Kaj če bi ŠOU šel?

Letos bodo študentke in študenti o prihodnosti Študentske organizacije Univerze v Ljubljani znova odločali na volitvah v sredo, 9. oktobra (volitve potekajo tudi v drugih univerzitetnih središčih). Kdor študira v Ljubljani, je član študentske organizacije, to pa pomeni, da 3,8 odstotka od vsakega plačila, ki ga prejme za opravljeno študentsko delo, dobi ŠOU. Veliko študentov se ne zaveda, da ima ta organizacija vpliv nanje, kaj šele, da bi se jim zdelo pomembno, kaj pravzaprav dela, a ŠOU od njih na leto zbere okoli pet milijonov evrov. Ta študentski denar pogosto porabi za vprašljive namene. O takšnih ali drugačnih aferah redno poročajo novinarji Radia Študent, pa še oni težko, ker ŠOU rad skriva dokumentacijo, prav tako ne dovoli javnega snemanja sej študentskega parlamenta.

Poleg nejasnosti delovanja in pomanjkanja nadzora je največja težava nizka volilna udeležba na študentskih volitvah. Zaradi tega so izidi nereprezentativni, vsakič znova pa se pojavljajo obtožbe o volilnih prevarah.

Kaj je torej sploh smisel tovrstnih študentskih organizacij? Politolog in profesor na Fakulteti za družbene vede Tomaž Deželan je povedal, da je »obstoj študentske organizacije, ki je struktura, namenjena povezovanju, združevanju, udejstvovanju ter na splošno aktivnostim za boljšo študijsko izkušnjo študentov, ter njeno delovanje in upravljanje pomembno jasno ločiti«. Zagovarja mnenje, da so različne oblike mladinskega organiziranja potrebne za zastopanje interesov in ustvarjanje državljanskega prostora, ki se za to populacijo vztrajno krči, vendar pa »njihovo neoptimalno delovanje meče slabo luč na celotno populacijo, hkrati pa daje priložnost nasprotnikom teh organizacij, da jih ukinejo. Pri tem je treba poudariti, da se kljub precejšnji avtonomiji teh organizacij nanje lahko vpliva. Denimo tako, da vpeljejo način delovanja, ki je bolj sprejemljiv in integriteten. Financiranju delovanja teh organizacij lahko pripnemo pogoje, ki ne omejujejo njihove avtonomije, lahko pa določajo višjo raven transparentnosti in odgovornosti.« V tem primeru bi bila torej rešitev sprememba zakonodaje, ki določa načine organiziranja in financiranja različnih študentskih organizacij.

Druga težava je v tem, da se ŠOU financira prek dveh spornih sistemov. Prvi je študentsko delo, drugi študentski boni, prek katerih organizacija pridobiva prihodke od opravljanja dejavnosti javnih služb in stroškov študentske prehrane.

Društvo Iskra poudarja, da »ŠOU že zaradi svoje strukture pri reševanju sistemskih težav ne more izhajati iz dejanskega položaja študentov. Ne more se zavzemati za javne, neprofitne menze, saj mu sistem bonov prinaša 150 tisoč evrov. Izboljšanje življenjskega položaja študentov in študentk bi za nas pomenilo manjšo potrebo po opravljanju prekarnega dela, na katero se ŠOU zanaša, saj je zanj glavni vir financiranja.« Poudarili so tudi, da bi zavzemanje za transparentnost organizacije in dejansko politično participacijo celotnega študentovstva pomenilo grožnjo sistemu, ki študentskim funkcionarjem prinaša finančne koristi.