Menjava kustosov

Restavracija Gredič
Ceglo 9
Tel.: 040 477 817
Ob ponedeljkih je Gredič odprt od 16. do 21., od četrtka do sobote od 12. do 23., ob nedeljah pa od 12. do 21. ure.

Ambient: 
lepo, sodobno, komfortno, razgledno, galerijsko … je pa malo nenavadno, da ni nobene zvočne kulise

Napitki:
glede na to, da smo za bagatelnih 42 evrov uočili Castelladin sauvignon 2010, domnevamo, da je obsežna, široka in bogata vinska karta skupaj z nepremičnino prehajala iz rok v roke

Vegetacija:
na jedilnem listu je najti tudi za prgišče brezmesnih jedi, predvsem v predjedni sekciji

Dostopnost:
lastno parkirišče, dostop do restavracije je omogočen tudi gibalno oviranim

Fino:
jelenov karpačo
ocvrta trilja

Ne tako fino
sufle bele čokolade

Jelenov karpačo je stal 15, jagnječji tatarec 21, carbonara 16, sipin cmok 21, parmigiana 16, ocvrta trilja 27, sorbet 6, sufle bele čokolade pa 8 evrov

»Bodite pozorni, ali so stene še polne Irwinov!« je glas Konzumove organizatorke kulturnega življenja že drugi teden zapored inšpektorski ekspediciji naložil še likovnoumetnostno nalogo. Iz zapisnika z našega prvega obiska briškega Grediča (Mladina, 31/2012) je namreč poleg navdušenja nad kuharskimi ibungami razbrati tudi odobravajoče kimljaje arhitekturni prenovi in NSK-jevski opremi briškega dvorca. Ta je v vmesnem času zamenjal dva lastnika in bil lokacijska zvezda Ene žlahtne sapunice, zdaj pa menda največ prometa ustvarja z ohcetnimi dejavnostmi.

No, nam je prišlo prav, da je odprt tudi na ponedeljkov večer, služba pa se je v užitek še intenzivneje začela spreminjati ob branju jedilnega lista in listanju vinske knjige. Prvi je, predvsem na področju hladnih predjedi, precej zanimiv in ravno toliko vabljiv, da odločitve niso čisto preproste; druga pa kaže, da je plac še vedno, kot velja že od prenove, zastavljen tudi kot zelo resna vinoljubska destinacija.

Je se v Grediču kar dobro, pri nekaterih jedeh pa tudi zelo lepo: tanke rezine začinjenega jelenovega karpača lepo, kot kakšne luske ali strešnike, zložijo na krožnik, jih zahrustajo z umamijastimi parmezanovimi hrustki in osvežijo z malinovimi perlami; jagnječji tatar je minimalistično, a precizno začinjen in ravno prav mazav; svojo verzijo parmigiane – brez omake, zato pa med tanke rezine jajčevca med zapekanjem dodajo pisane dateljnove paradižničke – sestavijo v kompaktno zloženko in obnjo nabrizgajo dovolj, a ne preveč dimljen krompirjev pire. Brizgalno vajo z isto sestavino ponovijo tudi pri super hrustljavo ocvrtih filetih trilje, a se tam krompir kar malo bori za plac in vtis s cacikijem, domiselno razstavljenim na peno iz buratte in kocke kumar.

Jim pa zamisli ali/in volje za nastavljene cene vredne postavitve na krožnik začne kar hitro zmanjkovati: s sipino tinto obarvan, s kozjim sirom in škampi polnjen, s škampovo omako prelit in s svežim tartufom potresen cmok je videti precej menzasto podrto (kaj je point črnega cmoka, če ga potem celega preliješ z rjavo omako?), a je kljub temu precej okusna in zanimiva jed. Okusna je tudi tzv. fake carbonara/carbonara rivisitata, a gredičevcem vendarle zamerimo, da so v tako pompozno napovedani reimaginaciji italijanske klasike naredili samo to, da so svinjski podbradek zamenjali z gosjim pršutom. Še eno zamero imamo: sufle bele čokolade je na mizo prišel ne dovolj pečen in daleč od lahkotne privzdignjenosti, za nameček pa je bil postrežen čisto po slovensko: z nepotrebnim crumblom in kepico vanilje.

Restavracijo Gredič v končnem tehtanju v cono odličnosti potisnejo pozoren in ravno prav prisoten natakar, res huda, široka, globoka in zmerno maržirana vinska ponudba ter razgledno-ambientalni vtis, ki ga zdaj namesto Irwinov pomagajo ustvarjati črnine Sandija Červeka. Lepo.