Danes Tivoli, jutri sežigalnica

– spodóbnost -i ž vedenje, ravnanje, ki je v skladu z moralnimi, družabnimi pravili 

Mesto. V njem je kos narave, ki je zaradi svoje lege, saj sega prav do mestnega središča, precej edinstven. Prebivalke in prebivalci mesta ga imajo radi in ga vsakodnevno obiskujejo. Že 40 let je mestna znamenitost, že devet let je zavarovan krajinski park. Mesto je sprejelo odlok, ki pojasnjuje, zakaj je park zavarovan, in določa pravila varovanja in ohranjanja. Eno od njih pooblašča skupino različnih strokovnjakov s področja varovanja narave, združenih v nacionalni instituciji, da skrbi za uresničevanje zavez iz odloka in presoja, kakšni posegi in prireditve so v parku dopustni. Sistem deluje, park živi z mestom in mesto z njim. A nekega dne se pomemben meščan odloči, da želi v parku pripraviti veliko prireditev. Ker, kot vsi, živi od svojega dela, je predvideno, da bodo za obisk prireditve obiskovalci morali kupiti vstopnice. Ker sta z županom mesta prijatelja, ne pomisli, da bi lahko prireditvi kdo nasprotoval, in jo začne oglaševati in prodajati vstopnice.

Toda stvari se zapletejo. Strokovnjaki nacionalne institucije presodijo, da bo prireditev s spremljevalnim programom in vsemi začasnimi objekti preobsežna in da kljub številnim omilitvenim ukrepom ni mogoče zagotoviti njene skladnosti s cilji, zapisanimi v odloku. Poudarijo tudi, da bi bil del parka zaradi postavitve začasnih objektov in prireditve celih 13 dni, kot so v prijavi predvideli organizatorji, omejeno dostopen za vsakodnevne obiskovalce in obiskovalke. Odločitev strokovnjaki podrobno pojasnijo in zavrnejo izdajo soglasja.

In kaj stori župan? Preprosto spremeni pravila. Mestne službe na hitro, brez strokovne presoje in javne predstavitve, pripravijo spremembe odloka, s katerimi iz odločanja o skladnosti predvidenih prireditev z varstvenimi cilji izločijo strokovnjake nacionalne institucije. Sprememba z dopolnilom Gibanja Svoboda prenese odločanje na mestni oddelek za varstvo narave. Mestni svet po hitrem postopku potrdi spremembe odloka. A zaradi pobude za referendum, na katerem naj bi meščanke in meščani odločali o že sprejetih spremembah odloka, ki jo poda skupina mestnih svetnikov, pa tudi 170 meščank in meščanov, spremembe odloka ne začnejo veljati in prireditev se preseli na drugo prizorišče. Župan, jezen, ker mu ni uspelo uveljaviti svoje volje, izsili vsaj to, da nadzorno ministrstvo s strahovito slabo, na hitro napisano in pomanjkljivo utemeljeno odločbo zavrne odločbo nacionalne institucije in z zamudo dopusti že na drugo lokacijo prestavljeno prireditev. Tako vsi vpleteni dobijo vsaj malo zadoščenja, župan pa ponovno javno potrditev svoje nezmotljivosti.

A postavi se vprašanje spodobnosti. Ne le da je sprememba odloka pravno sporna vsebinsko in postopkovno, gre za to, da v pravno urejeni družbi ravnanje oblastnika, ki samovoljno spreminja pravila, da doseže svoje, preprosto ni spodobno. Označevanje takšnega ravnanja za nespodobno je sicer skrajno prijazno – in spodobno. Če bi namreč tudi mi zašli v nespodobnost, bi lahko brž našli primerjave z načini vladanja v državah brez demokracije. Toda sporen način vladanja mestu spremljamo že vrsto let. Kdo že je ukazal nasilno izselitev nekdanjih uporabnikov Roga in jih ni vključil v pripravo programa za novo stavbo? Kako so Križanke dobile okorno streho, ki zaradi slabe zasnove ogroža spomeniško zavarovane objekte? Kako to, da bomo dobili novo železniško vozlišče s poslovnim središčem, ki bo v svoje garaže v mestnem središču privabilo nekaj tisoč dodatnih avtomobilov? Kako to, da Plečnikov stadion, ograjen in nedostopen javnosti, še vedno propada? Kako to, da bomo verjetno kmalu za nekaj let ostali brez osrednje tržnice in ogrozili spomenike v njeni okolici le zato, da bomo pod pretvezo zagotavljanja ustreznih razmer za delovanje trgovcev zgradili parkirna mesta za uporabnike luksuznih hotelov v bližnji okolici? Kako to, da bomo ogrozili pitno vodo ljubljanskega vodonosnika, čeprav za velikanski kanal, ki je zgrajen prek njega, obstajajo druge rešitve? Kako to, da bo verjetno kmalu zrak v Ljubljanski kotlini še bolj onesnažen, ker je sežiganje odpadkov dober posel?

V mestu se danes zbirajo podpisi za referendum, s katerim bi imeli možnost zavrniti spremembe odloka o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. A zakon, ki določa način zbiranja ter potrebno število zbranih glasov, je slab in zastarel in omejuje možnost državljank in državljanov, da vplivajo na odločitve politike. V Ljubljani je ta možnost najmanjša. Za razpis referenduma je namreč treba zbrati podpise petih odstotkov oziroma 11.260 volilnih upravičencev. Podpisov, ki jih morajo, tudi če so oddani elektronsko, ročno overiti uradniki na upravnih enotah. Čas za zbiranje podpisov določi župan, ki glede roka nima zakonskih omejitev. Pet tednov, ki jih je velikodušno odmeril tokrat, pomeni, da je treba podpis oddati vsake štiri minute in pol 24 ur na dan, da bi bilo podpisov na koncu dovolj. Župan to dobro ve in zato prav nič ne nasprotuje zbiranju podpisov.

Toda oddaja podpisa v podporo referendumu je majhen znak upora. Pomeni, da nam ni vseeno, kaj se bo v našem krajinskem parku dogajalo, in da bolj zaupamo skupini strokovnjakov Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave kot županu in njemu podrejenim službam v okviru mestne uprave. Ker je čas, da se pri odločitvah, ki se tičejo nas vseh, sliši in upošteva glas strokovnjakov, pa tudi vseh nas.

Projekt sežigalnice se nezadržno približuje in vaja dela mojstra.