Iluzija po imenu Logar

Zakaj je Logar še vedno eden od najbolj priljubljenih politikov v Sloveniji, četudi ne naredi ničesar?

Kmalu bo že leto in pol od tistega vedrega dne, ko je Anže Logar v luksuznem ljubljanskem hotelu Grand Plaza ustanovil Platformo sodelovanja, društvo, ki kani naskočiti oblast. Vmes se je zgodilo veliko, pa hkrati nič. Anže Logar je še vedno član stranke SDS, četudi je odstopil s položaja predsednika sveta te stranke. Še vedno je član poslanske skupine SDS, četudi ga je stranka zaradi soliranja poslala v »oslovsko klop«, njega, Evo Irgl in Dejana Kaloha – slednjega zaradi povsem drugih razlogov, saj v Logarjevi Platformi ni aktiven. Jasnim odgovorom na vprašanja, ali bo ustanovil novo stranko, se še vedno izogiba, pa četudi ga je Janez Janša kaznoval, ker skupaj z Evo Irgl in Dejanom Kalohom niso podpisali dokumenta o zvestobi stranki SDS. Vsi trije so marca izgubili vodilna mesta v parlamentarnih odborih in zato prejemajo tudi nižjo plačo.

Logar je na vse te udarce odgovarjal defenzivno, Janše javno ni nikoli napadel, nikoli ni javno zares podvomil o politikah svoje stranke. Janša je ravnal drugače, v intervjuju za Demokracijo je junija rekel, da je Logar na predsedniških volitvah svojo stranko izkoristil.

»Odločil se je, sam ali po kakem nasvetu zunaj SDS, da bo na volitvah skoval politični kapital zase. Ne za stranko, ki ga je podprla, zbrala podpise in sredstva za kampanjo ter mu omogočila, da je prek kandidature zunaj svojega rojstnega okraja postal poslanec ter nato minister, temveč zase. Distanciranje od SDS v kampanji torej ni bilo le taktično za potrebe predsedniških volitev, kot smo mislili oziroma je mislila velika večina njegovih volivcev, ampak bolj premišljeno,« je dejal Janša in dodal, da je Logarjeva politična akcija razočaranje. »Na začetku, ko je bila napovedana, smo verjeli, da je Logarju uspelo pritegniti Boruta Pahorja ali vsaj še kakega poslanca iz levih strank. Ko se je izkazalo, da sta v tej platformi samo dva člana poslanske skupine SDS in nihče drug, je postalo jasno, da to ne bo nekaj novega, velikega, ampak samo projekt Virant 2.0.« Logarjeva Platforma naj bi bila prosto po Janši prevara, društvo, ki govori o sodelovanju, a hkrati izključuje tiste, ki mu niso všeč. »Podoben način sodelovanja je nekoč že oznanil Mao Zedong, ko je dejal: Naj cveti tisoč cvetov, če so rdeči.«

V politiki je mogoče vse in Janševih besed ni treba vedno jemati resno, a glede nečesa ima prav. Anže Logar in njegovi podporniki nagovarjajo nekdanje volivce in volivke Državljanske liste Gregorja Viranta. Ta je svojo stranko ustanovil tik pred volitvami leta 2011, vanjo pritegnil gospodarstvenike, neoliberalne preroke, ljudi, ki so želeli resetirati Slovenijo (ker naj bi bilo z državo vse narobe). Virantova stranka je po volitvah zavrnila sodelovanje z Zoranom Jankovićem in brez omahovanja stopila v vlado Janeza Janše. V njej ni zdržala dolgo, po letu kohabitacije je Virant zaradi poročila Komisije za preprečevanje korupcije izstopil iz vlade.

Stranka je leta 2014 nehala delovati, Virant pa je zapustil politiko.

Logarju v več kot letu dni delovanja Platforme ni uspelo predstaviti nikakršne nove vizije. Rešitve. Načrta. Ob pomembnih družbenih vprašanjih je raje molčal. Tu in tam je kritiziral vlado Roberta Goloba, dejanj Janševe SDS pa ne.

Zdaj je, kar ni nenavadno, večkrat podprl Anžeta Logarja. Logarjeva zgodba se mu zdi »iskrena«, a hkrati pravi, »da ne sme hiteti«. »Ima odlične možnosti za nasledstvo Janeza Janše na čelu SDS. Janša se bliža upokojitvi, po kateri lahko mnogo mlajši in širše sprejemljivi Logar prevzame stranko z izdelanim, kvalitetnim programom in trdno terensko mrežo,« je lanskega decembra Virant rekel za Večer. Vse to velja pod pogojem, da se bo Janša umaknil iz politike ali pa da ga bodo umaknili člani stranke. Danes se zdi kaj takega iluzorno. Drugače razmišlja Virantov tast, nekdanji član SDS Miha Brejc, ki pa je iz stranke izstopil že pred leti. Po njegovem mnenju je med Logarjem in Virantom velika razlika. »Sta si kot noč in dan,« je dejal za Reporter. »Virant ima hrbtenico, Logar pa nima poguma.«

Janšizem s človeškim obrazom

Vrnimo se k Platformi sodelovanja. Občutek, da ne dela nič, je napačen. Logar je v svoji Platformi dejavnejši kot v poslanskih klopeh. Do zdaj je s podporniki obiskal več občin, odšel je na Gorenjsko pa v Žužemberk, Ribnico, Dolenjske Toplice, obiskal je Koroško, Primorsko, odpravil se je v Maribor in še kam. Na regionalnih obiskih je v zadnjem letu prekrižaril vso Slovenijo, obiskoval podjetja, se pogovarjal z gospodarstveniki, njihovimi zbornicami, župani, poskušal in iskal »rešitve za razvoj Slovenije«. Njegova Platforma je pripravila štiri velike posvete: o zdravju, znanosti, razvojnih priložnostih in septembra še o pravosodju. Zdaj naj bi pilila program.

O ciljih Platforme veliko povedo že ljudje, ki se družijo z Logarjem. V enem izmed strokovnih odborov društva sodeluje nekdanji minister za finance Janez Šušteršič, avtor zloveščega ZUJF-a, sicer prijatelj ekonomista in ustanovnega člana Platforme Igorja Mastena, človeka, ki je nekoč podpiral zamisel, naj bodo bogati in revni obdavčeni z isto davčno stopnjo. Eden izmed ustanovnih članov je tudi Mitja Čander, človek, ki so mu rekli kulturni minister v senci, saj si je z javnimi sredstvi spretno zgradil založniški imperij, njegovo podjetje Kreativna baza pa strateško svetuje številnim javnim zavodom in kulturnim ustanovam. Čandrova Beletrina je lani izdala knjigo Boruta Pahorja Zmaga je šele začetek, ustanovna članica Platforme pa je tudi dolgoletna politična sodelavka nekdanjega predsednika države Alja Brglez. Zadnjo strokovno razpravo platforme je vodil Matej Avbelj, profesor za evropsko pravo na Novi univerzi, ki je bil nekoč podpornik stranke SDS, vendar je v zadnjem času do nje tudi zadržano kritičen. Avbelj je tisti pravnik, ki je v sporu z RTV Slovenija zastopal nekdanjega predsednika sveta Petra Gregorčiča, ki bi rad zdaj prevzel SLS, vendar je bila njegova pritožba na Evropskem sodišču za človekove pravice označena za nedopustno. Jasno je, kakšna politična stališča zastopa Avbelj, a vsaj glede odnosa do pravosodja kritizira vse vlade. »Izplen politične brezbrižnosti ali boja zoper krivosodje je enak, pravosodni sistem ostaja šibak, neučinkovit in podhranjen, prav takšen pa je občutek družbene nepravičnosti v Sloveniji,« je dejal na omenjenem posvetu o pravosodju.

Brez dvoma je Logar desni politik, ki ga bolj kot programske smernice SDS, torej nizki davki, vitka država in domovina, motijo destruktivni način vodenja politik, žalitve in manipulacije, ki jih uporablja predsednik SDS. V parlamentu se tako ni pridružil nekaterim »proceduralnim premikom« stranke SDS, recimo zahtevi po ustavni presoji junijskega sklepa o priznanju Palestine, četudi sam vsaj v času vojne priznanja Palestine ne podpira.

Logar je danes brez prave politične moči, ne daje veliko intervjujev, nima jasnih stališč, kima, se povezuje, bil bi malo upornik, bil bi malo guru, bil bi malo ljudski pa malo intelektualec, a njegova politika je radikalno prazna.

Ugašajoče upanje

Sredi novembra bo od predsedniških volitev, na katerih je Anžeta Logarja podprlo 414 tisoč ljudi, minilo dve leti. Njegov politični kapital se počasi topi. V času razočaranja nad vlado Roberta Goloba je Logar mesece po predsedniških volitvah zasedal prva mesta na lestvicah priljubljenosti slovenskih politikov, a njegov čar je začel bledeti. Na zadnji, septembrski Ninamedijini lestvici je zdrsnil na peto mesto. Prehitel ga je tudi Vladimir Prebilič, nekdanji župan Kočevja in danes evropski poslanec, ki je v intervjuju za Delo rekel, da Slovenija vendarle »potrebuje volitve, na katere državljani ne bi hodili dejansko na antivolitve. Z gospodom Logarjem sva se strinjala, da bi bila tako on kot tudi jaz oživitev politične ponudbe.« Prebilič, ki še ne ve, ali bo naredil svojo stranko ali ne, ali bo ostal evropski poslanec ali pa se bo vrnil v Slovenijo, dopušča tudi možnost, da bo z Logarjem, ki prav tako še ne ve, ali bo ustanovil politično stranko ali ne, po naslednjih volitvah sestavil vlado. No, najprej morata za kaj takega prepričati dovolj volivcev in volivk.

Vseh pa počasno izginjanje Logarjevega političnega kapitala ne skrbi. »Sam sem zadovoljen, v tem letu in pol nam je uspelo dokazati, da se v Sloveniji da sodelovati. Ne samo tako, da smo obiskovali različne kraje in ljudi, tudi na strokovnih posvetih so sodelovali posamezniki, ki nimajo vedno enakih političnih stališč. Tako je bilo na zadnjem posvetu o pravosodju,« razmišlja ustanovni član Logarjeve Platforme in nekdanji podpredsednik SD Jernej Pikalo, ki je ta položaj protestno zapustil, še zmeraj pa je član stranke. »V slovenski politiki se je, žal, uveljavil model medsebojnega izključevanja, s katerim se obe strani napajata, ena stran govori, samo da ni Janša, druga stran pa prvi očita vsaj nesposobnost, če ne še kaj več. Hkrati obe strani napadata vse, kar se pojavi zunaj tega modela. Na koncu je javna razprava politično in programsko izpraznjena, v slovenski politiki se ne znamo pogovarjati, znamo samo kričati. V Platformi zagovarjamo drugačen koncept. Morda nam danes kdo očita, da smo brez prave vsebine in programa, a ta nastaja, končan naj bi bil v prihodnjih mesecih.« Pikalo o tem, ali bo nazadnje nastala stranka ali ne, ni želel špekulirati. Dejal je, da imajo v Platformi na prihodnost različne poglede in o njej različne zamisli. Ena od teh naj bi bilo vprašanje, ali bi bilo politično modro, da Logar ustanovi vsaj samostojno poslansko skupino.

V politiki je največja umetnost, kako ne zamuditi pravega trenutka. Sodeč po izkušnjah z zadnjih nekaj volitev je ta navadno dober mesec pred volitvami.

Lažne iluzije

Fenomen Logarja in njegove vse šibkejše podpore je na prvi pogled težko razumljiv. Logar je danes brez prave politične moči, ne daje veliko intervjujev, nima jasnih stališč, kima, se povezuje, bil bi malo upornik, bil bi malo guru, bil bi malo ljudski, pa malo intelektualec, a njegova politika je radikalno prazna. Špekulacije o tem, ali gre za dogovor z Janezom Janšo ali se bo nazadnje vseeno uprl svojemu mentorju, so za zdaj odveč. Logar in njegova fantomska stranka namreč obstajata kot obljuba ali kot grožnja, ki bolj kot o njem in o politiki izmikanja govori o obnašanju volivcev in volivk.

Kaj je torej pravi vzrok za Logarjevo priljubljenost? Zakaj kljub pomanjkanju resnih političnih potez še vedno pomeni obet, možnost novega, boljšega, vrlin in modrosti polnega predsednika slovenske vlade? Zakaj so ljudje navdušeni nad stvarmi, ki niso uresničljive?

Ljudje imamo v sebi prvinsko iluzijo o nekem dogodku, o nekem človeku, ki bo nekoč, morda pa že jutri stvari postavil na pravo mesto. Na to etiketo lepimo svoja upanja. Vse to nima prave povezave z Logarjem kot takšnim, a urok deluje.

»V knjižici Nelagodje v kulturi Sigmund Freud opisuje, kako ga je eden od prijateljev v pismu spraševal, zakaj ga, četudi ni veren, ne prepriča obet večnosti, občutek neomajnega, brezmejnega, nečesa, brez česar se ne da živeti, nečesa oceanskega, torej tudi religioznega. Freud sam pri sebi tega oceanskega občutka ni in ni mogel odkriti,« pojasnjuje sociolog Samo Uhan.

Podobno naj bi bilo z volivkami in volivci. »Ljudje imamo v sebi prvinsko iluzijo o nekem dogodku, o nekem človeku, ki bo nekoč, morda pa že jutri stvari postavil na pravo mesto. Na to etiketo lepimo svoja upanja. Vse to nima prave povezave z Logarjem kot takšnim, a ta trenutek se zdi, da je nekdo, ki se je po mnenju nekaterih upal odmakniti od Janše in njegove politike, pa četudi vemo, da to ni res. Logar deluje kot nekdo, za kogar se zdi, da zna razmišljati širše, pa četudi prav tako vemo, da to ni res. Deluje kot nekdo, na katerega se lepijo pozitivne sile, gospodarstveniki in drugi, pa znova vemo, da vse želje niso uresničljive. Hkrati tudi vemo, da je vse to iluzija, da gre za misijo nemogoče, da je realnost drugačna, vendar verjamemo.«

Najkrajši odgovor na vprašanje, zakaj se veliko volivcev obnaša tako, je lenoba. Pa tudi upanje in želja po predvidljivosti. A politika je resna stvar, biti politik ni lahka služba, še težje je biti aktiven državljan, še težje je biti volivec ali volivka, ki razmišlja in razume politiko, njeno moč, njene omejitve, njeno odgovornost. »Za vse to je potreben napor. S politiko se je treba ukvarjati, o politiki je treba razmišljati, večina ljudi pa tega ne počne. Ker je, priznajmo, težko. Zato raje vedno znova hranimo neko iluzijo o prišleku, odrešeniku, kakorkoli ga pač želimo imenovati. In ko se ti politiki na neki točki realizirajo, ko jih javnost konzumira, njih in njihove vlade, se hitro srečajo s trdo realnostjo, z razočaranjem, ki je na koncu tako veliko, da jih moti že prometni prekršek sicer ne preveč sposobne ministrice. Na koncu so takšni spodrsljaji bistveno bolj moteči kot resnejše in usodnejše politične odločitve.«

Logarju v več kot letu dni delovanja Platforme ni uspelo predstaviti nikakršne nove vizije. Rešitve. Načrta. Ob pomembnih družbenih vprašanjih je raje molčal. A še nekaj. Tu in tam je kritiziral vlado Roberta Goloba, dejanj SDS pa ne.