Bi morala javnost poznati vsebino pisma Ursule von der Leyen?

Zavlačevanje ali naša pravica

Mediji in del politike so po odstopu kandidata za evropskega komisarja Tomaža Vesela poročali o pismu predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, ki ga je prejšnji teden poslala slovenskemu predsedniku vlade. V njem naj bi bilo, kot se domneva, vsaj malo utemeljeno, zakaj si želi drugega kandidata oziroma še raje – kandidatko. Ob silovitem hitenju se je nato vlada po hitrem postopku odločila za Marto Kos, ki je na kandidaturo po začetnem oklevanju in eni poprejšnji zavrnitvi pristala.

Čeprav se je s kandidaturo Vesela dokaj presenetljivo strinjala tudi stranka SDS, je sledil politični obrat. Janez Janša želi, tako je bilo vsaj videti, aktivno ustavljati postopke pri potrjevanju nove kandidatke pri pristojnem parlamentarnem odboru, ki ga vodi Franc Breznik, pri čemer se sklicuje na to, da bi rad videl dokumente, ki služijo kot pravna podlaga za nov postopke kandidature. Manever so množični mediji in vladajoča politika takoj v en glas označili za nesramno nagajanje. Omenjeni poslanec je tudi postavil pogoj – v SDS se želijo seznaniti z vsebino pisma predsednice Evropske komisije in tudi z odstopno izjavo Vesela, šele nato bodo pristali na sklic seje, je večkrat povedal.

Vprašati bi se morali, ali je vsebina pisma, čigar obstoja nihče ne zanika, dejansko v javnem interesu in bi jo kot državljani smeli poznati? Splošno mnenje, ki se je oblikovalo, se je nenadoma zadovoljijo z vtisom, da ne. Ne bi je smeli poznati, kajti po stari navadi Janševa stranka preprosto nagaja in izvaja vse možne tehnike zavlačevanja, da bi očrnila aktualno vlado, pri čemer ji ni mar za ugled Slovenije.

Toda ali sta tak vtis in naše prepričanje, da pismo sploh ni pomembno, res pravilna? Trdil bom, da ne. Ob tem bi nas morala skrbeti tudi psihologija »navijaštva«, s čimer merim na naslednje: kako je možno, da včasih kar opustimo naše pravice in morda tudi dolžnosti, ker smo se politično enostransko opredelili in smo, ravno zaradi takšnega navijanja, politikom pripravljeni slepo verjeti in zaupati, četudi nimajo prav?

Javnost ima pravico vedeti

Verjamem, da ima javnost pravico vedeti, kaj je v pismu, če so v njem pojasnjeni razlogi zavrnitve slovenskega kandidata. Zato so potencialni razlogi zavrnitve Ursule von der Leyen podatek, ki ga premier nikakor ne bi smel skrivati.

V tem mnenju nisem osamljen. Kot je za Žurnal24 povedal pravnik Rajko Pirnat, je politika pač javna zadeva in zato imamo državljani pravico vedeti, kaj je pripeljalo do iskanja novega kandidata: »Menim, da se informacije o dopisu von der Leyen, v katerem naj bi navedla razloge za odstop Vesela, ne tičejo toliko odbora, kot se tičejo javnosti. Rad bi poudaril, da mora biti javnosti omogočen dostop do teh podatkov, politika je javna zadeva in javnost ima pravico poznati razloge. Če je kateri od podatkov v dopisu tajen pa ne vidim razloga, zakaj vlada tega ne bi pojasnila.«

Vendar ta naša pravica še nikakor ne izničuje potencialnega dejstva, da v SDS pri postopku zavlačujejo, zaradi česar ne smemo biti kar naivni in na podlagi manipulativnih tehnik in propagandnih taktik, v katerih SDS briljira že dolga desetletja, njihovo tokratno ravnanje razumeti kot pošteno. Na podoben način bi bilo nepošteno, če bi državljansko pravico vedeti enačili s simpatiziranjem in podporo Janševi stranki. Povedano na kratko: morda gre za oboje: zavlačevanje in našo pravico hkrati.

Ženske kvote ali konceptualne razlike?

Vlada sicer trdi, da je bil razlog za menjavo Vesela zgolj njegov odstop in nič drugega. Če je bil, potem ne obstaja nobena posebna zahteva predsednice Evropske komisije.

Ko Golob pravi, da v SDS »zavlačujejo zaradi zavlačevanja«, bi se morali vprašati, ali ravna pravilno? Morda res zavlačujejo, ampak na podlagi podatka, ki ga imamo pravico poznati. Če nam ga vlada ne privošči, lahko perspektivo tudi obrnemo in rečemo, da s tem zavlačuje kar njegova vlada sama.

Poslanec SDS je sicer še dodal, da imajo v SDS zanesljive informacije, da Vesel »ni kar samostojno odstopil od kandidature«. Nekdanji predsednik Računskega sodišča je ob svoji odstopni izjavi zapisal, da se je v kandidaturo podal z iskrenimi nameni, da bo deloval v korist Slovenije: »Žal s predsednico von der Leyen ne deliva istega koncepta delovanja Evropske komisije in zato sem se odločil, da kandidaturo, v dobro Republike Slovenije, umaknem. Sloveniji na tej poti želim, da dobi končno vpliven in dober resor, saj verjamem, da smo med kandidati bili in bomo le najbolj kompetentni posamezniki za to funkcijo.«

Če obstaja pismo, ki ga nihče ne zanika, bi njegova vsebina lahko razkrila tudi zelo partikularen razlog, npr. ta, da si predsednica res želi ženske kandidatke, o čemer se največ govori. Predstavljajmo si torej, da Ursula von der Leyen govori o tem, nima nič proti Veselu, le da ni pravega spola, sam pa odstopa od kandidature iz razloga konceptualnih razlik v delovanju Evropske komisije, kot je zapisal? Vsako razkritje v tej smeri bi potem na laž postavilo celotno vlado.

Narativ o zavlačevanju

Skrbeti bi nas morala tudi lahkotnost, s katero nastopa npr. poslanec vladajoče stranke Lenart Žavbi, ki mu ni težko biti enako agresiven in žaljiv na način, kot to velikokrat zaznavamo pri poslancih SDS. Da gre za manever zavlačevanja, je postal tudi dominanten novinarski narativ, recimo tudi voditelja Igorja E. Berganta v Odmevih, ko je poslanca SDS Andreja Hoivika izzval takole: »Tukaj se vendarle govori tudi o zavlačevanju. Ali ti vaši proceduralni triki oziroma proceduralno zavlačevanje… ima to vaše delovanje tudi nek širši evropski vidik?«

Zakaj je to pomembno? Na široko sprejet narativ o zavlačevanju, ki ga izvajata politika in mediji, češ da se trenutno blamiramo pred celotno evropsko javnostjo, saj smo zaustavili postopke imenovanja vseh komisarjev, več kot jasno psihološko služi tudi temu, da državljane zaslepi glede njihove pravice do obveščenosti. Tega dela, čeravno gre res za zavlačevanje, ne bi smeli sprejeti. Dejstvo, da tako zlahka pristajamo na omenjeno slepoto in da pri tem včasih sodelujejo mediji, bi nas moralo resno skrbeti.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**