Spuščanje kriterijev

Ošterija Žogica
Soška cesta 52, Solkan
Tel.: 05 300 52 40
V Solkanu se lahko žogicate vsak dan od 11. do 22. ure.

Ambient:
prijetno in sproščeno betulsko razpoloženje in oprema s številnimi kao smešnicami po stenah

Napitki:
precej resen seznam vin, ki pa sicer – tako natakar – ni čisto aktualiziran, saj kaj na njem napisanega manjka, v vitrinah pa se najde tudi kaj, česar na njem ni

Vegetacija:
solate, štruklji z jurčki, zelenjavna plošča in kakšna pica

Dostopnost:
parkirnih mest je doli ob Soči pri tenis placih kar nekaj, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pečena sv. krača

Ne tako fino:
žlikrofi žogica
gratinirana sv. ribica panakota

Tatarski biftek je stal 18, žlikfori žogica 12, pečena sv. krača 17, sv. ribica z gorgonzolo in štruklji 17, panakota z gozdnimi sadeži pa 5 evrov.

» Pridni so, vsak dan delajo! « j e b i l dežurni Konzumov planer navdušen nad univerzalno dostopnostjo solkanske podmostne gostinske institucije. Ta je bila na torkov večer precej prijetno zapolnjena s skorajda izključno ženskimi omizji, ki so se osredotočala predvsem na velike in tanke, preko robov krožnikov razprostrte pice. Naši kadri so najprej naleteli na gluha ušesa, saj o kreativnejših degustacijskih menijih, s katerimi se Žogica hvali na spletni strani, ni bilo ne duha ne sluha (natakariat pa tudi ni imel blage, ali to še kdaj bo in če da, kdaj), predočeni nam jedilnik pa je bil zbirka zelo predvidljivih mesocentričnih jedi.

Klasična otvoritev je tako na enem krožniku prinesla čisto simpatično zbirko na par milimetrov narezanega šalama, skoraj prozorne, ultra tanke rezine svinjske bresaole in malo manj, a še vedno precej tanke (in mehke, sočne) fete leto in pol mladega pršuta, na drugem pa prav po štacunsko brezvezen tatarec, ki mu je nekaj zanimivosti dodalo par ostružkov dehidriranega rumenjaka, a je vse skupaj pokvarila špura balzamičnega preliva, ki ga tudi sicer kar radi uporabljajo. Tako kot zgoščeno sladko smetano, v katero so – ob obilici česna in kockah popečenega pršuta – potopili idrijske žlikrofe in tako ustvarili resnega kandidata za kalorično in obče najtežjo jed zadnjega srednjeročnega obdobja, če ji titule ne bo odnesla še ena bomba: z gorgonzolno omako prelite rezine svinjske ribice, kocke jurčkov in sirovega štruklja še dodatno opremijo z mlečnimi derivati in gratinirajo v krušni peči za ekstremni holesterolni razvrat.

V luči tega pretiravanja je bil zato prav blagodejen presek z res odlično, do konca zmehčano, sočno in okusno, v pivu marinirano in v krušni peči pečeno svinjsko kračo, ki smo jo – še dobro, da je bilo tako – pospremili le z mešano solato, ki smo si jo pri mizi dokončali sami. A je potem vse skupaj spet krenilo nizdol, ko so panakoto zvrnili na neki razplozan, zmehčan crumble in jo prelili s precej kiselkasto, razredčeno mešanico konzerviranih gozdnih sadežev.

Žogičin favorit tako ostaja predvsem s praško-beneškim ambientom (vem, taka stvar v resnici ne obstaja, ampak v teh dveh mestih je kar nekaj placev s tako pristno energijo) pogojeno sproščeno vzdušje, ki ga vzdržuje našponan kelneraj, a je njegove predstavnike po super hitrem, učinkovitostno naravnanem začetku kaj kmalu treba za vsako reč priklicati z mahanjem dvignjenih rok.

Žogica je (bila?) zanimiva, ambiciozna lokalna ošterija, ki jo cenimo tudi zaradi angažmaja pri popularizaciji solkanskega radiča, a po tokratnem obisku se zdi, da so to, kar oni bi, darvinistično prilagodili temu, kar gre. S čimer ni nič narobe, škoda le, da so pri tem usekali veliko preveč smetanasto-balzamičnih bližnjic. Imeti cenovno in drugače zanimivo vinsko karto in sestaviti proper narezek je mogoče dovolj za vinski bar, ne pa za oštarijo. Žalostni smo.