ta čas potekajo v svetu,« še opozarja Rudi Rizman.

Politične in ekonomske elite želijo zaradi maksimiranja svojih interesov potiskati ljudi v ideološke, politične, nacionalistične, rasistične skrajnosti. Tu ni razlik med cerkvami in religijami, politiki in generali, kapitalom in poslovneži.

V svetu brez alternativ je težko živeti. In ni res, da se vojne ne dajo zaustaviti. Nekoč so obstajali mehanizmi, ki so nadzorovali konflikte, obstajali so mednarodnopravni inštrumenti, dogovori o uničevanju jedrskih raket in podobno. Danes je tega veliko manj. »Začelo se je s koncem blokovske delitve. Ta delitev je vzdrževala ravnotežje strahu, ne moči, pač pa strahu med obema stranema. Ko je en partner izginil, je izginil tudi strah, zamenjala pa sta ga občutek strahotne moči in podcenjevanje Rusije,« o spremembah v mednarodni politiki razmišlja Milan Kučan. »Rusija je velikan, ki mu je, ko je razpadla Sovjetska zveza, spodrsnilo na ’bananinem olupku’, zdaj se pobira in zahteva spoštovanje in upoštevanje. Na žalost počne to na povsem zgrešen način. Ponavlja vzorce iz preteklosti in ne prepozna možnosti, da vzpostavi nove vzorce odnosov med državami in narodi. Živimo v času, kjer stari sistem vzdrževanja mednarodnega miru ne deluje več, novih idej ni, hkrati pa na monopolni položaj ZDA ne želijo pristajati ne le Rusija, ampak tudi Kitajska in še kakšna druga država. Nekoč so obstajali mednarodni mehanizmi vzdrževanja miru, danes jih ni več. Zakaj ni pobud za obuditev teh ali vzpostavitev novih mehanizmov? Ker je toliko različnih interesov, ki bi jim ta mehanizem postavil omejitve pri nespoštovanju pravil. Med njimi so vsekakor tudi močni interesi orožarske industrije.«

Podobno razmišlja tudi Samuel Žbogar. »Res prihaja do erozije vsega, erozije spoštovanja resolucij, do erozije spoštovanja sankcij – Rusija jih ne spoštuje glede Severne Koreje; resolucij ne upošteva tudi Izrael. Odnosi med članicami Varnostnega sveta so zastrupljeni, trenutno niti rednih koordinacij med njimi ni več. V Varnostnem svetu je vedno glasnejši jezik vojakov in generalov, pa četudi bi moral v njem prevladovati jezik diplomacije. Živimo v prehodnem času, v času tranzicije, ki zahteva razmislek o prihodnosti. Vse skupaj gre v napačno smer, mednarodne organizacije so zaskrbljene, Mednarodni odbor Rdečega križa, ki je skrbnik ženevskih konvencij, pa pravi, da še nikoli ni bilo toliko kršitev. Obstajajo grožnje mednarodnemu redu, ki je nastal po drugi svetovni vojni, pomanjkanje reda in odsotnost pravil povzročata negotovost in sta nevarna. A vprašajmo se nekaj drugega, vprašajmo se, kaj je alternativa Združenim narodom. Alternativa je kaos, kjer bo prevladala moč, ne pa pravila. Vedeti pa je treba, da imajo Združeni narodi vedno toliko moči, kot mu jo priznavajo države članice.«

Milan Kučan je bil pred 33 leti eden izmed pogajalcev, ki jim je v Slovenijo uspelo prinesti mir. »Človek razlog za vojno najde veliko hitreje kot pa razlog za mir. O miru se navadno začneš pogovarjati šele takrat, ko si pritisnjen ob zid, a pogajanja na takšen način niso dobra, tudi mi bi lahko na Brionih rekli ne, in bi vojna trajala še nekaj časa, to bi pa prineslo nove žrtve, tako kot jih je na Hrvaškem in v BiH.«

Na koncu pogovora o iskanju poti do miru je Kučan povedal še trpko anekdoto. »Nekoč sem se v ZDA pogovarjal z Zbigniewom Brzezinskim, diplomatom, ki je bil svetovalec več ameriškim predsednikom. Dejal mi je, da za Američane vojna v Vietnamu ni obstajala, dokler se vojaki domov niso začeli vračati v krstah. Ko so pa na pokopališču Arlington začeli rasti beli križi, so se začela postavljati vprašanja, kaj se dogaja v Vietnamu in kaj tam počnejo ZDA. Tudi sam sem o tem razmišljal ves čas osamosvojitvene vojne – kako bomo opravičili žrtve naših ljudi, smo res storili dovolj, da do osamosvojitve pridemo brez njih?«

Danes ti križi rastejo po ukrajinskih in ruskih pokopališčih. V Gazi je mrtvih toliko, da jih pokopavajo v množična grobišča.

Slovenija je del militantne zgodbe zahodnega sveta, je del Nata, ki postaja napadalna vojaška organizacija. Ne zdi se, da bi kaj protestirala. Mirovna politika, zapisana v slovenski ustavi, je očitno postavljena na stranski tir.