Ce(h)rtifikat #1055

Picerija 400 gradi
Prešernova ulica 5, Kranj
Tel.: 064 221 111
Kranjsko-neapeljska peč je od nedelje do četrtka razhajcana od 11. do 22., ob petkih in sobotah pa do 23. ure.

Ambient:
tudi zaradi res visokih stropov je prostoren, udoben, eleganten (ob rednih stolih furajo še usnjene zofe in fotelje); prav tako pohvalimo v redu izbiro muzike

Napitki:
osnovno: po pol ducata nezapletenih belih in rdečih, predvsem primorskih vin, skoraj vsa tudi na kozarec; ob točenem carlsbergu še naš maister in avstrijski stiegl ter nekaj koktajlov in spritzov

Vegetacija:
nekaj pic, pašt in solat je primernih tudi za nekarnivorske goste

Dostopnost:
parkirali smo nasproti globusa in se sprehodili po peš coni; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
zasnova in izvedba neapeljskih pic

Ne tako fino
burratina s paradižnikom
sladice

Ocvrti bučni cvetovi so stali 5,9, arancin 3,9, burratina 9,9, gratinirani njoki 9,9, pasta alla norma 11,9, pice so v razponu od 8,9 do 18,9 (obe naši sta bili 12,9), sladice pa so po 5,5 evra.

»A si zihr, da je to Kranj in ne Britof?« smo spraševali vodjo navigacije, ko smo na torkov večer sredi skoraj popolnoma prazne gorenjske metropole le tu in tam ugledali kakšno modro Woltovo kocko. Tudi na naši destinaciji ni bilo pretiranega vrveža – malo zaradi občega mrtvila, malo pa tudi zato, ker so prostori picerije 400 gradi dovolj veliki, da se obiskovalstvo razprši.

Kranjska picerija z na 400 stopinj segreto pečjo je za svoje izkazano sledenje pravilom ceha od združenja neapeljskih picopekov dobila zaporedno člansko številko 1055 in tako postala ena od treh slovenskih (in od 1103 globalnih) picerij s certifikatom, da pripravlja pravo neapeljsko pico. S pico naj torej na kranjski Prešernovi ne bi bilo velikih težav – standard je pač standard. Po neapeljski komandi je to zaradi počasne fermentacije lahkotno testo, ki se med kratko peko pri visoki temperaturi (nomen je omen, ejga!) na robu močno dvigne in celo rahlo osmodi, sredina pa se pod ne preobilno oblogo – pripravljeno iz pretežno ( južno)italijanskih namirnic – sicer prijetno zmehča, a ostane dovolj kompaktna. S seznama kakšnih 15 pic smo po ključu všečnosti imena izbrali dve. Najprej smo si dali duška s porca miserio, ki je bila zaradi dveh prekajenih sirov – provole in rikote – prijetno dimastega okusa, bogatili so ga še jurčki, blago pa ga je ostrila neapeljska suha salama. Tudi marinara sbagliata imenu navkljub ni bila narobe, nasprotno: mesnati inčuni so skupaj z ligurskimi olivami, kaprami in rumenimi češnjevci lepo nadgradili marinarsko bazo.

Če bi se naša opažanja ustavila na tem mestu, bi maskoti tamle desno spodaj brez pomišljanja vzeli zobotrebec iz ust in ji okoli vratu zavezali prtiček. Ampak v 400 stopinjah so se odločili ponudbo neapeljskih pic dopolniti še s kar nekaj druge italijanske košte, kjer pa niso tako suvereni kot v osnovni dejavnosti. Že res, da pripravijo čisto spodobne z rikoto in kuhanim pršutom polnjene ocvrte bučkine cvetove, a precej premalo smetanasto burrato položijo na popolnoma nezačinjene in veliko premrzle razpolovljene češnjeve paradižnike, arancin pa segrejejo samo toliko, da človek ne ve, ali je topel ali hladen. Tudi dve izbrani pašti sta bili nepretresljivi – pri polovičnih rigatonih alla norma so zaškrtarili s sicer okusno omako, tako da so bili presuhi, za kompaktne gratinirane njoke pa dvomimo, da so bili domači, kot navaja jedilni list, ampak ajde, bili so okusni, mocarelno-parmezanska gratinaža pa ravno prav zapečena.

Nekoliko meh občutek so na koncu še poudarile sladice: tiramisu je bil ne le premalo sočen, ampak tudi brez pravega karakterja, lepo hrustljave valjčke canollijev so zafilali s tako sladko filo, da me še zdajle malo zaskeli v zobeh, panakota pa je bila bolj želatina s smetano kot kaj drugega, je pa bila opremljena z res okusnimi svežimi jagodami. O kranjski piceriji 400 gradi si torej velja zapomniti le to, da peče proper neapeljske pice. Pogosto je to čisto dovolj.