Ko gradnja povezuje

Brvi so praviloma ožji mostovi za kolesarje in pešce, ki znotraj urbanih prostorov ali naravne okolice igrajo pomembno vlogo: premoščajo reke, kanjone, potoke, ustvarjajo nove bližnjice, pešpoti in kolesarske poti, nekatere tudi precej uspešno estetsko dopolnijo krajino in postanejo prave mestne ikone in simboli.

Studenška brv čez reko Dravo v Mariboru, ki povezuje Studence na desnem bregu z Lentom na levem, je brv z dolgo in pestro zgodovino, prva je bila na sedanjem mestu zgrajena že leta 1885. Brv, ki stoji med Starim in Koroškim mostom, je leta 1903 odnesla visoka Drava, novozgrajeno so poimenovali Dravska, leta 1941 jo je razstrelila jugoslovanska vojska, nemška okupacijska oblast pa jo je obnovila in uporabljala do konca vojne. Leta 1946 je narasla Drava brv ponovno odnesla, novo so odprli dve leti kasneje. Sedanjo podobo je dobila leta 2008, ko je bila zgrajena nova na ostankih starega mostu oziroma z uporabo njegovih podpornih stebrov. V štajerski prestolnici so konec lanskega leta odprli še Splavarsko brv, ki pa je precej razdelila javnost, a tudi njena zgodovina sega daleč v preteklost, v zadnjih 800 letih so na njenem mestu stali že trije premostitveni objekti.

Tudi Ljubljana se ponaša s precej ikoničnimi mostovi in brvmi, ki dobesedno krojijo podobo prestolnice. Navsezadnje Zmajski most in Tromostovje veljata za eni največjih ljubljanskih znamenitosti in turističnih zanimivosti, reko Ljubljanico pa premoščajo tudi številni drugi manjši mostički ter brvi za pešce in kolesarje, denimo Streliška oziroma Gruberjeva brv, brv na Špici pa Ribja brv in Žitna brv.

Nedavno je dolenjska prestolnica, ki že dolgo živi z mostovi, postala bogatejša za dve brvi; obe sta obogatili življenje v mestu. Lani so v Novem mestu odprli dve brvi za kolesarje in pešce čez reko Krko – Julijino brv oziroma brv Loka–Kandija ter Štukljevo brv oziroma brv v Irči vasi. Julijina brv je plod sodelovanja med arhitekturnim birojem ATELIERarhitekti in Ponting/Pipenbaher inženirji, mestno jedro pa povezuje z Regrčo vasjo, Gotno vasjo in Šmihelom. Brv v Irči vasi povezuje urbani rob mesta z naselji na desnem bregu Krke. Imeni novih brvi je mestna občina izbirala kar v sodelovanju z meščani. Brv med Loko in Kandijo je v bližini zadnjega bivališča Prešernove muze Julije Primic, gradiča Neuhof oziroma Novi dvor, in je zato dobila ime Julijina brv, brv v Irči vasi pa je bila zaradi skorajšnje stote obletnice zlate medalje v Novem mestu rojenega Leona Štuklja na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 poimenovana Štukljeva brv. Novi pridobitvi lepo dopolnjujeta mrežo sprehajalnih in kolesarskih poti in sta vključeni v novo krožno pot v neposredni bližini mestnega središča, ki je speljana skoraj povsem po naravi.

Še zlasti posrečena je brv za pešce in kolesarje v Irči vasi, ki je letos prejela Plečnikovo medaljo v kategoriji javnega prostora. »Brv v Irči vasi je elementarno preprosta, zaradi njene nežne prisotnosti se zdi, kot da lebdi nad vodo. Žirija jo je prepoznala kot vrhunsko delo, ki uspešno združuje poetičnost in inženirstvo,« piše v obrazložitvi nagrade. Brv je plod sodelovanja med Jereb in Budja arhitekti ter ekipo mednarodno uveljavljenega slovenskega inženirja Marjana Pipenbaherja (Ponting/Pipenbaher inženirji), ki se je doma in v tujini proslavil že s številnimi mostovi in drugimi objekti, med njimi velja omeniti most na Pelješac, Viadukt Črni Kal in Puhov most čez Dravo na Ptuju.

Gre za realizacijo prvonagrajene rešitve z javnega natečaja za brv čez reko Krko, ki ga je leta 2017 izvedla občina Novo mesto v okviru Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). Med 13 prispelimi rešitvami je zmagala avtorska ekipa (Blaž Budja, Rok Jereb, Marjan Pipenbaher, Tomaž Weingerl in Dušan Stupar), ki ji je uspelo ustvariti premostitveni objekt, ki s svojo zadržano vizualno podobo ne želi preglasiti čarobnega rečnega in obrečnega ambienta, še več, z njim se harmonično zlije.

Ekipa Jereb in Budja arhitektov je z Marjanom Pipenbaherjem in njegovimi sodelavci v preteklosti že sodelovala pri pripravi različnih zasnov in natečajnih rešitev za mostove, a je brv v Irči vasi edina, ki je bila realizirana. Vendar arhitekta Blaž Budja in Rok Jereb novomeški teren dobro poznata. »Nihče od nas ne prihaja iz Novega mesta, a to nam je po večletnem sodelovanju pri različnih projektih v tem okolju postalo povsem domače in tako tudi lažje prepoznamo krajinske motive, potrebe in želje prebivalcev,« razloži arhitekt Blaž Budja. »Z Rokom Jerebom sva prav na začetku samostojne projektantske poti pripravila projekt za športno dvorano nedaleč od Irče vasi, prav ta projekt pa nama je prinesel tudi veliko prijateljstev z Novomeščani, ki držijo še danes.«

Največji izziv pri vsakem projektu se mu vedno zdi kontekst prostora. »V tem primeru neokrnjena narava, razraščanje stavbnega fonda primestnega naselja v prostor reke. Most v Irči vasi z vstopnim delom na strani mesta tvori nov prostor srečevanja, obenem pa širšo povezavo različnih predelov Novega mesta z obeh strani Krke.« Brv je namreč razširjena v pot, ki se pne prek Krke in se zaključi z manjšim trgom, pri tem pa, kot je zapisala žirija Plečnikovih nagrad, »presega svojo primarno funkcijo in postaja pomemben krajinski element«.

Gradnja brvi je trajala 20 mesecev in je bila izredno tehnološko zahtevna, dobili pa smo prvo brv v Sloveniji, zgrajeno po sodobni tehnologiji nateznih trakov (Stress Ribbon Bridge), pri kateri je zelo tanka betonska konstrukcija položena na jeklene kabelske vrvi, ki potekajo v obliki verižice. Tovrstna gradnja je najpogosteje uporabljena pri premostitvenih objektih prek hudourniških rek in globokih kanjonov. Pri Štukljevi brvi je le 42 centimetrov debela in štiri metre široka konstrukcija na obeh bregovih zasidrana v betonska bloka, most pa je brez podpor v strugi in v enotnem razponu 130 metrov premošča Krko. »Rešitev se morda kaže kot povsem enostavna, vendar pa je bilo na začetku potrebnega kar nekaj časa, da smo povsem izčistili zamisel,« pravi Blaž Budja. »Želeli smo si most brez sredinske podpore v strugi reke, kar pomeni 130 metrov razpona, obenem pa smo iskali povezave s tradicionalnimi oblikami obešenih mostnih konstrukcij in skušali uokviriti klasični pogled na zakon težnosti.«

Po tehtnem razmisleku in preverjanju opcijskih zasnov so se brez vprašanj odločili za izbrano varianto, ki kljub izjemni tehnični zahtevnosti najučinkoviteje prikaže brv v njenem bistvu premoščanja v obliki in funkciji. Materialnost je sledila tehničnim zahtevam zasnove, betonsko konstrukcijo mostu dopolnjuje lahka jeklena ograja s kovinsko mrežo, ob izteku nadgrajena z lesenimi držali. »Vsaka razdelana arhitekturna in tudi inženirska rešitev se mora napajati iz konteksta. Še posebej to velja za posege, kot so mostovi. Minimalno poseganje v občutljiv prostor za doseganje funkcionalnosti je bilo v tem primeru vodilo pri snovanju,« pravi Blaž Budja. Zanj gradnja mostov pomeni predvsem povezanost. Zlasti v turbulentnih časih, ki jih naša družba preživlja nekaj zadnjih let in so pokazali, koliko povezanost pomeni. Ne samo informacijska, predvsem osebna.