Komisarkina zgodba

Vihar, ki se je te dni dvignil v slovenski politiki in medijih, vse te besede o ponižanju, sramoti, amaterizmu in zaletavosti, ki smo se jih naposlušali ob izbiri novega slovenskega komisarja, po novem komisarke, nimajo kaj prida zveze z realnostjo. Notranjepolitični viharji ob izbiri evropskih komisarjev sicer niso slovenska posebnost, poznajo jih tudi v drugih državah, praviloma pa je njihova naloga ustvarjanje vtisa o uspehih ali neuspehih aktualnih vlad. Pri vsem skupaj ne gre toliko za ponujene komisarske resorje ali izbrane kadre, pač pa za mimikrijo smisla.

Zakaj? Ursulo von der Leyen je za predsednico evropske komisije konec junija 2024 najprej imenoval evropski svet, to je organ, v katerem sedijo predsedniki vlad držav članic EU, 18. julija pa je njeno imenovanje podprla še večina evropskih poslancev, natančno 401, kar je v absolutnem in relativnem pogledu več kot leta 2019. Njenega imenovanja sicer niso podprli vsi poslanci evropskega parlamenta iz Slovenije. Milan Zver (SDS) se je tistega julijskega dne javno pohvalil, da je glasoval proti. »Vse, kar je zavozila v prejšnjem mandatu, bo v novem težko popravila z enakimi levosučnimi političnimi sopotniki,« je zapisal in priznal, da bi sam raje podprl evropsko komisijo, ki bi jo sestavljale še bolj desne in evroskeptične politične sile. Zaradi povsem drugih razlogov je proti imenovanju predsednice evropske komisije glasoval tudi Matjaž Nemec (SD). Zmotila sta ga njen servilni odnos do Izraela in njegovega nasilja nad Palestinci ter koketiranje z desnimi politiki.

Glas deveterice slovenskih poslancev ni bil odločilen. O tem, kakšen bo politični program novega komisarskega mandata Ursule von der Leyen, kdo bo prevzel kakšno komisarsko mesto, kdo bo izvršni in kdo navadni podpredsednik komisije, so tekla pogajanja med socialisti, liberalci in Evropsko ljudsko stranko, ki ima v parlamentu zdaj še večjo moč kot v prejšnji sestavi, že vse od evropskih volitev. Poleti je potekalo tudi usklajevanje med Nemčijo, Francijo, Italijo in Španijo, med velikimi državami. Francija si je tako zaželela Thierryja Bretona, liberalca, ki je bil v prejšnjem mandatu evropski komisar, odgovoren za notranji trg. Italija bi imela Raffaela Fitta, ki v vladi Giorgie Meloni opravlja naloge ministra za evropske zadeve. Španija pa podpredsednico vlade Tereso Ribero. Od 27 komisarjev in komisark naj bi jih sedem ponovilo mandat. Vloga Slovenije je v vsej tej zgodbi epizodna. Pa ne zato, ker je Robert Golob neizkušen predsednik vlade in liberalec, ti pa so tokrat na evropskih volitvah dobili manj glasov kot leta 2019. Tudi ne zato, ker so evropski poslanci iz stranke SDS kritični do potez Evropske ljudske stranke in Ursule von der Leyen – njihova delegacija je denimo že na marčevskem volilnem kongresu EPP ni podprla. Slovenija je majhna država brez velike politične moči in resnega načrta, kaj bi kot majhna država sploh lahko počela. Zato je njen glas v Bruslju praviloma preslišan.

Operacija komisarka

Pretiravamo in posplošujemo? Gotovo ne. Tezi, da država Slovenija ne ve natančno, kakšna bi bila lahko njena politična vloga v EU, pritrjuje več dejstev. Slovenija do zdaj ni imela vplivnega evropskega komisarja. V času Janeza Potočnika se je šele učila evropske politike, po njem je Miro Cerar v Bruselj poslal politično popolnoma neizkušeno šamanko Violeto Bulc, sledil je evropski uradnik Janez Lenarčič. V času komisije, ki jo je sestavljal Jean-Claude Juncker, je Slovenija res poskušala z nekdanjo premierko Alenko Bratušek, obljubljen ji je bil celo podpredsedniški položaj, vendar je po neprepričljivem nastopu pred parlamentarnim odborom in napadih iz Slovenije od kandidature odstopila. Pred desetimi leti si je to godljo Slovenija zakuhala sama.

Slovenija je majhna država brez velike politične moči in resnega načrta, kaj bi kot majhna država sploh lahko počela. Zato je njen glas v Bruslju praviloma preslišan.

Drugi dokaz je vprašanje izbire. Še danes ni povsem jasno, zakaj je Robert Golob v Bruselj želel poslati Tomaža Vesela. Premier je javno govoril, da je vnaprej znano ime kandidata pogajalska prednost in da daje Sloveniji več moči, a njegova politična presoja je bila napačna. Ne zaradi prehitrega razkritja, pač pa zaradi izbire. Tomaž Vesel ni bil nikoli politik, vodil je sicer računsko sodišče, a v politiki ni deloval. Hkrati je direktor podjetij, ki so v lasti družine Odlazek. Gre za podjetja, ki prek različnih povezav in finančnih transakcij ustvarjajo medijski monopol, to pa je nekaj, čemur evropska komisija nasprotuje. V omenjenem konglomeratu sicer dela tudi nekdanja generalna sekretarka stranke Gibanje Svoboda Vesna Vuković.

Kaj se je torej dogajalo v Bruslju? Po naših neuradnih podatkih naj bi bil avgustovski spoznavni sestanek med Ursulo von der Leyen in Tomažem Veselom nenavadno kratek in buren. Predsednici evropske komisije naj bi se menda Vesel zdel »zelo šibek kandidat«, ne »top of the top«, raje bi imela »komisarko«, med pogovorom pa naj bi bilo prišlo tudi do večjih osebnih »nestrinjanj« pri vprašanjih politične vloge komisije in celo do »osebnostnih antipatij«. Trpko naj bi se bila razšla. Vesel naj bi bil »odpisan že vnaprej«, njegov domnevno »arogantni« odnos do predsednice komisije pa mu ni koristil. Vsega tega bi se lahko slovenska vlada zavedala, saj naj bi se bile informacije o tem, da bo Vesel imel težave, »po diplomatskih kuloarjih začele širiti že pred nekaj tedni«.

Predsednica evropske komisije sicer vseskozi zagovarja večjo vlogo žensk v politiki, kar je slovenska vlada seveda vedela. Na tiskovni konferenci je denimo dejala, da se že vse življenje bori, da bi imele ženske dostop do vodilnih položajev. »Moja izkušnja pa je, da če za to ne zaprosiš, tega ne dobiš. To ni samoumevno.« Ursula von der Leyen je že pred časom pozvala, naj evropske države, ki bodo izbirale nove komisarje, predlagajo kandidata in kandidatko. Njeno željo je upoštevala le Bolgarija, odločitev pa sta zdaj spremenili Romunija in Slovenija. Tomaž Vesel je od kandidature odstopil prejšnji petek, podrobneje pa ni želel pojasnjevati, kaj se je zgodilo. Do preloma naj bi sicer prišlo že dan poprej, ko je v urad predsednika vlade prišla zahteva Ursule von der Leyen – po nekaterih informacijah je bilo to pismo, po drugih je šlo za telefonski klic – naj Slovenija predlaga novo kandidatko.

To nas pripelje do Marte Kos, nekdanje novinarke, vodje Drnovškovega urada za komuniciranje, podpredsednice GZS, članice Foruma 21, strokovnjakinje za komuniciranje, nekdanje veleposlanice v Nemčiji in Švici in nekdanje podpredsednice Gibanja Svoboda. Marta Kos je konec leta 2022 skušala zmagati na predsedniških volitvah, vendar je že pred uradnim začetkom volilne kampanje zaradi spora z Robertom Golobom, ta naj ne bi bil zadovoljen z njenimi nastopi in podporo v javnosti, iz stranke Gibanje Svoboda izstopila. Zdaj so zamere očitno pozabljene, morda pa je k temu pripomoglo tudi to, da v stranki ni več Vesne Vuković.

Marta Kos je skupaj s predsednico republike Natašo Pirc Musar ustanovila združenje ONA VE, ki promovira nastope žensk v javnosti, po razhodu z Gibanjem Svoboda pa se je (začasno) preselila v Ženevo, kjer živi z možem, Švicarjem Henrijem Gétazonom, generalnim sekretarjem organizacije EFTA, Evropskega združenja za prosto trgovino. Marta Kos je v zadnjem času delala kot svetovalka v švicarskem podjetju Kreab. To ima poslovne prostore tudi v Bruslju, vpisano pa je v register lobističnih organizacij. Po podatkih portala Lobby Facts so njegovi klienti podjetje Amazon, banka Unicredit, švedska Scania in kopica drugih. Imena Marte Kos ni na seznamu lobistov, saj se z lobiranjem neposredno ne ukvarja. Če bo Ursula von der Leyen sprejela njeno kandidaturo, bo Marta Kos seveda prekinila sodelovanje s podjetjem Kreab, odstopila pa naj bi tudi iz nadzornega odbora švicarske podružnice nekega avstrijskega podjetja.

Kljub skepsi o morebitnem navzkrižju interesov je treba vseeno pripisati, da je Marta Kos dobra kandidatka za evropsko komisarko. Ima izkušnje, je delavna in agilna, koristijo pa ji tudi diplomatske povezave. Navsezadnje je bila slovenska veleposlanica v Nemčiji ravno v času, ko je bila Ursula von der Leyen nemška ministrica za obrambo. Političarki sta se sicer srečali, ne moremo pa trditi, da se osebno poznata, a Marto Kos gotovo zelo dobro poznajo na nemškem veleposlaništvu v Ljubljani. Veleposlaništvo je brez dvoma pripravilo diplomatsko notico o kandidatki.

Ursula von der Leyen bo sestavo nove komisije predstavila v torek, 17. septembra. Po napovedih naj bi se to zgodilo že ta teden, vendar ji je »zaplet s Slovenijo« prišel prav, da je natančneje razdelila resorje, delo in obveznosti novih komisarjev in komisark in zadostila željam političnih skupin. Prav to je srčika celotne zgodbe. Zelo so namreč nezadovoljni socialisti, ti predsednici komisije očitajo več stvari. Moti jih, da za novega komisarja ni »izbrala« Luksemburžana Nicolasa Schmita, socialističnega spizenkandidata na majskih evropskih volitvah, ki je sicer član še aktualne komisarske ekipe. Moti jih tudi, da ima ljudska stranka 12 komisarskih kandidatov, skupina S & D pa samo štiri. Zadržke imajo še pri ponovni kandidaturi madžarskega komisarja Olivérja Várhelyija, ki je med zasedanjem parlamenta februarja lani evropskim poslancem navrgel, da so »idioti«, kasneje pa se za izrečeno ni neposredno opravičil. Socialiste je skratka strah, da se komisija obrača še bolj v desno.

Zamere med Robertom Golobom in Marto Kos so očitno pozabljene, morda je k temu pripomoglo to, da v stranki Gibanje Svoboda ni več Vesne Vuković.

Pa tudi sicer zgodba še ni končana. V novi komisarski ekipi je sicer deset žensk, a to se še vedno lahko spremeni. Bruseljski portal Politico je tako navedel neimenovanega uradnika iz EPP. Ta je dejal, da je »zdaj število žensk vsaj dvomestno, a če želi evropski parlament več žensk, lahko na zaslišanjih še vedno zavrne kakšnega moškega«.

Kljub lepim besedam o enakopravnosti v politiki praviloma šteje moč in ne moralni nauki. Politika moči prosto po grškem zgodovinarju Tukididu pomeni, da močni počnejo, kar hočejo, šibki pa sprejmejo, kar jim ostane. Iskanje novega slovenskega komisarja in odnos med Ljubljano in Brusljem je tipičen primer tega pravila. A da ne bo nesporazuma: moč ni samo število poslancev ali pa velikost države. Nekdanja predsednica estonske vlade liberalka Kaja Kallas bo opravljala funkcijo visoke predstavnice EU za zunanjo politiko, eden izmed podpredsednikov nove komisije pa bo verjetno znova Valdis Dombrovskis (EPP), nekdanji finančni minister Latvije. Obe državi sta manjši od Slovenije, a sta trenutno politično vplivnejši.