Pozitivna diskriminacija

Pripravlja se nova zakonodaja, ki bi naj člane romske skupnosti spodbudila k spoštovanju obstoječe zakonodaje in k hitrejši integraciji v družbo. Pri tem se nihče ne slepi, da bi zakoni sami po sebi lahko spremenili stare ogrožajoče navade dela romske skupnosti. Kaj pomeni »integracija« - zanikanje narodnosti in narodnostnih pravic, ali samo etnične identitete?

Veliko pristojnih meni, da so odnosi z romsko skupnostjo (0, 12% prebivalstva v državi?) dolgotrajni postopki, današnje delo z njimi pa bo sadove obrodilo v prihodnjih generacijah, če bo pravilno zastavljeno.

Spominjam se oddaljenega obdobja urejanja romskega vprašanja v občini Novo mesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar se tiče naselitve in zaposlitve romskega prebivalstva ter šolanja njihovih otrok. O tem sem že nekajkrat pisala, pa ni učinkovitega odziva.

Tedaj se je občina Novo mesto lotila reševanja vprašanja naselitve Romov tako, da je v nekaj »slovenskih« vasi pritaknila po nekaj novih stanovanjskih hiš, in vanje skušala naseliti Rome. Zadeva ni uspela, pojasnilo je bilo podano, češ, da so se predstavniki romske skupnosti pritožili na inštitucije Združenih narodov, da se nad njimi vrši genocid – prisilno razseljevanje in s tem raznarodovanje. Iz istega razloga je verjetno izviral tudi odpor do zaposlovanja. Redke Rome, ki so se tedaj zaposlili, so ostali tudi pretepli (konkretno se je dogajalo v naselju Šmihel pri Novem mestu), kot smo tedaj slišali pričevanja poznavalcev, in v javnosti. Iz istega razloga je verjetno izviral – in še vedno - prav tako tudi odpor do prisilnega izobraževanja v samo slovenskem jeziku. Ali gre res samo za »etnično skupnost« ali za »narod«?

V času cesarske habsburške vladavine so imeli Romi bolj ali manj primerna posebna dovoljenja za opravljanje njim lastnih opravil, prav tako za način (nomadskega) življenja.

V času dogodkov reševanja romskega vprašanja v sedemdesetih letih so uživali »tiho toleranco« oblasti do malih kraj (na primer do vrednosti 1 ukradene kokoši se jih ni preganjalo), kar je očitno v veljavi ostalo do danes, po opisih sodeč. V Novem mestu smo imeli takrat priliko vpogleda v romske navade brskanja po smetnjakih – Rominja je pobrala ven odvržene pečene palačinke. Težko bi se temu reklo, da so »koristolovski«, bolj, da so samo-obsojeni na težke življenjske in zdravstvene razmere – čemu?

Danes se naseljujejo »na črno«, vendar ostajajo skupaj. Stavbe, ki si jih postavljajo, so različnih kvalitet, nekatere tudi samo »zbite romske barake«. Dejstvo je, da je vsaka stavba za »bivanje«, ne glede na temelje, ali brez njih, vrsta objektov, za katere je potrebno »gradbeno dovoljenje«, ter spoštovanje »bivališča« kot »človekove pravice«, za kar bi morali biti vzpostavljeni pogoji tudi za romske skupnosti na prostorsko urejenih območjih. Ker se ne želijo razseliti in asimilirati, je treba njihovo naseljevanje sistemsko urediti, v soglasju z romsko – narodnostno – skupnostjo.

Vsi se še verjetno spomnimo poročanja o tem, da je v romskem naselju leta 2015 obratoval romski vrtec, financiran z evropskimi sredstvi, ki je bil dobro obiskan. Ko se je financiranje ustavilo, so ustavili obratovanje vrtca, čeprav so starši vodili v vrtec otroke redno in samostojno. To je bil vsekakor pokazatelj, v katero smer bi bilo treba voditi dialog z Romi.

V objavi: Vpliv šole na uspešnost romskih otrok v osnovni šoli, Ana Mauko, 2012, diplomsko delo (https://dk.um.si/Iskanje.php?type=napre dno&lang=slv&stl0=KljucneBesede&niz0=Klj u%C4%8Dne+besede%3A+Romi+na+Slovensk em) je opisano, da se pri romskih otrocih pojavi pri njihovem obveznem šolanju prva težava, ki jo predstavlja znanje slovenskega jezika – očitno to ni njihova materinščina, zato je potrebnega veliko truda za vzpostavitev odnosa učiteljev do učencev, da jim predstavijo učno snov na najboljši način, tako da jo bodo tudi romski otroci razumeli, sprejeli in osvojili.

Nerazumljivo je, da Romi, kot zelo stara narodnostna (in po vsem sodeč ne samo etnična, kar ni isto) manjšina pri nas (od 11. oziroma 15. stoletja dalje), nimajo urejenega obveznega osnovnega šolanja v svojem jeziku.

Ko bomo v Sloveniji to vzpostavili, jih bomo šele lahko sankcionirali za bojkot šolanja in ostalih obveznosti.