Žlehtnoba

Franc Breznik, poslanec stranke SDS, ljubiteljski pevec in kitarist, podiplomski študent zasebne visokošolske institucije, poimenovane kot Evropska pravna fakulteta, bolj znan kot tisti politik, ki je aprila 2020 le nekaj tednov po prevzemu funkcije državnega sekretarja na Hojsovem ministrstvu za notranje zadeve odstopil zaradi vožnje pod vplivom alkohola, danes predseduje parlamentarnemu odboru za EU. V zadnjih dneh se je znašel v središču politične igre o tem, kdo bo v novi evropski komisiji predstavljal Slovenijo.

Breznik je namreč tisti poslanec, ki ni želel sklicati seje, na kateri bi se parlament seznanil z nominacijo Marte Kos za novo evropsko komisarko. Od vlade je zahteval pismo, v katerem je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen slovenskega premiera Roberta Goloba obvestila, da je nastop Tomaža Vesela ni prepričal in da naj Slovenija poišče boljšega kandidata oziroma kandidatko. Vlada vsebine pisma ni želela razkriti, verjetno zato, ker bi postalo jasno, da so v Bruselj s soglasno podporo opozicije poslali nekompetentnega kandidata, so pa zato pismo Brezniku po dnevih mrcvarjenje in izsiljevanja poslali iz Evropske ljudske stranke, EPP. V Sloveniji je pismo postalo javno v torek, na dan, ko je Ursula von der Leyen predstavila novo evropsko komisijo. V razkritem pismu je slovensko vlado obvestila, da Vesel nima dovolj političnih izkušenj, da bi postal evropski komisar. Nič več, nobenega izsiljevanja in pogojevanja ni bilo v njem.

Po tej »zmagi« je Breznik v torek popoldne popustil. Sklical je parlamentarno komisijo, kjer so se seznanili s kandidaturo Marte Kos, o njej pa poslanci niso glasovali, saj te pristojnosti nimajo. Je pa Brezniku razkrito pismo prišlo prav, da je Goloba obtožil, da je lagal, saj naj bi premier trdil, da je Vesel odstopil sam. Vsakomur, ki se vsaj malo spozna na politiko, je bilo že na dan Veselovega odstopa jasno, da to ni res, a šlo je za gentlemansko potezo, s katero je Golob pač kandidatu dovolil, da se umakne sam.

V razkritem pismu je predsednica evropske komisije slovensko vlado diplomatsko obvestila, da Vesel nima dovolj političnih izkušenj, da bi postal evropski komisar. Nič več, nobenega izsiljevanja in pogojevanja ni bilo v njem.

Breznikova začasna blokada je zanimiva zaradi nečesa drugega. Stranka SDS namreč želi škandalizirati in problematizirati izbiro Marte Kos za evropsko komisarko. Zakaj jim je bil Tomaž Vesel všeč, četudi je kot nekdanji predsednik računskega sodišča govoril o koruptivnih poslih pri nabavi medicinskega materiala v času epidemije, moti pa jih Marta Kos, ki razen veleposlaniške funkcije že desetletja ni opravljala pomembnejše javne vloge? Morda pa je krivo to, da je Marta Kos daljnega leta 2008 v Dnevniku pred volitvami objavila plačani oglas, v katerem je volivce in volivke pozvala, naj ne podprejo stranke SDS. »Če je tudi vas sram moralnega razkroja, naredite kaj,« je tedaj pisalo v njenem predvolilnem pozivu.

Janez Janša ne pozablja rad, še manj pa popušča. SDS je Marto Kos napadla s težkim orožjem.

»Če je bila cela njena kariera zgrajena na tem, da je bila informatorka Službe državne varnosti,« je v oddaji Tarča na TV Slovenija dejal Breznik, »potem je to res žalostna zgodba.« O tem, da naj bi bila Marta Kos nekoč informatorka Udbe, so v zadnjem tednu kot po ukazu pisali različni internetni portali in »uporabniki« družbenih omrežij iz interesnega kroga stranke SDS.

Udba.net in Dušan S. Lajovic

A kaj je pravzaprav Udba, natančneje Služba državne varnosti, s katero naj bi bila kot mlada študentka povezana Marta Kos? In kaj je Udba.net, seznam, na katerem naj bi se pojavilo njeno ime?

SDV je bila obveščevalna služba, ki je v času socializma spremljala politično opozicijo in zunanje sovražnike. Sledila je oporečnikom, jim prisluškovala, jih zapirala. Nič demokratičnega ni bilo v njenem ravnanju, kot tudi ni nič demokratičnega v delovanju drugih obveščevalnih služb, denimo ameriške Cie in francoske DGS. Kljub vsemu pa je treba njeno vlogo razumeti v kontekstu tedanjega trenutka. SDV je delovala v času, ko so ustaši in četniki v Beogradu postavljali bombe, ko so zrušili letalo, ko so ubili jugoslovanskega veleposlanika, ko je v enopartijsko državo prek slovensko-avstrijske meje vstopila oborožena skupina, ki je želela zamenjati komunistično oblast. Časovni kontekst ne opravičuje metod in dejanj pripadnikov SDV, a to je bilo neko drugo obdobje, drug političen sistem. SDV med ljudmi ni bila nikoli priljubljena, označba »udbovec« pa je danes v politiki upravičeno še vedno žaljiva.

Pred več kot 20 leti, natančneje 9. marca 2003, je bila v New Yorku registrirana domena »udba.net«, strežniki s podatki pa so bili na Tajskem. Nanje je upravljavec naložil digitalizirano gradivo, evidenco nekdanjega Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije s tisoči imen nekdanjih sodelavcev Službe državne varnosti (SDV), njihovih virov in ljudi, ki so bili v kazenski evidenci.

Pobudnik objave omenjenega seznama je bil Dušan S. Lajovic, nekdanji častni konzul Slovenije za Novo Zelandijo, v mladosti pa eden izmed poveljnikov Matjaževe vojske, sodelavec britanskih in ameriških obveščevalnih služb, ki so po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji poskušale organizirati upor zoper novo oblast. Lajovic naj bi arhivske mikrofilme kupil v času razpadanja Jugoslavije, leta 2003 pa so bili ti javno objavljeni. Ker je dosje vseboval imena in priimke, letnice rojstva in naslove, je internetna stran hitro izginila. Sledile so afere in zmeda. V objavljenih seznamih so se namreč našli tako ljudje, ki so bili sodelavci SDV, kot tisti, ki so bili vede ali nevede njihovi viri. Na tem seznamu so bili kot viri včasih registrirani tudi posamezniki, ki jih je oblast nadzirala. Na seznamu je bil Janez Drnovšek, pa Igor Bavčar, Lojze Peterle, France Bučar, tudi Borut Pahor in Miha Brejc, večina tistih, ki so pred 40 leti delovali v javnem prostoru.

Udbovski arhivi so bili tri desetletja res velik vir manipulacij in sredstvo Janeza Janše za obračunavanje s političnimi nasprotniki, nezaželenimi novinarji in drugimi pisci, kritičnimi intelektualci, pa tudi s političnimi sopotniki.

Nenatančna dokumentacija je prav čakala na zlorabe. To je politiki prišlo prav. Omenimo le dva primera. Ker se je ime sociologa dr. Rudija Rizmana pojavilo na seznamu, so ga večkrat obtožili, da je bil sodelavec Udbe, o tem je lahkotno pisal tudi novinar TV Slovenija Jože Možina, pa četudi so Rizmana nadzirali. Leta 2009 pa so tedanji člani Mlade Slovenije, ki so se v naslednjih letih povzpeli na ministrske in poslanske položaje, javno obtožili Spomenko in Tineta Hribarja, da sta bila sodelavca Udbe, pa četudi so tudi njiju nadzirali. Jernej Vrtovec, ki je vodil podmladek NSi, je takrat dejal, da mu je vseeno. »Njeno ime je na seznamu, to vam lahko povem, nekdo nam ga je dal, sedaj pa naj Hribarjeva razčisti s svojo preteklostjo. Šifrant je samo ena od interpretacij, sicer pa njena nadaljnja dejanja, od razbitja Demosa dalje, kažejo na to, kako je usmerjena.«

Šlo je za pobalinsko akcijo mladih politikov, ki so vedeli, da manipulirajo in lažejo, a jim je bilo za to vseeno. Očitno so se zgledovali po starejših.

Po najverjetnejši interpretaciji je imel v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja dostop do evidenc »udbe.net« krog Janeza Janše. Ta je Lajovca dobro poznal, leta 1992 ga je na primer obiskal v Sydneyju. V tistem času so nastajale različne hobotnice o tem, kdo naj bi bili člani »udbomafije«, zlobne rdeče lože, ki je nekdaj, ki danes in ki bo kakopak tudi jutri skrivno upravljala Slovenijo, krožile pa so tudi diskete, ki so vsebovale na pol resnične in na pol izmišljene dosjeje o komunistih. Dušan S. Lajovic, osebni prijatelj Janeza Janše, je umrl leta 2018. Janša pa ga je nekaj let poprej skupaj z ženo Urško Bačovnik obiskal v Avstraliji.

Dodeljeni resor pomeni tudi tveganje. V državah Zahodnega Balkana bodo pričakovanja zelo visoka, hkrati pa so evropski liberalci, katerim naj bi pripadala tudi Marta Kos, tisti, ki širitvi nasprotujejo.

»Tako imenovani udbovski arhivi so bili tri desetletja res velik vir manipulacij in sredstvo Janeza Janše za obračunavanje s političnimi nasprotniki, nezaželenimi novinarji in drugimi pisci, kritičnimi intelektualci, pa tudi s političnimi sopotniki. Zato je pričakovano, da bo Janša v zadnjem obdobju politične kariere uporabljal prijeme, ki jih je usvojil na njenem začetku, saj drugega ne zna. Naj bodo za Evropsko unijo in novo generacijo političark in politikov še tako čudaški,« pravi zgodovinar Božo Repe. »Ker Slovenija iz več razlogov ni sledila lustracijskemu vzoru vzhodnoevropskih držav – ne nazadnje bi velik del tedanjih politikov moral lustrirati sam sebe –, je prirejena zbirka postala podlaga za ’samopostrežne’, neformalne lustracije, črnjenje in medijsko in politično uničevanje nezaželenih.« Kakšna pa je zgodovinska teža te dokumentacije? »Ne vemo, koliko teh arhivov je obstajalo in koliko je bilo uničenih, velika čistka je bila narejena po odstavitvi Aleksandra Rankovića, niti ne vemo, kaj je bilo od tistega, kar je prišlo v javnost, v evidenci odvzeto ali spremenjeno in kako so glede na trenutni interes imena premikali iz ene kategorije v drugo.« Zbirka v Arhivu Republike Slovenije po ocenah hrani podatke za okoli 150 tisoč imen, kar je kakšna šestina celotne številke za obdobje Jugoslavije, vendar tudi ta ne daje jasne slike o kategorizacijah, sodelavcih, zaposlenih, povezavah. »V drugi polovici osemdesetih je dejavnost SDV močno usihala, njena poročila so bolj sociološke analize dogajanja v družbi kot pa konkretne zbirke podatkov, tudi sicer se je ukvarjala predvsem z obrambo Slovenije pred dejavnostjo KOS in srbske SDV,« še dodaja Repe.

Marta Kos in obveščevalci

Slovenska kandidatka za evropsko komisarko Marta Kos svoje sodelovanje z nekdanjo tajno policijo zanika. Na vprašanje, ali je bila res registrirana sodelavka ali pa vsaj vir, kot je zabeleženo v dokumentaciji udba.net, je jasno odgovorila z »nikoli«.

Obstaja seveda možnost, da je bil v SDV kdo izmed njenih bližnjih, pa ona tega ni vedela. Obstaja tudi možnost, da je kdo zlorabil njeno naklonjenost. Uslužbenci SDV so se včasih res srečevali z ljudmi, ki so se odpravili v tujino, in jih povprašali, kaj počno, nekaterim so tudi ponudili, da bi spremljali to ali ono »operativno zanimivo osebo«. Marta Kos je konec osemdesetih končala študij novinarstva na ljubljanski FSPN, nato je delala v športnem uredništvu TV Slovenija, potem pa je leta 1990 odšla v Köln, kjer je delala za Deutsche Welle. Bil je to čas, ko Berlinskega zidu ni bilo več. Takrat se pri SDV niso ukvarjali z rekrutacijo novih agentov, pač pa bolj z uničevanjem gradiva. Če je Marta Kos res sodelovala s tajno službo, je bilo to v njenih študentskih letih, a to, kot že zapisano, zanika. »Nikoli nisem bila sodelavka ali informatorka Udbe,« pravi.

Zgodovinar Repe seveda ne more vedeti, ali se je Marta Kos konec osemdesetih res srečala z uslužbenci SDV ali se ni, tudi ne ve, kakšna je bila njena vloga. »Koliko in po kakšnih kriterijih so ob izteku prejšnjega sistema in države še opravljali preverke ljudi, ki so hodili študirat ali predavat in raziskovat v tujino, in čemu naj bi to služilo, ne vemo. Vsekakor pa to ni nekaj, kar bi bilo lahko več kot tri desetletja in pol kasneje uporabno za resno obravnavo o kompetencah kogarkoli. Ali, če rečemo z besedo, ki je uporabnikom teh metod bolj domača, o pravih ’moralnopolitičnih’ kriterijih.«

Druga komisija Ursule von der Leyen je bistveno bolj desna od prve, ne samo po sestavi, pač pa tudi po programu.

Podobno razmišlja Rizman. »Slovenija je pred dobrimi tremi desetletji zamudila priložnost, da bi zavarovala in deponirala arhive tajne službe iz prejšnjega režima in določila rok njihovega dostopa javnosti, kot je to običajno v drugih demokratičnih državah,« o zlorabi arhivov razmišlja Rizman. »Politično prosto razpolaganje s posameznimi dokumenti spominja na minule srednjeveške in novejše prakse preganjanja, vzemimo v Sovjetski zvezi ali za časa makartizma v ZDA, ko ’obtoženi’ niso imeli priložnosti, da bi se branili pred sramotenjem, ki je velikokrat potegnilo s seboj tudi njihove prijatelje. V izjemnih primerih, kot poznamo iz (avto)biografskih zapisov na tem področju, je bilo novačenje za sodelovanje s tajnimi službami povezano z izsiljevanjem, grožnjami in z njihovim inkriminiranjem, tudi družinskih članov.« Rizman dodaja, da je »težko verjeti, da bi lahko ustanove Evropske unije, ki so za zdaj še zavezane k spoštovanju elementarnih demokratičnih standardov, v primeru kandidatke za komisarsko mesto – Marte Kos – nasedle tovrstnim provokacijam, za katerimi stoji politika političnih intrig in tabloidne skušnjave, ki se ne zaustavijo pred dostojanstvom ljudi in njihovo integriteto.«

Umetnost možnega

Epizoda o Marti Kos, SDV in blokadi Franca Breznika je manjši, za Slovenijo morda pomemben za Evropsko unijo pa povsem nerelevanten del širše zgodbe o sestavljanju evropske komisije. To, da je v torek Ursula von der Leyen predstavila Marto Kos, ne da bi se v Sloveniji končal proces njene nominacije, ne pomeni, da je njen mandat vprašljiv. Slovenci so v Bruslju obravnavani kot posebnost.

Bolj bistvene so druge stvari. Ursula von der Leyen je na začetku drugega mandata. Je bolj samozavestna in izkušena, tudi njena politična skupina, Evropska ljudska stranka, ima več evropskih poslancev, kot jih je imela leta 2019, ko je prvič in na presenečenje mnogih prevzela vodenje evropske komisije. Zato v drugo natančneje izbira svoje komisarje. Leta 2019 so bili zamenjani trije kandidati: Francozinja Sylvie Goulard zaradi očitkov o finančnih nepravilnostih in fiktivnih zaposlitvah v evropskem parlamentu, Madžar László Trócsányi je bil zavrnjen zaradi svojega pogleda na vladavino prava, Romunka Rovaba Plumb pa je odstopila zaradi nepojasnjenih posojil v višini 800.000 evrov. Podobni primeri spremljajo vsakršno sestavljanje komisije. Leta 2004 je odstopil, pa se je temu zelo upiral, italijanski politik Rocco Buttiglione, ki je na zaslišanju pred evropskimi poslanci izjavil, da je homoseksualnost greh, zakon pa naj bi bila institucija, ki ženskam omogoča rojevati otroke. Želel je biti komisar za pravosodje, svobodo in varnost, a ni uspel. Zaradi njega je potem tedanji predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso začasno umaknil predlog svoje ekipe.

Vse to navajamo zgolj za to, da pokažemo, da je sestavljanje evropske komisije enako sestavljanju drugih koalicijskih vlad. Na primer slovenske. Sestavljanje vlade je vedno oblika pogajanja, merjenja moči, kupčevanje z resorji, preigravanje z različnimi imeni. Kar se te dni dogaja v Bruslju, je politika. Običajen posel.

Ko je v ponedeljek odstopil nekdanji francoski komisar za notranji trg Thierry Breton, je Ursulo von der Leyen obtožil, da naj bi se šla »politično trgovino« in da z njo ne more sodelovati. Kot je poročal bruseljski Politico, spor med Bretonom in predsednico evropske komisije traja že nekaj časa, njegova zamenjava pa je bila dogovorjena s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom. Kaj pa Bretonove politične obtožbe o »vprašljivem vodenju komisije«? Kot vedno je to stvar pogledov in interesov. V sporu z Bretonom je predsednico komisije takoj podprla zvezdniška komisarka Danka Margarthe Vestager, izjavila je, da »ob branju Bretonovega pisma ne prepozna podobe, ki jo slika«.

Nova komisija

Ursula von der Leyen je v torek kljub slovenskemu zavlačevanju predstavila kadrovski prerez nove komisije. Slovenija, in z njo najverjetneje tudi Marta Kos, je dobila resor za širitev, ki vključuje podporo Ukrajini pri povojni obnovi. Glede zavlačevanja v slovenskem parlamentu je dejala, da je »prepričana, da se bo postopek v Sloveniji uspešno končal«.

Leta 2019 je bil med glavnimi cilji Ursule von der Leyen pravičen zeleni prehod, tokrat pa se bolj omenjajo konkurenčnost, produktivnost in vojaška varnost, vizij o socialni uniji v programu ni.

Resor, ki ga je dobila Slovenija, je po prepričanju Roberta Goloba »zgodovinski met«, ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon pa je vzneseno dodala, da je dobila »odlične novice iz Bruslja«. Janez Janša je drugačnega mnenja. Takoj, ko je Ursula von der Leyen predstavila predlog nove komisije, je v angleščini užaljeno zapisal, da bo »nekdanja sodelavka Udbe (jugoslovanske KGB) in sedanja rezidentka Švice v naslednji evropski komisiji komisarka za širitev«, nato je dodal, »boga Evropska unija in veseli balkanski prijatelji Zorana Jankovića in Vladimirja Putina«.

»Resor, ki smo ga dobili, je gotovo velik uspeh. In to zaradi več stvari,« pravi nekdanji evropski poslanec Klemen Grošelj. »Prvič smo dobili resor, ki ima svoj generalni direktorat. To pomeni, da bo neposredno izvajal eno izmed evropskih politik. To hkrati pomeni, da bo delil denar za predpristopno pomoč, denar iz različnih skladov in programov za razvoj, ki vključujejo ugodne kredite in tudi nepovratna sredstva. Če k temu prištejemo še milijarde pomoči, ki bodo namenjene za obnovo Ukrajine, vam hitro postane jasno, kolikšna je lahko politična moč izbranega resorja. Če je bilo za to treba žrtvovati Tomaža Vesela – sam sicer mislim, da se je vlada izbire komisarja lotila amatersko –, je bila ta odločitev smiselna.«

Širitev Evropske unije na Balkan je dolgoletni strateški cilj slovenske zunanje politike. A stvari v politiki niso nikoli enostavne. »Dodeljeni resor pomeni tudi tveganje. To, kar dela Estonka Kaja Kalas, nova predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, in to, kar naj bi delala Marta Kos, sta s stališča geopolitike dve najbolj izpostavljeni funkciji v novi komisiji. Kaj to pomeni? V državah Zahodnega Balkana bodo pričakovanja zelo visoka, hkrati pa so evropski liberalci, katerim naj bi pripadala tudi Marta Kos, tisti, ki širitvi nasprotujejo. V koalicijski pogodbi nove nizozemske vlade je zapisano, da se ne bodo strinjali z nobeno širitvijo EU. V času mandata bo torej veliko napetosti in antagonizmov, če zahtev o demokratizaciji in vladavini prava, ki ju v nekaterih balkanskih državah razumejo na svojstven način, ne omenjam.« Kaj pa obtožbe o sodelovanju z Udbo? »Vse to, kar danes govorita Janša in SDS, se sliši nenavadno, je pa res, da so na očitke o komunizmu zelo občutljivi poslanci, ki prihajajo z območja nekdanje Vzhodne Nemčije, predvsem pa tisti, ki prihajajo iz baltskih držav. Verjetno bi bilo za Marto Kos najbolje, da se pred zaslišanjem poveže z vplivnimi posamezniki, denimo z nemškim evropskim poslancem Michaelom Gahlerjem, ki vseskozi spremlja proces širitve EU, o očitkih glede domnevnega sodelovanja z nekdanjo tajno policijo, pa tudi sodelovanja z lobističnim podjetjem Kreab, pa bi bilo zanjo modro, da jih pojasni transparentno, jasno, čim bolje.«

Vsi z razdelitvijo resorjev seveda niso zadovoljni. Madžar Olivér Várhelyi, kandidat Viktorja Orbána, je dobil resor za zdravstvo in dobrobit živali, pa četudi so si Madžari želeli veliko več. Želeli so si vsaj resor za širitev, ki so ga imeli v iztekajočem se mandatu. Nov madžarski resor naj bi bil sicer med najmanj zaželenimi, v eni izmed kombinacij pa je bil ponujen tudi Sloveniji. Maltežan Glenn Micallef, za katerega je Ursula von der Leyen namignila, da bi bilo morda bolje, da se umakne, je dobil resor za medgeneracijsko pravičnost, kulturo, mlade in šport. Za 35 let starega politika se zdi to morda veliko, a ta resor je izmed politično manj pomembnih.

A ne ustavimo se samo pri hvaljenju političnih spretnosti predsednice evropske komisije. Nova komisija je bistveno bolj desna od prejšnje. Skupina EPP ima v njej 14 komisarjev (s predsednico vred) od 27 mest, v komisiji pa je tudi Italijan Raffaele Fitto, član stranke Georgie Meloni Bratje Italije, ki je del skrajne desne politične skupine Evropskih konservativcev in reformistov. Prevzel naj bi resor, ki je odgovoren za kohezijska sredstva, postal pa bo tudi podpredsednik komisije. Fitto velja za evroskeptičnega politika, zaradi domnevne poneverbe javnih sredstev in nelegalnega financiranja politične stranke pa je bil leta 2013 obsojen pred italijanskim sodiščem. Leta 2017 ga je pred kaznijo rešilo vrhovno sodišče, ki je v sodnem postopku našlo procesne napake, nekaj stvari pa je že zastaralo. Podobno politično usmerjen je tudi bodoči avstrijski komisar Magnus Brunner. Prevzel bo resor za notranje zadeve in migracije. Brunner prihaja iz Avstrijske svobodnjaške stranke, ki je izrazito nenaklonjena migracijam. Velja torej poudariti, da je druga komisija Ursule von der Leyen bolj desna od prve, ne samo po sestavi, pač pa tudi po programu. Leta 2019 je bil med glavnimi cilji mandata pravičen zeleni prehod, der Leynova pa tokrat raje govori o konkurenčnosti, produktivnosti in vojaški varnosti, vizij o socialni uniji pa v programu seveda ni zaznati.

Marta Kos se bo čez nekaj tednov predstavila pred odborom evropskega parlamenta za zunanjo politiko (AFET). V njem sedi pet slovenskih poslancev, a so vsi namestniki. Zaradi obtožb glede Udbe in sodelovanja z lobističnim podjetjem bi lahko imela že prej nekaj težav z odborom za pravne zadeve (JURI). Ta po novem poslovniku že pred zaslišanjem pred resornimi odbori oceni »primernost kandidatov« in po presoji konflikta interesov »med njimi in področjem, ki ga je predsednica namenila kandidatu«, izda za poslance zavezujoče mnenje. Če torej odbor ugotovi, da navzkrižje interesov obstaja, potem lahko predlaga ali dodatne pojasnitve, ali zamenjavo resorja, ali pa ukrepe, ki bi to navzkrižje odpravili. Lahko ugotovi tudi, da to ni mogoče, in izda negativno mnenje. Doslej se to ni zgodilo, a po nekaterih informacijah naj bi bil to eden od načrtov, s katerimi bo SDS poskušala ovirati imenovanje Marte Kos.

Vseh pet poslancev EPP iz Slovenije izvolitve Marte Kos ne podpira. So pa poslanci SDS v tej skupini šibki, SDS že zaradi jasnega zavračanja Janševe politike v času njegove vlade še danes nasprotuje Ursuli von der Leyen, poslanski kolegi pa jih tudi sicer prepoznavajo kot skrajne in politično dejansko bliže Viktorju Orbánu.

Pred volitvami 

Franc Breznik je bil v torek dobre volje. Na tiskovni konferenci je govoril o tem, kako smo prodali svojo suverenost, trdil je, da je SDS državotvorna stranka, ostale pa so državotvorne malo manj. Prav tako mu ni bil všeč resor, ki ga je dobila Slovenija. Na koncu tiskovne konference je novinarjem kot Štajerec še navrgel, da ima ta dan »pevec vseh pevcev, Alfi Nipič, 80 let« in da se je zjutraj »udeležil sprejema v njegovi Jarenini«. Lepo, kajne, a kaj, ko je Breznik pozabil dodati, da je imel na isti dan, v torek 17. septembra, svoj praznik tudi »politik vseh politikov« Janez Janša. Čestitamo torej obema.

Zaključimo malo resneje. Predlagane komisarske kandidate in kandidatke čaka torej še zagovor pred evropskim parlamentom, parlament pa potem potrdi celotno komisijo. Po nekaterih ugibanjih naj bi se to zgodilo že kmalu. Ursula von der Leyen namreč želi, da bi imela Evropska unija svojo komisijo že pred 5. novembrom, ko so v ZDA predsedniške volitve. Morda bo res uspela, morda pa bo za nove zaplete spet kriva dolga roka Udbe. Ta vedno pride prav.