Res prepoved dvoživk?

Borut Mekina se je temeljito lotil primerjave sedanjega stanja v javnem zdravstvu z vprašanjem, ali predvidene spremembe Zakona o javnem zdravju rešujejo sedanje težave ali ne. Izgleda, da so sestavljavci sprememb podlegli stališčem nekaterih zdravnikov in njihovih organizacij, ki ustvarjajo ozračje, da bo javni sistem še bolj razpadel, če bodo koncesionarji dobili samo toliko dela, kolikor ga lahko opravijo redno zaposleni, in če bodo zaposleni v javnih zavodih lahko delali samo v okviru javnih zavodov. Ker slednji omejitvi, čeprav prvotno obljubljeni, nista v predlogu zakona, bodo predlagane spremembe komaj kaj lahko prispevale k izboljšanju sedanjega stanja.

Pri tem niso upoštevali, da se mora skrb za javno zdravje udejanjati z racionalno uporabo za to namenjenih sredstev. To pa pomeni, da morajo javni zavodi opravljati čim večji obseg dela, da so stroški na enoto dela čim nižji. S tem bo javnim zavodom lažje omogočena modernizacija njihovih delovnih sredstev in ustvarjanje sredstev za stimulativno nagrajevanje več opravljenega dela.

Drugo vprašanje je, zakaj ministrstvo vnaprej ne poskrbi za stimulativno plačevanje opravljenih storitev v javnih zavodih, da bodo zainteresirani za opravljanje čim večjega obsega dela. Ob razmišljanju ob predstavljenih problemih sem se spomnil na star TV razgovor med takratnim generalnim direktorjem UKC Ljubljana, takratnim direktorjem Kirurškega centra v Rožni dolini v Ljubljani in med takratnim direktorjem ZZZS. Direktor UKC je vprašal direktorja ZZZS, zakaj je dal določeno število operacij Kirurškemu centru, če bi pa UKC lahko sam opravil te operacije. Direktor ZZZS se je izognil odgovoru tako, da je preusmeril razgovor na druge teme. Ta razgovor je potekal v času, ko je bil minister za zdravje dr. Dušan Keber. Ravno v enakem času je dr. Keber predstavljal javnosti svojo Belo knjigo o reformi javnega zdravstva. Na eni od takih predstavitev sem dr. Kebru predstavil ta razgovor na TV in ga vprašal, zakaj je dopuščena takšna praksa. Resignirano je odgovoril, da je to najbrž zaradi tega, da nekateri zdravniki lahko več zaslužijo.

Praksa financiranja zdravstva, predstavljena na navedenem TV razgovoru se je med tem močno razpasla. Tako se je zgodilo, da se pri tem, ko je država odobrila dodatne sredstva za skrajšanje nekaterih čakalnih vrst, v nekaterih primerih klinike iz javnega zdravstva niso odločile, da prevzamejo del razširjenega programa, pač pa so zdravniki iz teh klinik z veseljem opravili razširjen program pri koncesionarjih. To je dokaz, da način plačevanja opravljenih storitev spodbuja dodatno zaposlovanje izven matičnega zavoda. To pomeni, da je vzrok za sedanje spodbujanje podjetniške iniciative med zdravniki predvsem način plačevanja storitev. Če bi ZZZS plačeval koncesionarju samo storitve, ki jih lahko opravijo samo njegovi stalno zaposleni, se ne bi tako razpaslo »dvoživkarstvo« z vsemi slabimi vplivi na njihovo redno delo v javnih zavodih. Če bi zaposlene v javnih zavodih plačevali po opravljenem delu, ne pa po urah prisotnosti na delu, bi s tem omogočili, da bi bilo boljše delo boljše plačano. Po drugi strani bi morali tudi poskrbeti, da bi tisti, ki želijo več delati, za več dela dobili spodbudno plačilo v matičnem zavodu.

Drugo pomembno vprašanje za urejanje razmer v javnem zdravstvu je vprašanje učinkovite organizacije. Najprej mora predstojnik organizacijske enote imeti voljo, da se ukvarja z organizacijskimi vprašanji in seveda tudi potrebna organizacijska znanja in izkušnje s področja organizacijskih ved. Saj se mora dober predstojnik organizacijske enote posvečati predvsem organizacijski enoti. Skrbeti mora za dobro delujočo organizacijo dela. Torej za ustrezno zaposlitev podrejenega osebja, za ustrezno nagrajevanje zaposlenih, za urejanje razmerij med zaposlenimi, za njihovo dopolnilno izobraževanje, za njihovo napredovanje itd. Za področje zdravstva je to še kako pomembno. Saj je pred nekaj časa Delo objavilo anketo s štirimi mladimi zdravniki o tem, zakaj so se preselili v tujino. Odgovori so bili enotni: zaradi slabih medsebojnih odnosov, zaradi nereda pri organizaciji dela ter zaradi večje možnosti strokovnega razvoja in napredovanja.

Poseben problem je nagrajevanje po opravljenem delu. Mnogi znani zdravniki se izrekajo, da je potrebno tudi v zdravstvu začeti plačevanje po opravljenem delu. Zanimivo, da zasebniki znajo plačevati za opravljeno delo, v javnem sektorju pa to ne gre. Nekateri predstojniki pravijo, da za to v sedanjem sistemu nimajo možnosti. V javnosti je vsaj dr. Alojz Uhan predstavil svojo zamisel, kako naj bi to potekalo. Vendar tisti, ki ustvarjajo sisteme, vsaj tako kaže, se ne lotijo tega vprašanja. Pa vendar je ravno ustrezno plačevanje za opravljeno delo v javnem sektorju bistveni pogoj, da ne bo več takšnega zanimanja za dvoživkarstvo.

Izgleda, da so iz vse te razprave izvzeti Sveti javnih zavodov. Vendar bi ravno Sveti morali biti tisti, ki bi bistveno prispevali k uveljavljanju novih organizacijskih načel. V gospodarstvu so v nadzornih svetih družb samo tisti, ki imajo za to delo ustrezne kvalifikacije. Kakšne kvalifikacije pa morajo imeti člani svetov zdravstvenih zavodov? Verjetno se bo potrebno v celotnem sistemu zdravstva več ukvarjati s pridobivanjem organizacijskih znanj.

Ministrica za zdravje kot ekonomistka bi morala bolje razumeti, kaj je potrebno prednostno urediti, da bi bile spremembe za zdravništvo bolj sprejemljive.