Kako se spreminja narava bivanja?

Velja po kakovostnem bivanju je stara toliko kot človeštvo. Temeljne sestavine kakovosti bivanja so prijetno, zdravo in čisto bivalno okolje, urejena infrastruktura, dostopne storitve ( javni prevoz, zdravstvena oskrba, varstvo otrok, šole, uradi), bližina zelenega pasu, čut pripadnosti, solidarnost, vključenost v javno življenje. Kljub temu ima vsak posameznik glede na življenjski slog svojo predstavo o tem, kaj je potrebno za kakovostno bivanje, prioritete pa se (lahko) v različnih življenjskih obdobjih spreminjajo. Posameznikove prioritete izražajo tudi širše družbenopolitično ozračje in splošno uveljavljene družbene vrednote.

Osnovni pogoj za kakovostno bivanje je bivališče, življenjski prostor, kjer nekdo živi oziroma prebiva. Uporabniku zagotavlja zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb, kot so zaščita pred zunanjimi vremenskimi razmerami, počitek, varnost, zasebnost, s tem pa ohranjanje osnovnega človekovega dostojanstva.

Ljudje so najprej živeli v naravnih zavetiščih, kasneje so si začeli postavljati enostavne primitivne koče iz lokalno dostopnih materialov. Z razvojem družbe – z delitvijo dela, razvojem kmetovanja in trgovine – so začele nastajati stalne naselbine, katerih zasnova in umestitev v prostor sta bili močno prilagojeni naravnim danostim/omejitvam: naravne razmere (relief, podnebje ...) so določale prevladujočo gospodarsko dejavnost, ta pa je oblikovala organizacijo in funkcioniranje življenja.

Slovenija leži na zemljepisno izredno raznolikem terenu. S časom so se skladno z naravnimi danostmi razvile za posamezna območja specifične arhitekturne tipologije, ki jih poznamo pod imeni bovška hiša, alpska hiša, primorska hiša, panonska hiša … Tipologije so bile opredeljene na podlagi kmečkih stavb, ki so še v začetku 20. stoletja količinsko prevladovale na našem ozemlju in določale identiteto prostora. Osnovne hiše so bile tlorisno razmeroma skromne, pogosto so imele vhodno vežo s črno kuhinjo, večjo sobo s krušno pečjo – hišo – in (nekatere) še kamro – ločeno spalnico. A dejansko so nosilci identitete posamezne regije bogatejše, bolj razvite stavbe, ki imajo vse sestavine, značilne za posamezno arhitekturno krajino.

Z industrijsko revolucijo in gradnjo Južne železnice Dunaj–Trst se je tudi v Sloveniji pospešeno začelo razvijati gospodarstvo, rasle so tovarne, oblikoval se je vedno številnejši delavski razred. V obdobju pred prvo svetovno vojno, predvsem pa med obema vojnama se je širila stanovanjska gradnja v obliki delavskih kolonij. Prvi v Sloveniji, ki se je ukvarjal s problematiko množične stanovanjske gradnje, je bil arhitekt Ivan Vurnik. Razvil je svoj koncept stanovanjskega naselja, s katerim je uspešno dosegel cilj omogočiti vsakemu delavcu dostojno bivališče. Leta 1927 je bila zgrajena mariborska stanovanjska delavska kolonija, naselje enodružinskih vrstnih hiš z racionalnimi tlorisi in skrbno oblikovanimi fasadami, z drevjem ločeno od okoliškega mesta.

Po drugi svetovni vojni je bila Slovenija del nove države Socialistične federativne republike Jugoslavije. Nova jugoslovanska družbenopolitična ureditev je bila kombinacija tržnega in delavskega samoupravnega socializma, ki je temeljil na konceptih družbene lastnine in socialne enakosti. Povojna obnova se je začela s podržavljenjem zasebne lastnine in sočasno »gradnjo« nove države. Obnova stanovanjskega fonda in izboljšanje življenjskih razmer sta bila prednostni nalogi jugoslovanskega socialnega programa. Z racionalnimi in ekonomičnimi rešitvami je bilo treba čim hitreje zagotoviti boljšo kakovost bivanja za širše prebivalstvo. Razvit je bil model idealne soseske (E. Ravnikar s študenti, leta 1958 predstavljen na zagrebškem sejmu Družina in gospodinjstvo), ki so ga pri načrtovanju upoštevali od začetka šestdesetih let do konca osemdesetih let 20. stoletja. Načrtovan je bil v merilu ulic in poti za pešce z osnovno šolo v središču – kakršnega je leta 1929 zasnoval ameriški urbanist Clarence Perry za regionalni načrt New Yorka – nadgrajen z organizacijo prostora v skladu s funkcijo: stanovanjske površine, javne površine, prometno omrežje, rekreacijske površine in zeleni prostor. V soseski, ki je bila zamejena z obodno prostorsko mejo skupne funkcije, so bile načrtovane vse za vsakdanje življenje prebivalcev bistvene funkcije: socialne, izobraževalne, kulturne in storitvene dejavnosti. Za spodbujanje raznolikosti v socialni strukturi prebivalstva je model vključeval različne stanovanjske tipologije, od visokih stanovanjskih stavb do individualnih hiš. Središče soseske je bilo v prostoru poudarjeno z visokimi stolpnicami, ki so oblikovale prepoznavno identiteto oziroma identifikacijsko točko naselja. Središče je bilo ob glavni cesti na zunanjem robu območja, avtobusno postajališče je bilo v neposredni bližini. Prometne poti so bile popolnoma ločene od območij za pešce, znotraj soseske tranzitni motorni promet ni bil mogoč. Kakovostne, velikodušno odmerjene zelene odprte javne površine v sklopu stanovanjske soseske so bile načrtovane izredno skrbno in premišljeno. Kljub premišljenemu načrtovanju urbanističnih rešitev in posameznih bivalnih enot pa je življenje v gosto naseljenih okoljih specifično in prebivalci morajo sprejeti več kompromisov. Pogoste so tudi pripombe, da so stanovanja v blokih majhna. A slovenski stanovanjski standardi so primerljivi s standardi v razvitejših deželah. Občutek, da so stanovanja majhna, pogosto izhaja iz tega, da so prenaseljena, torej premajhna za število ljudi, ki v njih živijo.

Večni ideal kakovostnega bivanja pa je lastna hiša z vrtom. Množična enodružinska gradnja (izvedena pretežno s samogradnjo) je potekala že vzporedno z družbeno usmerjeno gradnjo večstanovanjskih hiš in sosesk. Stihijsko gradnjo je dopuščala takratna država, ki je tudi tako želela ohraniti socialni in politični mir, hkrati pa je s tem dodatno reševala stanovanjsko problematiko. Hiše s polkletjo, pritličjem, nadstropjem in včasih tudi podstrešno etažo so (bile) velike, umeščene na sredino parcele, pogosto zgrajene na podlagi tipskih načrtov, ki pa so pri graditvi doživeli številne dodatne spremembe in prilagoditve po meri investitorja. Danes so, predvsem zunaj mestnih središč, navadno slabo izkoriščene.

Razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije leta 1991 sta privedla do spremembe  politične ureditve. Preobrazba slovenske družbe z uvedbo družbenoekonomske ureditve, ki temelji na zasebni lastnini, je močno vplivala na razvoj države, izraža pa se tudi v prostorski politiki in zakonodaji. Eden ključnih zakonov o privatizaciji, ki je bistveno zaznamoval prehod iz socializma v kapitalizem, je bil stanovanjski zakon, sprejet že leta 1991. Neposredna posledica zakona je zelo velika razdrobljenost lastništva v večstanovanjskih stavbah (več kot 90 odstotkov stanovanj je v zasebni lasti, stanovanj v javni lasti tako rekoč ni, zaradi tega je pomanjkanje najemniških stanovanj veliko). Sporna posledica zakona so tudi še vedno nejasna lastniška razmerja pri javnih površinah v stanovanjskih soseskah. Današnji zapleteni položaj v stanovanjskih soseskah ni posledica neustreznih ali zastarelih »socialističnih« urbanih postavitev in arhitekturnih konceptov ali problematične socialne strukture prebivalcev, temveč nepopolno izvedenih programov, predvidenih v prvotnih projektih ter spornega in slabo zasnovanega načina privatizacije družbene lastnine takoj po osamosvojitvi Slovenije. Zaradi nejasnih lastniških razmerij ter pomanjkljivih zakonskih in regulativnih ukrepov in predvsem zaradi dopuščanja nedoslednosti pri izvajanju se te kažejo v neprimernem odnosu širše družbe do pomena harmonično urejenega okolja in v nizki ravni prostorske kulture v Sloveniji.

Vse to občutno prispeva k današnji neprivlačni podobi večstanovanjskih stavb ali sosesk. Posamezni lastniki stanovanj strežejo svojim interesom in izpolnjujejo svoje želje in potrebe, pozabijo pa, da se kakršenkoli poseg v ovoj stavbe odraža tudi v skupnem prostoru. Posledice neprimernih posegov na zunanjosti objektov so degradirane zgradbe in degradirane zgradbe zmanjšujejo kakovost javnega prostora, naše skupne dobrine.

Danes organizirane gradnje stanovanjskih sosesk, razen nekaj izjem, ko soseske gradijo občinski in državni stanovanjski sklad, tako rekoč ni več. Urejanje stanovanjske problematike je bilo od osamosvojitve Slovenije pretežno prepuščeno trgu, zasebni investitorji pa so si največje oplemenitenje vloženih sredstev obetali od gradnje »nadstandardnih« večstanovanjskih objektov. Zaradi nepopisnega pomanjkanja cenovno dostopnih stanovanj, predvsem v Ljubljani, rastejo ekskluzivni objekti, bistveno večji od predhodno porušenih, kot so novi Šumi ob Slovenski cesti ali prestižna soseska Schellenburg ob Gosposvetski ulici, namenjena le najzahtevnejšim kupcem. Cene stanovanj presegajo deset tisoč evrov za kvadratni meter.

Lokaciji, ki bi bili lahko izkoriščeni tudi za bolj socialno gradnjo, dostopno širšemu krogu ljudi, in za mestotvorni program, sta bili s tem izgubljeni. Z bistveno povečanim faktorjem izkoriščenosti prostora pa je bilo zadoščeno temeljnemu strateškemu cilju prostorskega razvoja Ljubljane, ki »prioritetno sloni na usmerjanju v zgoščevanje z dograjevanjem, prenovo, reurbanizacijo in sanacijo«, pri čemer ima »prenova ali nadomestitev dotrajanih objektov prednost pred gradnjo novih«.

Zaradi upoštevanja enakega razumevanja filozofije zgoščevanja mesta navznoter in trajnostnega razvoja danes v prestolnici poteka tudi množična gradnja vila blokov na območjih naselbinske dediščine vilskih četrti z začetka 20. stoletja, kot so Mirje, Kolezija, Rožna dolina in južni Bežigrad, ki so praviloma v neposredni soseščini mestnega središča.

Zanje je bil značilen in je danes v njih še vedno prevladujoč tip pozidave s prostostoječimi eno- do dvostanovanjskimi stavbami – vilami, ki so umeščene v velik, bogato, tudi z visokodebelnim drevjem zasajen vrt. Reprezentančni predvrtovi omogočajo poglede na fasade hiš, pretežni deli osrednjih vrtov so namenjeni zelenim površinam. Objekti imajo polklet, visoko pritličje in eno nadstropje (kap je na višini sedem do osem metrov), podstrehe so (bile) redko izkoriščene. Ko so vilske četrti nastajale, so za ta območja veljali v regulacijskih načrtih – stavbinskem redu iz leta 1896 – določeni pogoji umeščanja novih gradenj v prostor, pogoji njihove velikosti in višine ter ureditve okolice, natančno je bilo opredeljeno tudi oblikovanje vrtnih ograj, kar je vse vplivalo na končno podobo teh predelov. Zaradi svojih značilnosti in vrednot so bili prepoznani za naselbinsko dediščino – mestne vilske četrti – in so kot taki vpisani v register nepremične kulturne dediščine Republike Slovenije (Situla).

S časom so se območja nekoliko spreminjala; iz enega stanovanja v hiši sta nastali dve, zgodile so se prizidave, na parcelah so bili postavljeni pomožni objekti (kot so garaže, vrtne shrambe ipd.). S tem se je delež odprtih bivalnih površin na parceli nekoliko zmanjšal, a bistvene značilnosti vilskih četrti so še vedno prepoznavne.

Po ljubljanski mestni urbanistični zasnovi območja v neposredni soseščini mestnega središča sodijo med območja notranjega razvoja. Opredeljena so kot območja zgostitev, območja zgostitev pa so definirana kot »nezadostno izkoriščene površine poselitvenega tkiva in območja«, kjer je »še posebej za stanovanjsko gradnjo umeščanje v obstoječe poselitveno tkivo dobrodošlo, saj praviloma zagotavlja boljše izhodiščne pogoje bivanja, vpetost v družbeno skupnost in programsko ponudbo«. Skladno z načeli urbanistične zasnove, hkrati pa v neskladju s temeljnimi strateškimi cilji prostorskega razvoja mestne občine, ki so usmerjeni k »ohranjanju in krepitvi prostorskih, naravnih in kulturnih vrednot mesta«, je mestna občina ljubljanske vilske četrti obravnavala kot »območja, primerna za zgoščevanje mesta,« oziroma kot »območja v preraščanju«. Pri tem je bilo popolnoma zanemarjeno, da imajo vilske četrti kulturnovarstveni status in da je »preraščanje« in »zgoščevanje« praviloma nezdružljivo z načeli varovanja naselbinske dediščine. Območja vilskih četrti so določena kar s splošnimi urbanističnimi določili, ki vrednot obstoječe pozidave v prostoru niso varovala, ampak so dopuščala bistveno večjo izrabo parcel, trikrat večjo (brez upoštevanja kletnih etaž) od izrabe, značilne za te predele.

Zato se zadnja leta na vseh prepoznanih območjih naselbinske dediščine vilskih četrti množično gradijo obstoječemu stanju popolnoma neprilagojeni objekti. Stare vile se rušijo, na njihovem mestu rastejo nove stavbe, ki bistveno presegajo stavbne mase in gabarite dosedanjih/starih objektov.

Na območju ljubljanske naselbinske dediščine južni Bežigrad je dolga leta sredi velikega vrta stala zapuščena pravljična hiša s polkletno etažo in strmo dvokapno streho s čopi nad visokim pritličjem. Pred hišo so ob cesti rasle velike smreke, zaradi katerih je okolica dišala po smrekovem gozdu, za hišo pa se je razprostiral sadovnjak, v katerem je v družbi jablan, bezga in malinovih rozg dominirala čudovita češnja. Bujno rastje je senčilo hišo in s tem preprečevalo pregrevanje notranjosti, krošnje dreves so stanovalcem zagotavljale precej intimnosti, vrt je bil odlično založeno skrivališče za ježe, raj za raznovrstne ptiče in je ponujal bogato pašo čebelam.

Za pravljično hišo se, žal, ni našel nov lastnik, ki bi jo želel le prenoviti in ji vdahniti novo življenje, s čimer bi ohranil tudi neprecenljiv vrt na raščenem terenu. Parcela s hišo je bila prodana zasebniku, ki si je na 700 kvadratnih metrov veliki parceli zamislil gradnjo nove stavbe z osmimi stanovanji za nadaljnjo prodajo. Vile bloka, seveda.

Najprej so padle smreke ob ulici, nekaj dni kasneje še drevesa na vrtu. Potem se je bager s svojo velikansko roko stegoval proti hiši in grobo odstranjeval staro stavbo – streho, ostrešje, zidove – vse naenkrat. Ko je bila parcela izpraznjena, je bilo treba utrditi obod načrtovane podzemne garaže. Dobrega pol metra od parcelnih mej je bila z metodo jet-grouting izvedena zaščita gradbene jame. Ta metoda pomeni izvedbo več metrov globokih betonskih pilotov in utrditev terena z injektiranjem hektolitrov cementnega mleka v zemljino, zaključena pa je s povezavo pilotov s približno pol metra široko betonsko gredo. Sledilo je izkopavanje terena, nekaj tednov so tovornjaki vsak dan odvažali odvečni material. Celotna parcela razen jugozahodnega vogala, kjer je bil začasno izveden betonski podstavek za gradbiščni žerjav, se je spremenila v štiri metre globoko jamo. Vanjo so bili postavljeni opaži in armature za izvedbo armiranobetonskih sten podzemne garaže … Po izvedeni zagatni steni za zaščito gradbene jame je na parceli ostal le slabega pol metra širok pas raščenega terena po obodu, a se je po postavitvi betonskega temelja za ceneno panelno ograjo še zožil. V jugozahodnem vogalu, kjer je bila po projektu predvidena zasaditev treh dreves – to zahteva prostorski akt – so bili vgrajeni vsi za komunalno opremo zemljišča potrebni betonski jaški, ki so zasedli ves drevju namenjeni prostor. Na celotni parceli ni niti enega drevesa. Skupnih bivalnih odprtih površin, namenjenih vsem stanovalcem v bloku, na parceli ni, razen štirih nelegalnih tlakovanih parkirnih mest pred ulično fasado, kjer bi sicer moral biti z ograjo od ulice oddeljen hortikulturno urejen predvrt. Druge zunanje bivalne površine so lastniške, tlakovane ali zatravljene so urejene na strehi podzemne garaže.

Nova stavba z ravno streho in terasno etažo je skoraj trikrat večja, kot je bila stara hiša. Nosilna konstrukcija skupaj z obodnimi stenami je izključno armiranobetonska. Ulična fasada, kjer je sicer organiziran vhod v blok, je praktično slepa, vsa stanovanja se z velikimi okenskimi odprtinami odpirajo na jug, na lastniške dovozne poti do sosednjih hiš. Ob ulici je novogradnja dvonadstropna, v delu s terasno etažo celo trinadstropna, po višini objekt presega 13 metrov. Parkiranje za vse prebivalce in njihove obiskovalce je urejeno v podzemni garaži, do katere se dostopa izključno prek dvižne ploščadi, umeščene neposredno ob lokalno cesto – čakanje na dostop na dvižno ploščad je predvideno kar na enosmerni ulici.

Umestitve tako imenovanih vila blokov na spomeniško varovana območja uničujejo našo naselbinsko dediščino, saj rušijo odnose med posameznimi stavbami ter razmerja med pozidanim in nepozidanim prostorom, gostota pozidave, stavbne mase in gabariti novih objektov močno presegajo obstoječi vzorec, prostora za intenzivno zasajen vrt tako rekoč ni.

Poleg uničevanja naselbinske dediščine taka praksa generira še več okoljskih težav. Mestne vilske četrti, ki z vrtovi preprečujejo vzpostavitev toplotnih (vročih) otokov in pomembno prispevajo k biološki raznovrstnosti v urbanih okoljih, izginjajo. Celotne parcele, pozidane s podzemnimi garažami, vodijo v pomanjkanje površin za ponikanje padavinskih vod, ki jih je zaradi tega treba voditi v kanalizacijo, prav tako ni več raščenega terena, ki bi blagodejno vplival na mikroklimo širše okolice. Celotne parcele, pozidane s podzemnimi garažami, onemogočajo zasaditev visokodebelnih dreves, ki bi v vročih obdobjih senčila fasade objektov, zato je za ustvarjanje ugodne bivalne klime v njih nujno potrebno hlajenje notranjih prostorov s klimatskimi napravami, ki poleti v že vroče ozračje še dodatno spuščajo vroč zrak. Tudi v zadnjem obdobju vedno bolj priljubljene zelene strehe in fasade, ki so pogosto le odpustek za čezmerno zazidavo parcele, ne morejo nadomestiti intenzivno zasajenega naravnega terena, lahko le nekoliko ublažijo sivino v čezmerno pozidanih urbanih okoljih.

S tako prenormiranimi posegi v prostor, pri katerih je predvsem v fazi izvedbe, občasno pa tudi za delovanje samega objekta nujna raba sosednjih zemljišč in uničijo ves raščeni teren na parceli, se brez dvoma znižuje kakovost bivanja v njihovi okolici. Kako se taka gradnja lahko predstavlja za trajnostno, je vprašanje, nedvomno pa več kot zadosti politiki zgoščevanja mesta navznoter.

Vsi omenjeni primeri zelo nazorno opisujejo tudi prevladujoč, zelo negativen odnos do naselbinske in stavbne dediščine v slovenskem prostoru. Na splošno velja, da je prenova starih objektov negospodarna, draga in da kliče po slabih kompromisih. Velja, da so stari objekti preskromni, vlažni, utesnjeni, skratka nevredni vsake pozornosti. Prevladujoča praksa torej je, da se stari objekti porušijo, na njihovem mestu pa se gradijo novogradnje, ki so praviloma veliko večje od odstranjenih. Še posebno, kadar govorimo o gradnji  za trg. Celo kadar gre za registrirano stavbno dediščino, je mogoče hišo tako zanemariti, da postane nevarna za uporabo. Potem jo je mogoče že po odredbi gradbenega inšpektorja podreti. Parcela se sprosti, tako rekoč v celoti jo je mogoče zazidati s kletno etažo, kjer se uredi zahtevano število parkirnih mest, nad terenom pa se zgradi objekt, velik, kolikor dopuščajo trenutna (zelo velikodušna) urbanistična določila.

* * *

Z družino smo letos obiskali Ferske otoke, slikovit arhipelag sredi severnega Atlantskega oceana, uradno ozemlje Danske, a s široko samoupravo. Kot arhitektka sem bila povsem fascinirana nad skladnostjo naselij in hiš, ki jih sestavljajo. S precej neprijetnim občutkom sem primerjala odnos prebivalcev do okolja, tradicije in dediščine, ki sem ga občudovala na otočju, z razmerami v Sloveniji. Razen glavnega mesta Tórshavn, kjer je gostota pozidave in poselitve večja, kraje sestavljajo predvsem enodružinske hiše sorazmerno majhnih tlorisnih dimenzij, ki imajo poleg pritličja najpogosteje le še izkoriščeno podstrešje. Skromne hiše imajo leseno nosilno konstrukcijo in z lesenim opažem zaključeno fasado v temnih barvnih tonih (črna, skandinavsko rdeča), na katerih izstopajo okna z belimi ali rdečimi okvirji. Pokriva jih dvokapnica z naklonom 45 stopinj s pločevinasto kritino ali s tradicionalno zeleno streho, poraščeno s travo. Vsi objekti so še vedno v uporabi, opremljeni so z vso potrebno infrastrukturo in najnovejšo tehnologijo ter vzorno vzdrževani. Novogradnje v nobenem pogledu ne izstopajo iz okolice – s sodobnimi tehnikami gradnje, a z rabo tradicionalnih materialov, barv in detajlov dosledno upoštevajo tradicionalna načela umeščanja v prostor. Navdih za oblikovanje sodobnih bivališč (enodružinske hiše, vrstne hiše) črpajo iz organizacije starih kmečkih hiš, za katere je bila značilna ena večnamenska soba, lesena gradnja in preprosto, vzdržljivo in praktično pohištvo. Odnos prebivalcev Ferskih otokov do okolja, stavbne dediščine in ohranjanja tradicionalnih veščin je izraz globokega spoštovanja do izročila preteklih rodov, močnega zavedanja o pomenu ohranjanja narodne identitete, pa tudi skrajno gospodarne rabe materialov.

V Sloveniji smo se v preteklosti in se še vedno glede kakovostne ureditve družbe pogosto oziramo k Skandinaviji v smislu kakovosti stanovanjske politike, javnega servisa in močnega socialnega sistema in v smislu bivalnih konceptov ter estetike oblikovanja. Na Švedskem, kjer večina ljudi živi zelo dobro, imajo dobro razvito umetnost uravnoteženega življenja, ki jo imenujejo lagom, kar pomeni ’imeti ne preveč ne premalo, ampak ravno prav vsega’. K umetnosti uravnoteženega življenja spada tudi zdrav odnos do premoženja in do kopičenja materialnih dobrin, ki se odraža v zmerni, ozaveščeni porabi in varčevanju z viri. Skladno z načeli uravnoteženega življenja se je po drugi svetovni vojni na Švedskem začel krepiti trend družbeno naravnanega oblikovanja predvsem lesenega pohištva, katerega rezultat je danes kultni skandinavski brezčasni »večni dizajn«. Tudi prioritete sodobnega skandinavskega oblikovanja, ki združuje inovativnost in avantgardni pristop s spoštljivim odnosom do dediščine, so uporabnost, kakovost, trajnostni razvoj in cenovna dostopnost (ne cenenost!), plod tega pa so izdelki, ki jih lahko imamo, če jih ustrezno vzdržujemo, vse življenje.

Skandinavska stanovanja so praviloma zelo svetla, prostori so odprti, obdelani z ekološkimi materiali. Veliko je bele barve, včasih so prisotni zamolkli neagresivni barvni poudarki in leseni detajli. Zelo priljubljena je uporaba rabljenih izdelkov in dobro ohranjenega starega pohištva, notranja oprema je skrbno načrtovana, s posebnim poudarkom na funkcionalnosti in zagotavljanju zadostnih shranjevalnih površin, a skromna, brez bahavosti.

V svetu, v katerem doživljamo globalno segrevanje in podnebne spremembe, v katerem imamo opraviti z izgubljanjem naravnih virov, hkrati pa z neizmernimi količinami odpadkov, in v svetu, kjer se vse večji odstotek svetovnega bogastva kopiči v rokah peščice najbogatejših, vedno več ljudi pa je na robu preživetja, bi moral lagom postati usmeritev, h kateri bi težili vsi. Žal pa živimo v svetu, kjer predsednica Evropske centralne banke, gospa Christine Lagarde, pojasnjuje pravkar sprejeto znižanje temeljnih obrestnih mer centralnih bank med drugim tudi z utemeljitvijo, da bo to pozitivno vplivalo na kupno moč, to pa bo pospešilo potrošnjo in s tem tudi gospodarsko rast. Dobesedno gre za spodbujanje potrošniške miselnosti, ki napeljuje k pogubni kulturi metanja stvari stran in kupovanju novih in novih stvari. Ki jih dejansko ne potrebujemo.