Otroci in živali v mrtvem kotu potrošniške družbe

Članek z naslovom Odiranje divjega prašiča za otroke nas je seznanil z večletnim delovanjem tabora za preživetje v naravi namenjenega osnovnošolcem, predvsem otrokom od 6. do 9. leta, kjer jih med drugim učijo odiranja in razkosavanja divjega prašiča.

Primer je odlična odslikava problema normalizacije nasilja, ki ga je naša družba razvila do živali in v tem kontekstu posledično tudi do otrok. Vzgojeni smo bili, da so živali stroji in drugorazredna bitja, ki nič ne občutijo in ki jih vodijo nagoni. Danes vemo, da to ne drži. Živali so čuteča bitja: čutijo strah, bolečino, veselje, žalost, grozo, empatijo, potrebujejo igro, gibanje, druženje … In te lastnosti lahko prepoznamo, če na primer opazujemo domače ljubljenčke. Moralno ni razlike med ubijanjem psa, mačke ali svinje, vse ob tem občutijo bolečino, strah, grozo. To pa zrcalijo tudi možgani tistih, ki nasilje nad živaljo izvajajo ali so mu priča (otroci na taboru). Posamezniki, ki ubijajo živali v okviru svojega poklica (mesarji, veterinarji) pogosto trpijo zaradi tako imenovanega travmatičnega stresa, ki je posledica povzročanja nasilja (PITS) in se kaže v težavah v duševnem zdravju, zasvojenostih (alkoholizem) in psihosomatskih simptomih.

Kljub tem dejstvom izobraževalni sistem ponuja otrokom, ko končajo osnovno šolo, šolanje za poklic mesarja. V okviru srednjega poklicnega izobraževanja jih tako učimo omrtvičiti, ubijati, izkrvaveti in razkosati živali. Danes vemo, da je adolescenca obdobje, ko se dogaja ključno preoblikovanje možganov in se krepijo prav nevrološke povezave vedenj in navad, ki prevladujejo v tem razvojnem obdobju. Ker smo socializirani, da potrebujemo meso za preživetje, se niti ne sprašujemo, kako tak poklic vpliva na razvoj možganov mladih mesarjev in na njihovo odraslo življenje.

Primer otrok na taboru in šolanje za poklic mesarja kažeta, da se v kolektivnem mrtvem kotu poleg živali nahajajo tudi otroci. Izpostavljata namreč paradoks, ko po eni strani stroka nasilno vedenje otrok do živali prepoznava kot odraz težav v duševnem zdravju in možen zgodnji pokazatelj prihodnje psihopatologije. Istočasno pa v okviru izobraževalnega sistema in v skladu z učnim načrtom otroke učimo ubijanja živali.

Če je bilo ubijanje živali v preteklosti stvar preživetja, je danes stvar izbire. Odzivi ministrstev, ki so predstavljeni v članku, kažejo, kako se odgovorni ne zavedajo obsega te problematike.