Ukana desetletja

Manipulativno referendumsko vprašanje

Posvetovalni referendum o izgradnji drugega bloka jedrskega elektrarne Krško (JEK2), čigar projektna vrednost se bo morda merila v desetinah milijard evrov in ga pripravlja vladajoča koalicija za 24. november letos, bo verjetno njen dosedanji največji politični lapsus. Že doslej jih res ni bilo malo. Ne le, da utegne biti največji, ampak tudi za državo ultimativno usoden, saj gre za gromozansko investicijo, kakršne še ni bilo. Zgodi se lahko, da bo JEK2 prinesel tudi streznitev v nekem drugem smislu. Če se bo pokazalo, da je vladajoča koalicija globoko interesna in takšna, kot je bila v kakšnih drugih vladah že tolikokrat videna, namreč povsod tam, kjer denar kot najmočnejše lepilo združuje vse politične sile ne glede na barvo, potem bo to zelo umazana resnica, ki jo bodo težko pogoltnili celo njeni dosedanji največji podporniki.

Ko pravim, da bo to njen največji »lapsus«, izraz niti ni nujno natančen, kajti marsikaj nakazuje, da se pripravlja strogo premišljena lobistična akcija s katastrofalnimi posledicami, zaradi katere so se v španovijo tistih z istega brega povezali Robert Golob, Janez Janša, Matjaž Han in Matej Tonin. Tokrat je stranka Levica vendarle pokazala nekaj odločnosti in referendumu nasprotuje. Če se bodo naše trenutne zle slutnje uresničile, bomo lahko znova neskončno jamrali, da skupni zasebni politični in denarni interesi ne poznajo razlike med antijanšisti in janšisti, temveč se rade volje povezujejo v političnem partnerstvu, ko jim to ustreza. So takšne pesimistične presoje preveč grobe in žaljive? Poglejmo.

Enoumje in energetska zabloda

Doslej so nekatere nevladne organizacije, med drugimi Focus, Greenpeace Slovenija in Umanotera, že opozorile na hibe predloga gradnje JEK2 in na nevarnost »jedrskega enoumja, ki se skuša ustvariti tudi v državnem zboru«, zaradi česar se lahko zgodi, da bo Slovenija zašla v »novo energetsko zablodo«.

Ocene o enoumju in zablodi so še prejkone prijazne, ker so izrečene zgolj z okoljevarstvenega in energetskega vidika, ne upoštevajo pa po sebi zavržnih interesno obarvanih političnih okvirjev. V nadaljevanju navajam kratko analizo nekaterih osnovnih argumentov, zaradi katerih bi morali omenjeni referendum dejansko ustaviti – to se pa lahko zgodi le, če bo pritisk civilne družbe in državljanov na politične odločevalce dovolj velik. Del analize argumentov se nanaša na manipulativno referendumsko vprašanje kot takšno, drug del pa na okoliščine in kontekst, ki spremljajo priprave na referendum. Na noben način moja razčlemba ne želi biti celovita in ne zajema vseh možnih argumentacijskih prevar.

Manipulativnost referendumskega vprašanja

Državni zbor je razpis referenduma potrdil 23. maja letos in referendumsko vprašanje se bo glasilo takole: »Ali podpirate izvedbo projekta JEK2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?«

Kaj je z njim narobe? V nadaljevanju se dotaknem nekaterih logičnih in kontekstualnih šibkosti zgornjega vprašanja, kjer opozorim na verjetno namerno vpeljane manipulativne elemente v njem, s katerim poskuša Golobova vlada izsiliti ljudsko potrditev izgradnje projekta. Predpostavil sem, da je moment naključnosti in nenamernosti storjenih napak preprosto premalo verjeten, da bi smeli z njim računati kot resno možnostjo v analizi.

Januarski predlog SDS

Naprej se splača spomniti nekega drugega referendumskega vprašanja, ki ga je stranka SDS januarja letos vložila v proceduro v državnem zboru. Takrat se je glasilo: »Ali ste za to, da Republika Slovenija zagotavlja stabilno in cenovno dostopno oskrbo z električno energijo preko uporabe nuklearne energije z izgradnjo drugega bloka Jedrske elektrarne Krško in manjših modularnih jedrskih reaktorjev?«

Primer navajam zato, da bi lažje ugotovili, kako hitro so lahko dikcije neustrezne in manipulativne. Zgornja je zagotovo podobna referendumu, na katerem bi državljane spraševali o vremenu in bi nas zanimalo, če bi bili pripravljeni podpreti rešitev, da je vreme lepo, sončno in prijazno. Izrazito piarovsko zvita dikcija je sicer takrat uporabila tehniko dvoumnosti in nas poskusila prevarati s pomočjo tega, kam bomo v vprašanju postavili poudarek. Toda celo brez tega je stavek manipulativen.

Beremo ga na dva načina, če sledimo podčrtanemu, in sicer (A) »Ali ste za to, da Republika Slovenija zagotavlja stabilno in cenovno dostopno oskrbo z električno energijo preko uporabe nuklearne energije z izgradnjo drugega bloka Jedrske elektrarne Krško in manjših modularnih jedrskih reaktorjev?« ali (B) »Ali ste za to, da Republika Slovenija zagotavlja stabilno in cenovno dostopno oskrbo z električno energijo preko uporabe nuklearne energije z izgradnjo drugega bloka Jedrske elektrarne Krško in manjših modularnih jedrskih reaktorjev?«

Poudarek (A) nam obljublja predvsem stabilno in dostopno oskrbo, poudarek (B) nam ob tem proda še jedrsko energijo. Ker pač ni mogoče oporekati A, tako kot je težko oporekati lepemu vremenu, nam mimogrede v paketu servirajo B, ki si ga morda le ne želimo. Korektna dikcija, če bi politika imela poštene namene, bi se v danem primeru lahko glasila: »Ali ste za to, da Republika Slovenija zagotavlja oskrbo z električno energijo preko uporabe nuklearne energije z izgradnjo drugega bloka Jedrske elektrarne Krško in manjših modularnih jedrskih reaktorjev?«

Manipulacija z izognitvijo problematizaciji vira

Toda pojdimo k sedanjemu predlogu, o katerem se bomo na glasovalnih mestih odločali čez dober mesec: ali podpiramo izvedbo projekta JEK2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?

Referendumska poizvedba ne navaja, katere nizkoogljične vire bi še morali uporabljati v oskrbi in v kakšnem obsegu, kar morda počne zato, da bi jedrsko energijo vnaprej prikazala kot še enega izmed sicer sprejemljivih virov. Povedano drugače: v košaro z jabolki poskuša morda podtakniti gnilo in se pretvarjati, da so vsa jabolka enako zdrava.

Za nasprotnike jedrske energije je takšna pavšalna obravnava nedopustna, kajti ne gre nujno za še en sprejemljiv vir. Povedano drugače: vlada mora predpostaviti in zahliniti, da jedrska energija ni problematična, da je edina izbire vredna in jo nato namerno omenja v paketu vseh, tudi večinoma bolj sprejemljivih virov oskrbe z električno energijo, da bi se izognila problematizaciji vira kot vira.

Ekolog in geograf dr. Dušan Plut je te dni objavil knjigo z naslovom »Jedrska energija – ne hvala!«, ki tik pred referendumskim časom ni izšla po naključju. Naslov pove več kot dovolj. Od politikov bi resnično morali zahtevati, da nas pred referendumom šele z dokazi prepričajo, zakaj jedrsko energijo nujno rabimo in da zato v samo vprašanje vključijo možnost odločitve ali zavrnitve, čemur pa so pripravljalci želeli ubežati.

Manipulacija s sklicevanjem na strateško usmeritev

V izogib vsem možnim očitkom se Golobova vlada v javnih pojasnilih spreneveda, da referendum sploh ne bo tekel o projektu JEK2, ampak bo izpeljan z nalogo, da predstavi določeno »strateško usmeritev«. Razlika ni neznatna. V stranki Gibanje Svoboda so zapisali, da bo volivcem »zaupana strateška odločitev«. Takšna razlaga je nezaslišano manipulativna, saj že vprašanje vsebuje del stavka, ki se glasi: » Ali podpirate izvedbo projekta JEK2?«.

Ni dvoma, da s tem sprašuje in prosi za podporo projektu, zaradi česar izid referenduma nikakor ne bo uporabljen kot temelj za nekakšno načrtovanje in zato ne bo vsebinski, temveč bo lahko zlorabljen za dokazovanje podpore projektu, ki ga želi na vso silo izpeljati – in to po svoji meri.

Manipulacija s semantično distinkcijo med »izvesti« in »zgraditi«

Na seji parlamentarnega odbora za infrastrukturo smo lahko videli spor med poslancema Gibanja Svoboda Natašo Avšič Bogovič in Miroslavom Gregoričem – slednji je kot strokovnjak za področje izrazito kritičen do kolegov v lastnih vrstah.

Poslanka Avšič Bogovič je v razpravi vpeljala nenavadno semantično razlikovanje. Na očitek, da se na referendumu odloča o izgradnji JEK2, je to vehementno zanikala ob pojasnilu, da vprašanje govori zgolj o izvedbi. Zanjo torej »izvedba« pomeni nekaj povsem drugega kot »izgradnja«, vendar nato podrobnejše razprave o finesah distinkcije kot predsedujoča odboru ni dopustila.

Pametne razlike glede obeh izrazov pač ni, saj oba opisujeta realizacijo projekta, a še pomembnejša od tega spoznanja je morda razkrita želja poslanke, da bi intenco po izgradnji zanikala. To nam daje slutiti, da v vladajoči stranki vendarle slutijo nevarnost očitka, da z referendumom zvito kupujejo dovoljenje državljanov za končno izgradnjo.

Spor med poslancema se je končal z Gregoričevim neposrednim svarilom glede interesnih klik. Ko je predsednici zabrusil, da daje besedo le »zagovornikom jedrskega lobija«, je na njeno radovedno poizvedovanje o konkretnih imenih tega lobija Gregorič takoj izstrelil, da je njeno ime na seznamu lobistov na prvem mestu. Šokirana Avšič Bogovič se je nato odločila, da sejo prekine za 15 minut.

Manipulacija z preslabim informiranjem

V referendumskem vprašanju je jedrska energija obravnavana kot še en nizkoogljični vir brez ustreznih pojasnil, ki jih pogrešamo o teh virih in tudi o JEK2. Ker je vlada pohitela, ne da bi nas celovito informirala, kjer ne vemo, kakšen reaktor bi zgradila, kakšni bodo stroški in zakaj omenja še druge nizkoogljične vire (katere in v kakšnem obsegu?), njeno ravnanje po pravici zbuja naše nezaupanje in dvome v čiste namene.

Zakaj s takšno naglico pripravljati referendum, čeprav niso niti približno poskušali izkoristiti priložnosti, da nas o ključnih pojmih in posledicah izgradnje nepristransko poučijo s strokovnimi argumenti? Zakaj je ta posvetovalen, če se pri njem po svojem smislu in definiciji predpostavlja, da si želi slišati naše informirano stališče? Razen seveda, če ga v resnici ne? Kje so ekonomski, okoljski, finančni in drugi izračuni, kje so študije in analize učinkov takšnega projekta, da bi se lahko odločili pravilno?

Če smo primorani verjeti, da ne gre za šlamparijo, temveč načrtovano držo izigravanja državljanov, smemo tudi špekulirati: komu takšne skrivalnice in hitenje koristijo? Ker je denarja res veliko v igri, najbrž ne bi bilo slabo uporabiti že zlizan, a nič manj koristen moto: »Sledi denarju«. Težava je kakopak, da lahko naša odkritja pridejo prepozno.

Zakaj bi morali referendumsko odločanje zavrniti?

Kar utemeljeno lahko zato sumimo, da želijo vladajoči zlorabiti izraženo politično referendumsko volja ljudstva, s katero bi nato dobili bianco menico za izpeljavo vseh postopkov. Prodoren novinar Mladine Borut Mekina ni edini, ki svari pred omenjenim močnim elektroenergetskim lobijem, ki pri nas odloča o najbolj ključnih političnih vprašanjih, pri čemer se iz primera TEŠ6 očitno niti ob vsej visoki ceni, ki smo jo in jo bomo še plačevali, nismo ničesar naučili. Ironično prav te dni stokamo, kako nas je takrat politika pretentala, vsi vidni akterji pa so še vedno na svojih položajih, nekateri pa so celo politično in medijsko nagrajeni. Tokrat je pred nami, vzeto investicijsko, podeseterjeni TEŠ6, a ne kažejo dovolj volje, da bi vanj podvomili.

Del omenjenega lobija je tudi predsednik vlade, ugiba Mekina, sprega politikov pa sega v stranke Gibanje Svoboda, SDS in SD ter je zavezana šaleškemu in krškemu elektroenergetskemu imperiju. To bi pojasnilo trenutno homogeno strankarsko podporo projektu. Utemeljeno lahko verjamemo, da bo ta na koncu najbrž vreden najmanj 15, morda pa več kot 20 milijard evrov. Izpeljan bo po scenariju interesne sprege peščice ljudi, po obsegu, teži in posledicah pa bo prejkone šlo za kolosalno politično operacijo, kakršne v samostojni državi še nismo doživeli. Ravno zato so rokohitrske rešitve ne samo nedopustne, ampak v svoji netransparentnosti tudi več kot sumljive.

Korupcijsko in medijsko tveganje

Če smo pri projektu TEŠ6 navadno opažali sprego SDS-SD, se ji je tokrat pridružil še Golob. Pomembno je vedeti, da elektroenergetski lobi zaradi svojega vpliva posega tudi v medije, saj so njihova podjetja med poglavitnimi oglaševalci. Morali bi zavedati ne samo zaradi astronomskih finančnih vložkov maksimalno velikih korupcijskih tveganj, ampak tudi količine denarja, ki se bo preko komunikacijskih in piarovskih podjetij investirana v prepričevanje ljudi s pomočjo množičnih medijev.

Glede na avtokastriranost slovenskega medijskega sistema je zato ob korupcijskih nujno govoriti še o medijskih tveganjih, saj je malo verjetno, da se bo naše novinarstvo odzvalo na ustrezen ali primerno močan način, kjer bo dovolj učinkovito zagovarjalo javni interes državljanov. Če k temu prištejemo še okoljske in družbene učinke projekta, lahko brez pretiravanja rečemo, da bi se s projektom JEK2 morali ukvarjati vsi državljani in ne zgolj celotna kritična javnost. Da se nam ne bo zgodil referendumski faux pas, kakršnega smo videli že pri TEŠ6 in Natu.

Brez nadzora

Ob tem velja spomniti, kako je že doslej tekla promocijska kampanja GEN energije, v katero je bila vključena intenzivna terenska kampanja in promocija projekta. Skupina GEN je namreč nosilec projekta JEK2 in je doslej pojasnjevala, da bodo vsi potrebni podatki znani in dostopni šele v prihodnjih letih, predvidoma do 2028. Mar ni to še en razlog, zakaj je posvetovalni referendum novembra letos prehiter, nesmiseln in celo škodljiv?

Civilna družba je že doslej zahtevala izvajanje nadzora nad projektom, a se to ni zgodilo, saj Golobova vlada vztrajno zavrača zahteve nevladnikov, da bi se v delovne skupine znotraj priprav na projekt JEK2 vključilo okoljske nevladne organizacije in ustrezno dovolilo učinkovit nadzor projekta v imenu javnosti. Še več, Monika Weiss je v Mladini opozorila, da se je k sistematičnemu vključevanju civilne družbe v procese odločanja ta vlada zavezala že v svoji koalicijski pogodbi, kar pomeni, da krši tudi njo.

Vendar v družbi GEN pravijo, da bi civilni nadzor bil smiseln šele »v času priprav na gradnjo in pred njenim začetkom«. Dovolj pomenljivo je tudi, da njihova spletna stran, ki bi morala govoriti o nadzoru, ne deluje ( https://jek2.si/civilni-nadzor/).

Kasneje radi stokamo

Po teži investicije in političnem vložku se zdi, da je pred nami referendumska ukana desetletja. Bodimo zelo natančni: kdor nima zahtev do Golobove vlade danes, da ustavi projekt, mu ni mar za ekologijo in politično higieno. Slovenci pač radi z dvajsetletno zamudo stokamo, da smo bili zavedeni s strani politikov. Ko je še čas, da bi odprli oči, tiščimo glavo v pesek in ali celo pojemo slavospeve Golobu – kot v tem trenutku.

Hipokrizija se ne kaže zgolj v piarovskih strategijah politikov in pripelje do kognitivne disonance »oslepelega« ljudstva, ampak tudi v hipokriziji slednjih. Slepota in hinavščina sta včasih lahko, čeravno ne istočasno, dve plati istega kovanca. Naučimo se že enkrat, da za politične rabote niso krivi zgolj prefrigani politiki, ampak tudi ljudstvo, ki ob njihovih astronomskih poslih gleda proč in potem na vse pretege jamra, ko je praviloma že prepozno.

Netransparentna kultura

Kot ugotavlja Plut, nasprotniki jedrske energije (npr. Greenpeace, zelene politične stranke) izpostavljajo, da jedrske elektrarne simbolizirajo veliko koncentracijo ekonomske in politične moči, centralizacijo, atomizacijo in urbanizacijo. Hkrati opozarja na stališče Amande Machin, da je jedrska energija zasnovana na energetski kulturi, ki je netransparentna in omogoča nedemokratično sprejemanje odločitev.

Vendar v zgornjem prispevku sploh nisem imel ambicije zavzemati stališča za ali proti JEK2. Poanta je bila precej ožja – pokazati, kako zvito poskuša vlada v širši interesni spregi z opozicijo zaobiti običajne postopke javne razprave in izigrati referendumsko voljo ljudi. Slovenski novinarji v času Janševega tretjega mandata niso uspeli zavarovati demokracije in ustavljati orbanizacije, ker je domač medijski sistem preprosto prešibek za kaj takega. Težko je verjeti, da bo ta v primeru ukane desetletja, ki je pred našimi vrati, pokazal tisto mero uporne profesionalnosti, kakršno pričakujemo od psov čuvajev.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**