Tomaž Štih nekaznovano poziva k rušenju ljubljanske džamije

V Sloveniji so podobni politično dirigirani apeli k oboroževanju postali del normaliziranega žargona po zaslugi široko zasnovane in dobro premišljene strankarske propagande

Tomaž Štih je javnosti znan predvsem zaradi svojega bloga Libertarec.

Tomaž Štih je javnosti znan predvsem zaradi svojega bloga Libertarec.
© Borut Peterlin

»Daljnovidno je povedal pred časom @Libertarec: oborožite se. 800 policistov manj v državi, tisoči migrantov več, občani (Romi) delajo, kar hočejo, zdravniki odhajajo, bolnišnični oddelki se zapirajo, vojske je le za vzorec. Kdo nas bo branil, kdo prihitel na pomoč?« S temi izbranimi besedami se je zdaj že ob vsakodnevnemu klicu po oboroževanju nedavno odzvala Mojca Škrinjar, nekoč državna sekretarka v Janševi vladi in kasneje tudi njegova poslanka.

V Sloveniji so podobni politično dirigirani apeli k oboroževanju, kar ves čas ponavljam, postali del normaliziranega žargona po zaslugi široko zasnovane in dobro premišljene strankarske propagande. Toda kdo je Libertarec? Seveda je splošno znano, da se za tem nadimkom skriva Tomaž Štih, tudi sam nekoč sodelavec v Janševi vladi – z njim je njegov tednik Demokracija teden nazaj opravil prijazen intervju. Da je inženir računalništva in publicist, smo prebrali, ki zdaj živi in dela v Londonu, od koder dnevno objavlja na desetine sovražnih besed. Med njimi nekatere zagotovo lahko štejemo za hude oblike pozivanja k nasilju.

Zaradi njegovih zapisov na omrežju X, predvsem povezanih z ukinjanjem nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, je lani Ministrstvo za pravosodje naznanilo sume kaznivih dejanj. Kasneje nismo zvedeli, kako daleč so stekli postopki in zdi se, da to niti nikogar posebej ne pritegne.

Vsakodnevno hujskaštvo

Štih ima status nekakšnega javnomnenjskega ideološkega guruja ne samo neoliberalne, ampak tudi skrajno desničarske provenience, ki ga njemu bližnja politična hemisfera, na čelu s šefom SDS, nenehno poobjavlja in citira. V desno usmerjenih medijih so mu nadeli že skoraj herojske atribute. Celo v katoliškem tedniku Družina, recimo, so zapisali, da vsak »dobro ve, da je zanj(e) značilen sarkazem, s katerim iz Londona nastavlja ogledalo slovenski družbi (ali vsaj njenemu delu)«.

Njegovo početje je torej za slovenske katoličane pohvale vredno. Ko se je lani sprožil val nevarnih apelov k oboroževanju v režiji vrha SDS, ni okleval z navodili, kako si morajo slovenski državljani čim hitreje nabaviti kalašnikov. Zakaj etablirana politika in kritična javnost neverjetno anemično spremljata tovrstne skrajno nevarne pozive, ki ne pojenjajo in so postali del sistematične politične propagandne mašinerije, je težko dojemljivo, a neizpodbitno dejstvo, ki ga niti enkratno dejanje ovadb ministrstva ne more ovreči.

Skoraj vsakič, ko se pogovarjamo o desni politiki pri nas, ki se, kot pravim, radikalno radikalizira, ne moremo brez omembe Štihove sovražne »produkcije«. Družbene reakcije na njegove neposredne spodbude k nasilju in sovraštvu so morda najboljši lakmusov papir za presojo, v kako neverjetno ogrožujoči državi živimo. Ne zaradi njega in vseh hujskačev, ampak predvsem zaradi nas samih, anemičnih medijev, blede zakonodaje in pasivnih pravosodnih organov.

Porušiti ljubljansko džamijo

Morda so v luči vsakodnevnega hujskaštva ostale preveč spregledane njegove objave, v katerih z enako eksplicitnostjo širi versko nestrpnost in zahteva nič manj kot rušenje ljubljanske džamije. Nobenega dvoma ne more biti, da so zaradi eklatantne verske nestrpnosti in sovraštva zrele za kazenski pregon. V tedniku Družina, Demokraciji in sorodnih medijih jih sicer spretno branijo in prikrivajo z razlago, da gre za njegov sarkazem, zaradi česar da je Štih čista žrtev – nekakšen disident, ki nam iz Londona trosi resnice, zdaj pa ga preganjajo. Vsakomur mora biti jasno, da je njegova intenca strogo resna. Naj jih nekaj naštejem in dodam datume objav:

»Porušimo džamijo in pošljimo kompletno vse muslimane domov, dokler je še čas.« (10. maj 2024)

»Nobenih novih muslimanov v Slovenijo in porušimo ljubljansko džamijo, preden okoli nje zraste Jankovićev islamski geto.« (21. junij 2024)

»Odstranimo džamijo in izselimo vse radikalne islamiste, preden pride do tega tudi pri nas. Še je čas. Nočemo tega, ne glede na to kako nas kličejo.« (21. junij 2024)

»Še je čas, da se poruši džamijo, izseli vse radikalne islamiste iz Slovenije ter skupaj z njimi izžene tudi Zorana Jankoviča z njegovim najožjim krogom.« (21. junij 2024)

»Te pojave je treba odločno zaustaviti zgodaj. Porušimo džamijo v Ljubljani in ustavimo migracije iz muslimanskih okolij, nasilnike pa izključimo iz šol in pošljimo na prevzgojo v zapore, kjer naj osem ur na dan delajo, da se bodo izučili obrti in naučili jezika.« (24. junij 2024)

»Vrnimo vse islamske migrante in porušimo džamijo v Ljubljani. V Sloveniji ne potrebujemo islama, nikoli doslej ga nismo.« (4. julij 2024)

»Ne naredimo iz našega glavnega mesta, kar so storili Belgijci. Odstavimo izdajalskega župana in odstranimo džamijo.« (8. september 2024)

»Islam spremeni družbo. Odstranimo ljubljansko džamijo, mestu ne bo prinesla nič, razen islamskega geta in no-go zone.« (20. september 2024)

Zgoraj navajam zgolj kratek nabor njegovih javnih objav, ki sodijo sicer v nabor širše antiislamistične retorike, ki jo večkrat povzema tudi Janša, recimo v svojih retvitih objav protibegunskega Radia Genova.

Vendarle ne smemo spregledati, da imajo brezkompromisni apeli k rušenju ljubljanske džamije kar dolgo zgodovino in segajo vsaj vse do 15. septembra 2015. Že takrat je Štih objavil naslednji norčavi tvit: »Če bi nekdo zemljo za džamijo prepojil s prašičjo krvjo in tako preprečil njeno gradnjo; bi se to štelo za art performans ali za nestrpnost?«

Streljati begunce

Čas nastanka navedenega devet let starega zapisa, usmerjenega proti islamu in rušenju džamije, je več kot simptomalen: tisti mesec in nekaj naslednjih se je slovenska javnost na veliko pogovarjala o sovražnem govoru publicista Družine in sodelavca Radia Ognjišče. Upravičeno: Sebastjan Erlah je takrat, v času vrhunca tranzita beguncev skozi Slovenijo, pozval k streljanju beguncev na meji, če se ji približajo na 500 metrov.

Kritična in del strokovne javnosti, ki v pravnem segmentu v Sloveniji več kot očitno ne opravlja svoje družbene naloge opozarjanja na tovrstne ekscese in zakonske nedorečenosti, sta v septembru 2015 pričakovala, da bodo kazenske ovadbe zoper Erlaha sprocesirane, saj se je zdelo, da smo priča eklatantnemu primeru sovražnega govora, ki zadosti definiciji kaznivega dejanja po 297. členu Kazenskega zakonika.

Toda hitro je sledil hladen tuš. Urad generalnega državnega tožilca Republike Slovenije je ob čudenju javnosti in medijev takrat pohitel s pojasnilom, da se motimo. Šel je zelo daleč in ob velikih pričakovanjih defenzivno zapisal, da »slovenska zakonodaja termina ‘sovražni govor’, katerega bistvo je manifestirano z ravnanjem na temelju predsodkov, ne uporablja.«

Na ta način je diskvalificiral razpravo o sovražnemu govoru kot nekaj, kar je bolj ali manj sociološki fenomen, s katerim se kazensko pravo sploh ne ukvarja. Še več, s tem so izrecno namignili, da sovražnega govora pri nas niti ni mogoče preganjati, kar se zdi neverjetna trditev.

Odpirali so šampanjce in zbirali orožje

Kot sem kasneje večkrat opozoril, so tožilci decembra istega leta naredili edini logičen korak. V omenjenem Uradu so povedali še nekaj bolj škandaloznega in se povsem razbremenili pričakovanega pregona zoper Erlaha: »Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora.« (Dnevnik, 5. 12. 2015)

Čeprav so v svoji izjavi napovedali, da ga ne bodo preganjali, so pričakovanja državljanov z obema trditvama postala še bolj depresivna – vsak državljan je lahko razumel, da v republiki Sloveniji hujskaštva tipa »Streljajmo na Jude, begunce, Rome, geje, lezbijke, transseksualce« preprosto niso kazensko pregonljiva. Erlah in podobni so lahko zato odprli šampanjec – najbrž med njimi tudi Štih.

S tem smo že leta 2015 dobili pregnanten in zelo enoznačen odgovor, sicer izjemno trpek, zakaj se je Slovenija, sicer v hudi konkurenci drugih držav, razvila v nekakšno meko sovraštva, s tem pa začela legitimirati tudi razmah retorike skrajne politične desnice in tiste, ki ji mediji ne znajo reči, da je skrajna – če sovražni govor pri nas ni kaznivo dejanje po uradnem stališču Urada, so storilci lahko povsem mirni, vmes zbirajo orožje in doma pripravljajo kurjavo za džamijo.

Že Erlah bi zažgal džamijo

Ob javnem pojasnilu, da ga tožilstvo ne bo preganjalo, je Erlah 11. septembra 2015 objavil nov tvit, v katerem apelira k požigu džamije: »Naj se zažge džamijo prvi dan, ko bo stala.« V Delu so Urad generalnega tožilca znova povprašali, ali gre »vsaj v tem primeru za sovražni govor«.

Beseda »vsaj« je nakazovala novinarsko in tudi družbeno nelagodje ob nečem, kar so tudi sami opisali kot »že stopnjevanje sovražnega govora v primerjavi s prvim tvitom«. K temu so dodali vprašanje, kdo naj nosi odgovornost, kadar država z nekim jasnim in odločnim sporočilom ne zna ustaviti širjenja nestrpnosti? Sledil je še en prazen, abstrakten in izmuzljiv odgovor, kakršnih smo navajeni: »V zvezi z vašimi vprašanji vam sporočamo, da je državno tožilstvo dolžno sprožiti kazenski pregon vselej, ko obstaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Odločitev o tem sprejme pristojni državni tožilec, ki je pri tem samostojen, vezan na ustavo in zakon. Ocenjevanje verjetnosti končnega izida ali morebitnih odzivov javnosti ne more biti merilo za odločanje o pregonu, temveč mora ta vedno temeljiti zgolj in izključno na ugotovitvi o obstoju zakonskih pogojev za pregon.«

Kasneje je Erlah celo lahko na veliko duhovičil, da bo rušenje džamije sprožil kar Sveti duh, zato ga bo štel za z božjo pomočjo vodeno dejanje.

Zahtevajo konkretizacijo dejanja

Tožilci so takrat pojasnili, da poziv k streljanju beguncev še vedno ni dovolj usmerjen k učinkom v širši javnosti in zato Erlah ni bil v stanju, da bi lahko vplival »na večje nedoločeno število oseb, v razmerah in na način, ko hude besede (lahko) preidejo v nasilna dejanja.« Podobne formulacije bi najbrž uporabili tudi za apele k rušenju džamije. V praksi to pomeni, da tožilci vedno znova zahtevajo, da bi se Štih ali nedoločeno število oseb moralo dejansko nameniti zakuriti ljubljansko džamijo, na kar bi nakazovala njihova operativna dejanja, in bi šele nato morda ugotavljali, da gre za sovražne besede, kar je tudi logično in ne samo pravno absurdno.

O vsebinskih plateh 297. člena Kazenskega zakonika, njegovi interni inkriminacijski nekoherenci in nuji, da ga je potrebno spremeniti, sicer sovražnega govora ne bo nikoli mogoče preganjati, saj se zaradi pogoja o kršitvi javnega reda in miru v njem zahteva polno »konkretizacijo« dejanja, sem že tolikokrat pisal, da se na tem mestu ne bom ponavljal.

Želim pa izpostaviti takratno trpkost spoznanja, ki je v tem, da smo leta 2015 s težavo sprejeli, kako se sovražnega govora, v katerem se apelira k streljanju beguncev na meji ali požigu džamije, v Sloveniji ne preganja. Nihče ni posebej protestiral, še najmanj politika. Celo več, cvetober slovenskih pravnikov in tedanje ministrstvo za pravosodje, vodil ga je Goran Klemenčič, je takšno odločitev pozdravilo, kasnejše, v mandatu 2018, ki ga je vodila Andreja Katič, tudi sedanja ministrica, pa zgolj nadaljevalo.

Živeti v nevarni državi

Štihovo opogumljeno hujskaštvo k rušenju džamije ima zato svojega predhodnika v Erlahu in najbrž si je tudi Libertarec zelo dobro zapomnil, da ti zaradi tega v republiki Sloveniji pač ne bo hudega. Kvečjemu nasprotno! Zaradi česar lahko njegovo novo sovražno gesto, ker čuti zaščito v generalnem tožilstvu, ponavlja do onemoglosti, zraven pa še hujska k osebni nabavi orožja. Kar dejansko zelo vneto in intenzivno nenehno počne, še zdaleč ne edini. Več kot jasno je, da nosijo slovenski tožilci veliko breme odgovornosti za porast sovražnega govora v državi, na kar sem večkrat opozoril. Ob njihovi predpostavki, ne zgolj naši, da lahko hude besede preidejo v nasilna dejanja, nujno nosijo odgovornost tudi zanje.

Mislim, da mora ob vseh številnih neoviranih apelih k oboroževanju, državljanski vojni in rušenju džamije biti vsakomur hitro jasno, da živimo v skrajno nevarni državi. Pa ne zaradi Tomaža Štiha.

P.S.

Pričujoči zapis služi tudi kot podana ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika RS, posredovana Vrhovnemu državnemu tožilstvu in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani.

Bralca, ki misli, da se ne bo znova nič zgodilo, prijazno prosim, da se naslovi na omenjena tožilstva, pravosodno ministrico Andrejo Katič in predsednika vlade Roberta Goloba, ki je svoj mandat začel »prioritetno«, kot je dejal, z bojem proti sovražnemu govoru. Zaradi tega je tudi ustanovil Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora. Dovolj je bilo – mislim, da že dolgo niti malo ni več skrito, kdo so nosilci največje odgovornosti za razmah sovraštva v državi.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

***

POPRAVEK

V mojem besedilu je prišlo do napake. Stavek »Morda so v luči vsakodnevnega hujskaštva ostale preveč spregledane njegove objave, v katerih z enako eksplicitnostjo širi versko nestrpnost in zahteva nič manj kot sežig ljubljanske džamije« se mora glasiti: »Morda so v luči vsakodnevnega hujskaštva ostale preveč spregledane njegove objave, v katerih z enako eksplicitnostjo širi versko nestrpnost in zahteva nič manj kot porušitev ljubljanske džamije«. Zaradi tega je prvotni mednaslov tudi drugačen: Štih poziva k rušenju džamije, Erlah je pozival k zažigu, pišem pa o obeh. Avtor.

Prijazno pozdravljam,

dr. Boris Vezjak

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.