Lov na Svetlano

Pesnica Svetlana Makarovič živi v Trnovem v Ljubljani, nosi rdečo zvezdo in broško, na kateri je palestinska zastava. Prav zdaj končuje drugo pesniško zbirko haikujev in se pripravlja na nove koncerte. Ob obletnici rojstva Franceta Prešerna 3. decembra naj bi, tako si želi, končno dobila še slavnostno plaketo, ki bi jo morala kot del velike Prešernove nagrade, ta je sestavljena iz pisne utemeljitve, denarnega dela in že omenjene plakete, dobiti na osrednji državni proslavi v Cankarjevem domu na predvečer slovenskega kulturnega praznika daljnega leta 2000, vendar jo je takrat zavrnila.

»Svetlana Makarovič je umetnica, kakršna se v nekem narodu pojavi redko. Njena poezija žari na obzorju slovenske literature z veliko močjo. Njena ostra beseda že desetletja trezni slovenski narod,« razmišlja Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser, ki je bil od leta 2014 do 2019 predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada. »Zaradi njenega ustvarjanja in zaradi njene neizprosne zavezanosti resnici smo Slovenci boljši narod. Vsega tega najbrž ni treba ponavljati. Pametnim ljudem je to jasno. Ampak kaj, ko v naši deželi nimamo samo pametnih Slovencev, imamo tudi Slovenceljne, kot jim pravi Svetlana. Žal so v večini. In najbolj zagrizeni Slovenceljni so zbrani prav v slovenskem parlamentu.«

Zgodba o veliki Prešernovi nagradi, ki je bila že leta 2000 namenjena Svetlani Makarovič, zgodba o tem, kako ji nekateri še danes ne privoščijo nagrade, govori o politikantstvu in prezirljivem odnosu do umetnosti in umetnice. Kaj se je torej zgodilo takrat in kaj se je zgodilo spet leta 2024?

Pohujšanje

Pesnica naj bi najvišjo nagrado Republike Slovenije na področju umetnosti dobila davnega leta 2000. Takrat jo je na podelitvi zavrnila. Tedanji Upravni odbor Prešernovega sklada je mimo mnenj resornih komisij in zgolj za eno umetniško delo, za mozaik v papeževi kapeli, veliko Prešernovo nagrado na hitro podelil patru Marku Rupniku. To je tisti pater, o katerem so se pred nekaj leti pojavila pričevanja o spolnih in drugih zlorabah redovnic, danes pa obtožbe preiskuje Vatikan, počasi, a vseeno. S Svetlano Makarovič naj bi bila veliki Prešernovi nagradi (za življenjsko delo) dobila skupaj. A se to ni zgodilo. Svetlana Makarovič je torej februarja 2000 prišla na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma in s cmokom v grlu urbi et orbi oznanila, da nagrado v celoti zavrača. Razloga javno ni povedala. Širile so se špekulacije, ugibanja, tedanji predsednik upravnega odbora Jože Kuščar, eden največjih zagovornikov patra Rupnika, pa je lahkotno navrgel, da je škoda, da jim že vnaprej ni povedala, da bo nagrado zavrnila, saj bi jo lahko podelili komu drugemu, ki bi je bil bolj vesel. Šele čez nekaj časa je postalo jasno, kakšen je bil pravi razlog zavrnitve.

»Ne, nisem naredila napake. To je bila ena redkih odločitev v mojem življenju, ki je bila popolnoma pravilna. Takrat sem se zavedala, da je tedanji Upravni odbor Prešernovega sklada ignoriral statutarna pravila, ignoriral je mnenje strokovne komisije, po katerem naj bi nagrado dobil slikar Gustav Gnamuš, in na koncu podelil nagrado patru Rupniku. Takrat nisem imela pojma o Rupnikovih svinjarijah, ki so zdaj prišle na dan. Ko so te postale javne, sem zahtevala svojo nagrado nazaj, ker je moja,« danes pravi Svetlana Makarovič.

V času, ko so začele prihajati na dan zgodbe o spolnih zlorabah, si je pesnica torej premislila. Lani je ministrstvu za kulturo sporočila, da si želi nagrado nazaj, ker je pač njena in ker ji ni bila dokončno izročena. Ministrstvo za kulturo ji je potem 16. junija 2023 nakazalo denarni del nagrade v višini 8364 evrov, zdaj pa ji bo, kot zapisano, izročilo še slavnostno plaketo. Vmes so jo iskali na ministrstvu, pretaknili so vso stavbo, brskali po arhivih, vendar se je izvirna listina izgubila.

Katoliška cerkev je z denacionalizacijo dobila ogromno gozdov, bili so ji podarjeni. In v teh gozdovih je zadosti polen za grmado, na kateri bi me radi zažgali.

»Odločila sem se, na kakšen način bom prevzela plaketo. Denarni del nagrade mi je bil že izplačan, to plaketo pa želim prejeti v prostorih svojega odvetnika Davida Sluge, kamor bom z veseljem povabila novinarje pa člane novega Upravnega odbora Prešernovega sklada, povabila bom tudi nekdanjega ministra za kulturo Jožefa Školča, ki je bil minister leta 2000, a je bil brez moči, želim pa si, da bi to plaketo prejela iz rok gospe Zdenke Badovinac, ki je zdaj predsednica upravnega odbora sklada, ali pa gospe ministrice Aste Vrečko. Želeli so sicer, da grem to plaketo iskat na ministrstvo za kulturo, a ko sem bila zadnjič v tisti stavbi, sem se odločila, da tega praga ne prestopim več, ker sem zavohala nekaj neprijetnega.«

Zgodba o umetnici, o zavrnitvi nagrade in o tem, da jo je zdaj pripravljena sprejeti, je sprožila politični in pravni vihar. Slovenija je očitno država, ki ne zna izplačati obljubljene in podeljene nagrade umetnici, ki ji je že pred desetletji priznala to čast, če pa to že stori, začne del politike vpiti, da je konec demokracije in pravne države. Smo družba zavisti in hudobije.

»Živimo v deželi, kjer neki politik predsedniku vrne najvišje odlikovanje države in naroda v plastični vrečki. Zelo slovenceljsko. In da bi bila situacija še bolj zanimiva, istemu politiku novi predsednik države isto odlikovanje spet podeli čez tri desetletja z vsemi častmi. Ko pa je največja slovenska pesnica zavrnila Prešernovo nagrado, ker je ni hotela sprejeti skupaj z moralno in etično vprašljivim umetnikom, je v slovenceljskem narodu njeno resnicoljubno dejanje povzročilo silovito pohujšanje,« pravi Vinko Möderndorfer.

Svetlana Makarovič ni edina, ki je v bogati zgodovini nagrajencev na takšen ali drugačen način zavrnila nagrado. Zavrnil jo je tudi pesnik Janez Menart, zaradi protesta v Ljubljano po nagrado ni prišel slikar in fotograf Stane Jagodič, nagrado sklada je zavrnil literarni zgodovinar, esejist in dramaturg Taras Kermauner, člani skupine Novi kolektivizem pa so leta 1992, namesto da bi prišli na oder, obsedeli na sedežih, namesto njih pa je na oder prišla igralka Petra Govc in prebrala tekst Rožljanje s kostmi … Podelitev Prešernove nagrade so torej večkrat spremljali takšni ali drugačni škandali in protesti, leta 1984 tedanji predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada ni želel seči v roko nagrajenemu pisatelju Vitomilu Zupanu, natančno pred ducatom let pa je pred Cankarjevim domom v protest zoper ukinjeno ministrstvo za kulturo in super ministra Žigo Turka zagorel kontrabas. To, kar je storila Svetlana Makarovič, torej ni bila njena kaprica ali želja po provokaciji. Tudi ni bila edina. Za protest je imela, kot nekateri drugi nagrajenci pred njo, svoje razloge.

Pozabili so, da pesnica ne bo zgorela. Ker je negorljiva. Pač pa bo eksplodirala. In to naravnost v njihove sprenevedave in hinavske obraze. Joj, v kakšni deželi živimo! Ampak bomo vztrajali.

Pa je Svetlana Makarovič zdaj presenečena? Osupla, ker ljudje in del politike skoraj četrt stoletja kasneje še vedno ne razumejo, da se je nagradi prav zaradi patra Rupnika morala odreči. In zakaj jo zdaj, v času, ko je sveti sijaj nad Rupnikovimi mozaiki zbledel, zahteva nazaj? »Morda je kdo res osupel, jaz pa nisem. Katoliška cerkev je z denacionalizacijo dobila ogromno gozdov, bili so ji podarjeni. In v teh gozdovih je zadosti polen za grmado, na kateri bi me radi zažgali. Vse skupaj se je začelo s tako imenovano osamosvojitvijo, ki je še ni bilo. Takrat je RKC dobila še daljše roke, še daljše kremplje. Tako se je začelo,« pravi Svetlana Makarovič. »Skotila se je klerikalna stranka bogomolk in bogomolcev. Pričakovano se je razraslo smrtno sovraštvo do vsega, kar je povezano s komunizmom, do vsega, kar je povezano s partizanstvom, razrasla se je hinavščina, razrasel se je cerkveni pohlep, laži, sprenevedanje, razraslo se je nesramno preobračanje zgodovinskih dejstev in podobno.«

Proces

Bralcem in bralkam se opravičujemo za pravno-formalne podrobnosti, ki sledijo v naslednjih vrsticah. Vendar jih je treba, četudi bo to mukotrpno branje, natančno predstaviti, da se bolje izriše kafkovski proces, ki se je sprožil, ker je Svetlana Makarovič zahtevala izročitev Prešernove nagrade, ki jo je leta 2000 zavrnila. Danes tuhtanje o tem, zakaj ji je država nakazala denarni del nagrade in ali je morda pri tem kršila kakšno zakonsko uzanco, poteka na več frontah. S tem vprašanjem se ukvarjajo pravniki, uradniki, inšpektorji, ministri, vlada, politiki, o 8364 evrih razpravlja množica ljudi, ki sta jo spodbudili stranki Nova Slovenija in SDS. Pišejo se mnenja, navajajo se zakonski členi, o nagradi odloča vlada, o njej se prepirajo poslanci.

Eno fronto je odprlo računsko sodišče, neodvisni revizor, ki bdi nad porabo proračunskega denarja. Septembra je v poročilu predloga zaključnega računa državnega proračuna za lansko leto navedlo, da je ministrstvo za kulturo 16. junija 2023 pesnici izplačalo denarni del nagrade, pri čemer naj bi bilo izplačilo izvedeno v nasprotju z zakonom o javnih financah, kjer je zapisano, da je pri »pripravi in izvrševanju proračuna treba spoštovati načeli učinkovitosti in gospodarnosti«. Računsko sodišče je skratka ministrstvu za kulturo očitalo, da ni imelo pravne podlage za obveznost izplačila nagrade, saj se ji je leta 2000 nagrajenka odpovedala, kasneje pa jo je zahtevala nazaj. Ministrstvo za kulturo se je pri izplačilu sklicevalo na člen obligacijskega zakonika, ki določa, da je obljubo o nagradi treba izpolniti. Tam je zapisano, da »z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba, dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti«.

Greh ministrstva za kulturo je v poročilu računskega sodišča omenjen le v nekaj odstavkih v sicer 129 strani dolgem besedilu, od ministrstva pa revizorji niso zahtevali niti odzivnega poročila niti popravljalnih ukrepov ali priporočil. Preprosteje, računsko sodišče je podalo mnenje, da nagrade ni bilo treba izplačati, a ministrstvo za kulturo je sledilo pozivu umetnice in izpolnilo obvezo, ki izhaja iz odločitve Upravnega odbora Prešernovega sklada iz leta 1999. Ministrstvo za kulturo torej ni tisto, ki podeljuje nagrado, ampak to dela upravni odbor, ministrstvo ima le proračunska sredstva za izplačilo, tehnično spelje postopke.

Drugo fronto je odprla Komisija za preprečevanje korupcije. Ta je že avgusta lani (le dva meseca po izplačilu!) na podlagi prijave v predhodnem preizkusu ugotovila, da iz prijave »ne sledi« utemeljeni sum kršitve iz pristojnosti komisije, primer pa je zaradi suma kaznivega dejanja izplačila brez pravnega temelja odstopila policiji. Ta danes še vedno vodi predkazenski postopek, »zaradi interesa preiskave« dodatnih informacij ne razkriva.

Pravna praznina je dober prostor za manipulacije, vendar je izgovarjanje nanjo napačno. Ves ta proces, ves lov na čarovnice, vsa umazana politična instrumentalizacija in brezplodni pravni spori se niso zgodili sami od sebe. Pravi razlog je napad na umetnico in umetnost.

Postopek je sprožil tudi vladni urad za proračun, ki je samostojni organ ministrstva za finance, kar pomeni, da minister vanj nima vstopa. Ta je 14. junija 2024 po izrednem inšpekcijskem nadzoru sklenil, da mora ministrstvo za kulturo v proračun vrniti »neupravičeno izplačana proračunska sredstva«. Razloga sta po mnenju urada dva: pesnica naj bi bila v krajšem pismu januarja 2000 zapisala, da si denarnega dela nagrade ne želi, kar naj bi pomenilo privolitev v »odpust dolga«, hkrati pa naj bi se bil po mnenju urada za proračun leta 2005 iztekel splošni zastaralni rok. Ministrstvo za kulturo se je na odločitev urada pritožilo in vlada je 25. septembra kot nadrejeni organ druge stopnje odločbo odpravila in jo vrnila v ponovno odločanje.

Je bila ta odločitev politična? Če povzamemo bistvene dele pravne utemeljitve ministrstva za kulturo, je bilo nakazilo pesnici izvedeno, ker Upravni odbor Prešernovega sklada ni niti preklical odločitve o nagradi niti sprejel soglasja o odpustu dolga, med pesnico in upravnim odborom pa ni bil sklenjen dogovor o prenehanju obveznosti. Ministrstvo torej vztraja, da je samo izvršilo obveznost terjatve. Urad za proračun bo o primeru zdaj ponovno odločal. Po pisanju Dela naj bi podobno menilo tudi državno odvetništvo, ki naj bi v zaupnem mnenju ministrstvu za finance sporočilo, da je pravica do izplačila nagrade zaradi odpovedi ugasnila.

A tukaj se lov na čarovnice šele začne. O Svetlani Makarovič, o njeni nagradi, o načinu izplačila poteka politična razprava, kot da bi šlo za strateške, usodne odločitve slovenske države.

NSi je že julija lani, torej le nekaj dni po izplačilu, sklicala sejo parlamentarne komisije za nadzor javnih financ, na kateri je opozicijska večina sprejela sklep, da se sredstva, izplačana Svetlani Makarovič, vrnejo v proračun. Po enoletnem oddihu je septembra letos stranka SDS zahtevala izredno sejo parlamentarnega odbora za kulturo zaradi domnevnega nezakonitega delovanja ministrstva, povezanega tudi z izplačilom nagrade. Potem je o izplačilu znova razpravljala komisija za nadzor javnih financ, SDS pa je 1. oktobra vložila zahtevo za izredno sejo državnega zbora. Ta seja je sklicana za petek, 11. oktobra, na dan, ko izide Mladina, na njej pa poslanci ne bodo glasovali o sklepih, pač pa bo razprava tekla le o »priporočilih vladi«, naj zaradi negospodarne rabe javnih sredstev razreši ministrico za kulturo Asto Vrečko. Ministrico lahko razreši samo državni zbor, ne pa vlada sama. Omenjena seja je predigra za prihajajočo interpelacijo zoper Asto Vrečko.

Dvoličnost

Naredimo torej rezime tega procesa – vsa ta različna pravna mnenja v inšpekcijskih, nadzornih, upravnih postopkih bi lahko razumeli kot posledico pravne praznine, saj zakonodajalec ni predvidel, kaj se zgodi ob zavrnitvi Prešernove nagrade. Nekatera izmed teh mnenj se med seboj razlikujejo in so nedosledna, ena govorijo o zastaranju, druga ne, ena o kršitvi zakonodaje, druga o izpolnjevanju obveznosti.

Vsa ta množica uradnikov in birokratov, inšpektorjev in revizorjev se je delala nemočno, ko so si ministri prejšnje vlade izplačali nadomestila za neporabljeni dopust, razdeljenih je bilo za več kot 230 tisoč evrov posebnih nagrad.

Pravna praznina je vedno dober prostor za manipulacije, vendar je izgovarjanje nanjo napačno. Ves ta proces, ves lov na čarovnice, vsa ta umazana politična instrumentalizacija in brezplodni pravni spori o izplačilu državne nagrade, časti in hvaležnosti, ki jo je Republika Slovenija enkrat že prepoznala, se niso zgodili sami od sebe. Pravi razlog je napad na umetnico in umetnost. Svetlana Makarovič, ostra in bridka, kot zna biti le ona s svojimi verzi, nastavlja ogledalo slovenski družbi in tistim, ki jo vodijo. Marsikdo v izčiščeni podobi samega sebe ne želi prepoznati. To, da je Svetlana Makarovič ženska, da ni bila nikoli poročena, da je brez otrok, da kadi, da danes nosi rdečo zvezdo, simbol, ki ga je nekoč sovražila, vse to pride prav pravnim črkobralcem, anonimnim birokratom v uradih z dolgimi imeni, inšpekcijam, ljudem, ki so začutili svojo moč in njeno krhkost. Ni lahko, ko se država spravi nate, še težje je, kadar si prepričan, da imaš prav. In politiki? Nobeden izmed tistih, ki danes vijejo roke zaradi proračunske luknje, ki naj bi jo izkopala nagrada, ni problematiziral, da je Prešernov nagrajenec pater Ivan Rupnik, človek, ki je osumljen spolnih zlorab. O njem molčijo. In tudi vsa ta množica uradnikov in birokratov, inšpektorjev in revizorjev se je delala nemočno, ko so si ministri prejšnje vlade izplačali nadomestila za neporabljeni dopust, razdeljenih je bilo za več kot 230 tisoč evrov posebnih nagrad. Računsko sodišče je sicer potrdilo, da so bila izplačila neupravičena, a država ni stopila na pot izterjave denarja ali pa vsaj klicanja na odgovornost tistih, ki so ta sklep podpisali. Vihar okoli izplačila Svetlani Makarovič je bistveno silovitejši.

»V računsko sodišče se je prislinil neki gospod Gerič, ki je prej svinjal po RTV, politike pa z veseljem gledam. Rada jih gledam po televiziji, neskončno se zabavam, vidim skoznje, ti ljudje so umazani. Neka njihova boga gospa se je razburjala, da so videli mene in Asto Vrečko skupaj na kolesarskih protestih, kar ni res, pa četudi bi bilo. Šlo naj bi za osebno poznanstvo in prijateljstvo. Z ministrico sem se že dvakrat srečala, nisva pa prijateljici,« pravi Svetlana Makarovič.

In če že omenjamo rdečo zvezdo. V prejšnji državi je pesnica večkrat prišla v spor z oblastjo. Najprej zato, ker je še v svinčenih časih sredi Križank pripravila recital Marijinih in romarskih pesmi, kasneje pa jo je oblast ekskomunicirala iz gledališča, saj je dvakrat zavrnila prijazno povabilo za vstop v komunistično partijo. Takšne ponudbe se pač ne zavračajo. Svetlana Makarovič je bila sicer ena izmed pobudnic ustanovitve Nove revije, svetega grala slovenske osamosvojitve.

Ni torej prvič, da ima težave z oblastjo. Dober primer je dogajanje v Jurkloštru, ki se je nekoč imenoval, kako prikladno, Mišji Dol. V Jurkloštru stoji star obrambni stolp, v katerem je nekaj časa živela Svetlana Makarovič. Na začetku se je razumela z domačini, kasneje so se stvari zapletle. Storila je tisto, kar v rdečih časih ni bilo modro. Najprej je pri polnočnici igrala božične pesmi, potem pa je zavrnila prošnjo lokalnih partijcev, naj ob občinskem prazniku nastopi še za visokega funkcionarja slovenske partije Andreja Marinca. Začele so se težave, nočni obiski, razbite šipe, nekdo je umoril njenega psa in mačko. Na koncu so jo iz Jurkloštra pregnali. »To, kar se danes dogaja z mojo nagrado, je morda neki novi Jurklošter. Tam me je maltretirala Udba, zaradi moje preteklosti, ker sem dvakrat odklonila vstop v komunistično partijo, ker sem v tamkajšnji cerkvici igrala božične pesmi. Zdaj pojem partizanske. Ljudi, ki so proti meni, ne pomilujem, labilni ljudje hitro popustijo pred populizmom, verjamejo lažem, obrekujejo. To sovraštvo, gonjo proti meni je začela gospa Ljudmila Novak in nenehno je ponavljala, da sem leta 2000 zavrnila nagrado, a sprejela denar. Te laži znova in znova ponavljajo poslanci NSi. No, zdaj so o tem utihnili, a so našli druge stvari. In molčijo o svojem dragem patru Rupniku.«

»Pesnica je pred več kot 20 leti ravnala prav. Kot vedno. In ko je izrazila željo, da bi zdaj, ko se je izkazala resnica, želela prejeti največje slovensko priznanje za umetnost, so Slovenceljni spet planili pokonci. Glej ga zlomka, del Slovenceljnov, ljubiteljev nacionalne čistosti in katoliške morale, za katero je prav umetniško sporni Prešernov nagrajenec pokazal, kako dvolična je, je začel gonjo zoper pesnico in ministrico za kulturo. Ustanavljajo se komisije, grozijo in se repenčijo, zbirajo se mnenja na vseh nivojih, v vseh mogočih uradih in komisijah, in to prav v tistih uradih in komisijah, ki niso ukrepali, ko so mogočniki pokradli deželo in svoj narod,«

o vsem skupaj pravi Vinko Möderndorfer. »Nenadoma je simbolno priznanje pesnici, da je pred več kot 20 leti ravnala prav, ko je zavrnila nagrado in ni hotela stati ob sprevrženem duhovniku, postalo nacionalni problem. Slovenski parlament nima nobene druge težave kot težavo s Svetlano Makarovič. Včasih se zdi, kot da vse te komisije in parlamentarni butci, ki želijo zdaj kaznovati ministrico za kulturo, ne počnejo nič drugega, kot zbirajo dračje za grmado. Na kateri pa ne mislijo zažgati pesničinih knjig, kot so to storili njihovi krščanski predniki s Cankarjevo knjigo, pač pa mislijo na grmadi zažgati pesnico samo. A pozabili so, da pesnica ne bo zgorela. Ker je negorljiva. Pač pa bo eksplodirala. In to naravnost v njihove sprenevedave in hinavske obraze. Joj, v kakšni deželi živimo! Ampak bomo vztrajali. Zaradi Svetlane Makarovič.«

Njena gora

Vrnimo se k nagradi, 8364 evrov je veliko denarja, a Prešernova nagrada je najvišje priznanje za dosežke na področju umetnosti, višje v Sloveniji ne gre. 8364 evrov je simbolna vrednost za umetniški opus. Svetlana Makarovič nima težav z denarjem, njena dela so zelo priljubljena, lani je imela denimo 45 tisoč knjižničnih izposoj, lutkovno predstavo Sapramiška v lutkovnem gledališču pa igrajo že od leta 1986. Do zdaj so odigrali 2159 predstav, kar je največ med vsemi lutkovnimi ali gledališkimi predstavami v Sloveniji. Ne gre torej za denar, gre za akt priznanja s strani države, ki ga pesnica zasluži. »Velik del te nagrade bom vložila v koncert Nosimo rdečo zvezdo, ki bo najverjetneje v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Denarja imam dovolj, finančno sem preskrbljena, morda pa je to tudi greh, veliko denarja doniram v dobrobit živali, četudi o tem ne govorim rada,« pravi Svetlana Makarovič.

V Sobotni prilogi je nekoč objavila kolumno Gora. V njej opisuje goro, na katero s prisojne strani od vznožja vodi gladka in udobna cesta, po njej pa se na vrh pripeljejo ljudje v luksuznih avtomobilih, brez znoja in težav. Na drugi strani te gore ni nobene steze, kažipotov in markacij, le oster, kamniti grušč, krušljiva stena, bodeče robidovje, samota, melišča, neznosna žeja, kamnita brezpotja. Umetniki se na goro vzpenjajo po tej strani, ne pa po cestah tistih z denarjem, zvezami in poznanstvi. Tam so ljudje, ki brez sramu na slavnostnem odru v Prešernovem imenu ponavljajo svoje prazne puhlice. Svetlana Makarovič je zapisala, da je treba vztrajati, kajti »kdor ne hodi naprej, drsi nazaj. Vztraja tudi, ko ga proglasijo za norca, čudaka, pijanduro, kurbo. Vztraja. Omahne in spet vstane. In ustvarja naprej. Do svojega vrha.« Obstajata torej dve strani ene gore. Svetlana Makarovič je kolumno zaključila s stavkom: »Prav žal, pater Rupnik, to ni ista gora.« Od tega članka je minilo natanko 20 let. Od zavrnitve nagrade jih bo zdaj zdaj 25. Ni prišel čas, da stvari postavimo na pravo mesto, da se priklonimo umetnici in zavrnemo tiste, ki iz njenega imena delajo politiko? Ne takšno, kot naj bi politika bila, pač pa politiko laži in manipulacij. To, da umetnosti ne razumejo, pa je jasno.

Skoraj vsak otrok v tej deželi pozna zgodbo o Mišmašu. O peku, ki je pekel najslastnejši kruh, dokler ga vaščani in zavistna Jedrt niso pregnali, ostala pa sta jim le pek iz sosednje vasi in njegov kruh, ki smrdi po kurjakih in zavisti. Mišmaš je izginil neznano kam. In ko smo v ponedeljek popoldne v Centru starejših v Trnovem pesnico Svetlano Makarovič še povprašali, kam je izginil ta Mišmaš, kje je torej tista vas, ki nihče ji imena ne pozna, se je nasmehnila, nagnila naprej in dejala: »Mišmaš je šel v daljno prihodnost človeštva, ki je komunistična.«