Prej osramočena Marta Kos sprejela povabilo

O statusu moralnosti pri njenem soglasju h kandidaturi za evropsko komisarko

Kako naj dovolj precizno razumemo povabilo novi kandidatki za evropsko komisarko Marti Kos, ki ji ga je znova namenil predsednik vlade in h kateremu je že dala soglasje, če k presoji dodamo še zgodovino njunih odnosov?

Zdaj že vemo, da je Robert Golob s svojo vlado pokazal dobršno mero nespretnosti s tem, ko je predlagal kandidata, za katerega se je ves čas vedelo, da ga predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen zelo verjetno ne bo sprejela. Njegovo trmoglavljenje, saj je bil iz Bruslja posvarjen, da se mora ukloniti zahtevi po ženskih kvotah, se je končalo z nemajhno šlamastiko – kot ponavadi tega najbrž ni niti zaznal, saj premier največkrat ne kaže močnejših znakov samokritičnosti ali sramu.

Toda pomembno je vedeti, da je sramota njegove vlade po odstopu Tomaža Vesela, ki se je potem odločil za časten umik, kar dvojna in da najbrž ni bil tako vesel, kot ga je svojčas poskušal na zabavljaški način predstaviti podpredsednik vlade Matej Arčon; ta je ob prvih najavah njegove kandidature duhovičil, da je Vesel pač vesel ob vseh urah in priložnostih svojega življenja, zaradi česar je pač en tak fin vesel kandidat.

Veselova nedostojnost

Vesel se je vmes, ko je poslušal zahteve iz Bruslja in še upal v kandidaturo, branil na nedostojne načine. Dejal le, da se počuti krivega, ker ni ženska. Kar pomeni, da ni dojel, da morajo ženske biti enakopravno zastopane v politiki in da se lahko upravičeno počuti krivega ravno tega – svojega mačističnega in androcentričnega počutja.

Kar želim v nadaljevanju na kratko problematizirati, zadeva status moralnosti ravnanj in zavez politikov. O čem podobnem se skoraj, ker imamo najbrž umetno znižana in že skoraj nulta pričakovanja, ne pogovarjamo, v resnici pa politično moralo in zaveze že kar nehote tabuizirano. Sumim, da se bo tokrat najbrž zgodilo podobno, zato je moja poanta tale: kako razumeti dejstvo, da je na koncu Golob h kandidaturi znova povabil svojo nekdanjo podpredsednico stranke, ki ga je poprej že energično zavrnila ob enakem povabilu, in kako je na drugi strani možno, da mu je tokrat prikimala?

Bi morali vse poprejšnje politične kontekste njunega odnosa in odločitev res kar odmisliti kot nekaj odvečnega in se pretvarjati, da niso pomembni v analizi svežega dogajanja? Trdim, da ne!

Odstopila iz osebnih razlogov

Nastala situacija vsekakor precej bolj obremenjuje njo kot njega. Osvežimo si spomin: Kos je bila podpredsednica Golobove stranke in očitno od same ustanovitve zelo blizu njenemu predsedniku. Iz tega razloga jo je Gibanje Svoboda tudi podprlo v kandidaturi za predsednico republike. Toda potem je še istega leta 2022 sledil preobrat. Menda zaradi slabih anketnih napovedi in nekaterih obremenilnih dokumentov, povezanih z njeno diplomatsko službo v Bernu, si je Golob premislil in od nje zahteval, da iz famoznih »osebnih razlogov« sama odstopi. Veliko novinarskih virov je poročalo, da je bila ob tem nad njegovo zahtevo osupla in razočarana.

Še danes ne vemo, komu verjeti: premierju, ki je ves čas trdil, da je ni pozval k umiku, ampak se je zanj odločila sama, ali morda njenemu bratu Dragu Kosu in drugim, ki so dali jasno vedeti, da je prejela grob ultimat in da nikakor ni odstopila po svoji želji? Prvi je takrat v kamere povedal: »Jasno je, da se ni umaknila po svoji volji, in tisto jo je takrat zelo prizadelo.«

Povedano drugače: če verjamemo njenemu bratu in še nekaterim virom, potem jo je Golob zelo prizadel in zraven še grobo lagal.

Podpora Tatjani Bobnar

Kasneje je, še vedno vidno pretresena in umaknjena v Švico, odstopila tudi kot podpredsednica stranke in decembra 2022 izstopila še iz njegove stranke. Takrat se je odmevno izpostavila proti Golobu in se solidarizirala z notranjo ministrico Tatjano Bobnar, v katere nemilostni odstranitvi je očitno videla sebi podobno usodo. Takrat je ob svojem protestnem odstopu iz stranke pomenljivo dejala:

»Vedno sem zastopala demokratična načela, strokovnost, vrednote nekoruptivnosti, enakopravnosti in človekovih pravic. Enako lahko trdim za Tatjano Bobnar. Vse njeno delovanje je bilo vedno zavezano tem načelom. Moj odstop je zato tudi neposredna podpora Tatjani Bobnar.«

Povabilo za komisarko aprila letos

Sporočilo je jasno, želela je biti načelna proti nenačelnemu Golobu. Aprila letos je presenetila javnost z novico, da ji za kandidaturo na tedaj prihajajočih evropskih volitvah ponujajo položaj evropske komisarke. K temu je še povedala, da je ponudbo zavrnila, njena odločitev pa je dokončna. Toda tokrat, septembra in pol leta kasneje, si je očitno premislila. Zakaj si je, bi javnost po sebi moralo zanimati, s tem pa tudi novinarje, ki morajo delovati v njihovem najboljšem interesu.

Če je tokrat sprejela kandidaturo, bi lahko več povedala o tem, v čem se je prvo povabilo razlikovalo od novega. Marsikdo bi zlonamerno dodal, da se je njen molk o pravih razlogih umika njene kandidature za predsednico republike zdaj obrestoval. In s tem pridemo do moralnega momenta v političnih zgodbah, ki je naslednji: je njena nova kandidatura sploh načelna glede na dejstvo, da je bila poprej grobo izrinjena iz politike, zdaj pa je tistim, ki so jo izrinili, vendarle prikimala? Je ta nenačelnost nekaj, kar zadeva zgolj njo ali morda tudi nas, zaradi česar bi nas moralo njeno ravnanje skrbeti?

K temu velja takoj dodati, da razprava o moralnosti in načelnosti ni nujno povezana s strokovnimi kompetencami in veščinami, ki jih lahko ima kak politik. Ne more pa biti povsem postranska in nepomembna, saj si vendar na najbolj vidnih mestih v državi in Evropski uniji želimo tudi moralno pokončnih ljudi, ki jim lahko zaupamo vodenje.

Dve točki možne nenačelnosti

Če smo natančni, se v odnosu Golob – Kos ne poraja zgolj vprašanje laganja in prikrajanja pravih okoliščin njenega umika leta 2022, ampak celo njene dvojne nenačelnosti: zakaj je sprejela Golobovo vabilo, če je bila proti svoji volji odrinjena v kandidaturi za predsednico republike, in zakaj je sprejela kandidaturo za evropsko komisarko, če jo je že zavrnila aprila letos? Končno smemo pričakovati tudi njegovo pojasnilo, zakaj se je ogrel za nekoga, ki ga je poprej odrinil in kdo nam je takrat lagal?

Njen položaj lahko poantiramo naprej na podoben način, kot je to zapisala Mojca Šetinc Pašek, še ena odstranjena poslanka iz stranke: se ji bo Golob zdaj, ko se hvali z njeno superkandidaturo, »za nazaj tudi javno opravičil«? Bo takšno opravičilo Kos od njega sploh terjala? Bo javnost pokazala dovolj tenkočutnosti, da bi vse to sploh opazila? Jo bodo pokazali novinarji?

Kot vidimo, se ob vseh drugih temah okoli njenih končnih možnosti pri kandidaturi, nagajanja opozicije na čelu s SDS pri njenem potrjevanju, ugibanj o resorju ali šlamastike države na evropskem parketu odpirajo tudi omenjene moralne dileme. Takšne, ki zadevajo oba, Goloba in njo. Če želimo gojiti spodobno politično kulturo in visoka pričakovanja do naših politikov, je nujno, da pri njih vztrajamo in terjamo več pojasnil. Zato, ker ni vseeno, ali nam vladajo načelni ali nenačelni politiki.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**