Logar ekspresno ustanavlja stranko

Končno nič več skrivalnic

Anže Logar bo nagloma ustanovil svojo stranko – do konca tega leta. Res presenečeni? Čudež njegovega počasnega jemanja slovesa od matične stranke in njenega šefa se je odvijal skoraj dve leti, vse od napovedi nečesa velikega po volilno sladkem porazu v predsedniški tekmi z Natašo Pirc Musar. Danes vemo, da se je sredi maratona zaigranega omahovanja Janšev poslanec odločil in ustanavlja svojo stranko. Da je manever dolgo pričakovan in da gre za kolosalno veseloigro, sem argumentiral sproti.

Kako iskren je bil v zadnjih dveh letih njegov napor in kakšen bo v prihodnje? Pokazal bom, da so praktično prav vsi elementi zasnutka nove Logarjeve stranke nepristni in da gre za politika, ki mu preprosto ne moremo verjeti, kadar tehtamo etičnost in verodostojnost njegovih ravnanj ali zasnutje in programsko plat napovedanega projekta.

Janša razkrije dopisovanje

Janša je poskrbel za odmevno javno objavo zasebne korespondence z njim. Vsi jo poznamo: v njej je razkril, da njegov poslanec končno zapušča stranko SDS in da od njega pričakuje, da vrne mandat.

Pot do sem je bila spretno načrtovana in po nerodnosti morda tudi javno evforično izrečena na volilno nedeljo leta 2022. Svojega novega političnega projekta si Logar ni mogel privoščiti prehitro glede na oddaljeno leto parlamentarnih volitev: njegova na novo ožarjena zvezda bi v javnem mnenju prekmalu ugasnila. Zato si je izmišljal različne vrste iskanja pozornosti in vzdrževanja suspenza, kar pri domačih medijih, s katerimi se nekateri politiki igrajo kot mačke z mišjo, ni posebej težko.

Dejansko je skorajda ravnal »by the book«, kot bi rekli Angleži, tako rekoč programirano in stokrat napovedano: odlašal bo, dokler je možno, koval svojo stranko v senci Janševe in v najbolj ugodnem trenutku šel na svoje. Da optimizira čas pri zahtevnem volilnem telesu, ki marsikoga hitro izpljune in pozabi, mu niti ne moremo zameriti. Kar je v tem res komičnega, je posledično zapletanje v izjavah, obljubah in napovedih, kaj bo storil, saj se svojim pozicijam v SDS res dolgo ni želel odpovedati.

Še bolj je groteskno bilo opazovati, ko ob svoji zmerni nerodnosti v nastopih vendarle spretno prepriča še bolj nespretne novinarje; pri vodljivem in neukem volilnem telesu je pač manj težav.

Ločitev sina od očeta

Javnost že od začetka ugiba, ali je tandem Janša – Logar medsebojno usklajen in nam organizira zabaven teatralni spektakel, v katerim oba bolj ali manj talentirano igrata: prvi vlogo jeznega očeta in drugi stoičnega sina, ki ponižno prenaša žaljivke na svoj račun, ker želi nehvaležno zapustiti topel dom.

Več je tistih, ki verjamejo, da je takšna teza zasnovana po teorijah zarote, a se mnogi komentatorji strinjajo, da bosta oba na koncu rade volje in brez sovraštva sodelovala. Končno je Logar v svojem zadnjem nastopu v Odmevih sam to dejstvo prihodnjega sobivanja tudi odkrito priznal – le kako bi drugače, če je vendar politik nenehnega povezovanja in dialoga! Ta plemeniti refleks naših politikov tudi sicer poznamo dovolj dobro – vsi se menda žrtvujejo za narodov blagor in se zato objamejo tudi s svojimi sovražniki, da je le nam potem zelo lepo!

Toda vrnimo se za hip k pismu. Logar rad citira misli velikih in ob slovesu je v njem navedel Johna D. Rockefellerja: »Ne bojte se odreči dobremu, da bi dosegli več«. Kot je zapisal, je po 25 letih članstva prišel do spoznanja, da je čas za naslednji korak. V objavi na Facebooku mu je ob istem času bil všeč Theodore Roosevelt: »V trenutku odločitve je najboljša stvar, ki jo lahko storite, prava stvar. Najslabše, kar lahko storite, je, da ne naredite ničesar.«

Kaj nam sporoča? Da je potreboval dve leti za spoznanje o potrebi nekaj storiti, in to nekaj dobrega (!), vmes pa je prav toliko časa odkrito dajal vse signale in celo obljubljal, da pripravlja nekaj velikega. Da ne dela ničesar, res ni bila opcija. Temu se lahko reče zgolj huronsko norčevanje iz intelekta volivcev. Tudi na vstopni strani njegove Platforme sodelovanja se najprej zaletimo v dolg citat kraljice Elizabete II. Ni dvoma, da smo s takimi navedki povabljeni k sklepanju o prvovrstni politični kvaliteti novega obraza, ki nam obljublja svežo prihodnost po meri največjih.

Menda sta težko dogovorjena

Logar večkrat uporablja diskurz sproščenosti, ta Janšev ideološki substrat pod pokroviteljstvom novorevijašev za njegovo prvo zmago leta 2004. Tudi tokrat je v svojem video nagovoru posegel po obljubi menda bolj sproščenega glasovanja. Prvak SDS, ki je z njegovim odhodom izgubil svojega zvestega člana in celo predsednika sveta stranke, če ne verjamemo v razlago o njunem skupnem teatru, je njuno zasebno dopisovanje evidentno objavil brez vednosti pošiljatelja, ki ga sicer v odgovoru vika in on njega tika. No, razen če sta bila dejansko dogovorjena.

Morda v scenariju ločitve sina od očeta Janša ni iskal soglasja, ker je računal, da ne bo oporekanja in tega ni storil zgolj zato, ker je sicer neolikan. K faksimilu objave zasebne elektronske korespondence je dopisal stavek »V izogib iztrganim citatom, značilnim za slovenske MSM.« Zavedal se je, da gre morda za eno najbolj vročih objav v zadnjem času, ki bo široko odmevala, zaradi česar mora biti »neraztrgana«. Prej omenjeni potencial igranja z množičnimi mediji kot miško je pač fino izkoristiti.

V svojem nastopu na RTV Slovenija se je Logar spet skliceval, da vnaprejšnjega dogovora z njegovim prihodnjim koalicijskim partnerjem, kar je naravnost dopustil, ni bilo, pri čemer je prst usmeril ravno v njegov ciničen odziv: »Iz odgovora gospoda Janše je zelo jasno, da je stvar težko dogovorjena.« Mar res?

Iz njega pač nič ne sledi, podobno tudi ne iz nobene njegove dosedanje reakcije. Tako kot nimamo čistega dokaza, da izvajata skupen scenarij krepitve desnega bloka s premikom v sredino in dupliciranjem strank, saj sicer Janša morda ne bi mogel oblikovati vladajoče koalicije v primeru volilne zmage, ga nimamo niti proti tej trditvi. Ker ga šef SDS na naslednjih volitvah krvavo potrebuje v koaliciji, mu res ni v interesu, da bi bil z njim v slabih odnosih.

Ko je včeraj nastopil pri Urošu Slaku na POP TV, je zato lahko miril: »Če gospod Janša zmaga volitve, bomo mi naredili vse, da se sestavi koalicijo z največjo stranko na levi strani.« S tem je morda namigoval, da bo svojemu dosedanjemu šefu postavljal pogoje, pod katerimi bo z njim sodeloval, vendar v svoji stalni izmuzljivosti niti tokrat ni bil ekspliciten.

Vprašanje motiva

Pri Igorju E. Bergantu je ponovil podatek, da kmalu ustanavlja stranko in celo navrgel, da jo bo njegov konkurent Marko Lotrič čez dva meseca – tega decembra. To bi lahko bil eden od razlogov, zakaj mora zdaj še močneje hiteti. Po tem sodeč bomo v zelo kratkem času dobili kar dve, ki se bosta trgali tudi za pozornost podjetniških lobijev, saj jih po nekaterih podatkih potrebujeta za financiranje strankarskih infrastruktur. Če k temu dodamo še napoved upokojenske stranke Karla Erjavca, bo jesen v izteku leta še precej vroča. In to še pred projektom evroposlanca Vladimirja Prebiliča, ki se tudi ponuja.

Da je SDS skrajna stranka, je Logar v Odmevih spet zanikal in celo dodal, da se lahko poistoveti z njenim programom – končno imamo pred sabo njenega donedavnega predsednika sveta. Toda če nima nobenih težav z njo in je zanj edina skrajna stranka, ki jo opazil pri nas, Levica, zakaj sploh iz nje izstopa? Tako kot nam tega nikoli ni znal pojasniti, ga tudi novinarji niso znali učinkovito vprašati.

Zagotovo ja odsotnost motiva, razen če pomislimo na njegovo čisto osebno ambicijo postati imeniten politična vodja, ki ne želi umreti v senci očeta, ena najpoglavitnejših težav napovedanega projekta, ki jo spretno nadomešča s topoumnimi ideološkimi floskulami o dialoškosti in sodelovanju, kjer programskih vsebinskih predlogov zaenkrat preprosto ni.

Nova metaforika

V tokratnih nastopih in zapisih je Logar spet igral na retorično prvino, ki jo rad uporablja – metaforiko. Da potrebujemo »klik v glavi«, nas skuša prepričati v zvenenje v naši, a ni čisto jasno, zakaj bi do kakšnega prebliska prišlo ob popolni vsebinski praznini njegovega programa in ideologije. Nekaj temu podobnega velja za obljubljeni premik v politični geografiji, saj tokrat ponuja »tretji politični steber«, »politično širino« in nekaj, kar menda »ne bo brez politične identitete«. Pri tem »sam ostaja desnosredinski politik«, a z očitnim namenom, da nagovori sredinsko in desno volilno bazo.

Znova se je zatekel tudi k metafori vrat: »Ena vrata so se torej zaprla. Čas je, da se odprejo druga. A skozi ta ne grem sam.« Če sem v svojih zapisih doslej ugotavljal, da je njegov projekt brez barve, vonja in okusa, celo dobesedno s temi izrazi, se je temu zoperstavil s še eno svežo obljubo, s katero bi nevtraliziral podobne učinke: na njegovem jedilniku lahko menda pričakujemo »paleto vonjav in okusov«.

Pahor in Sinatra kot originala

Logar je bil doslej politični obraz s šarmom neverjetne praznine, medtem ko ideološkega plagiatorstva ne skriva. Zakaj to pri volivcih vleče, bi nas moralo resno skrbeti. Njegovo retorično praznino sem večkrat natančno popisal, podobno pa tudi njegovo kopiranje, ki se kaže v prevzemu ideoloških floskul Boruta Pahorja. Še več, ko je tokrat ob najavi svoje osamosvojitve sedel na stol in zaigral na violončelo, je to storil ob pesmi My way, se vmes med igranjem ustavil in dejal: »Moja pot«.

Kako je že dejal Pahor v intervjuju za Ona plus julija 2022? »Na koncu mandata si bom zaigral pesem Franka Sinatre My way.« Toliko znova o plagiiranju in Logarju kot Pahorju po Pahorju, kot temu pravim.

»And now, the end is near and so I face the final curtain,« poje sloviti ameriški pevec in igralec. Kot vidimo, je tematsko Logar popolnoma zgrešil, če nam hiti razlagat, da smo z njim na pragu nečesa novega. Pesem govori o oziranju na lastno življenje, torej pogledu nazaj in ne naprej. Tudi v tem oziru je original precej bolj natančen od Logarja kot kopije.

Blef kot tretji element

Naj znova spomnim, da je ob elementu praznine in plagiatorstva zaznati še tretjega – blef nekonsistence in protislovij, ki ga dela za povsem neverodostojnega. Podrobneje bom navedel enega od dokazov za svojo trditev.

Logar se je ves čas pretvarjal glede svoje samostojne poti: ob neparnih dnevih je po ustanovitvi Platforme sodelovanja zagotavljal, da nikakor ne zapušča SDS ali da se celo pripravlja na njen prevzem. Ob parnih je govoril nasprotno. Celo funkcij v stranki ali poslanskega mandata ni vrnil in slednjega ne namerava storiti niti zdaj.

Je pa v zadnjih Odmevih mirno razlagal, da se mu je spoznanje o nujnosti nastanka stranke utrnilo šele te dni, ker da je bil doslej dober sopotnik članom v SDS. Njegovo spoznanja, da gre na svoje, je menda dolgo časa »zorelo«. Res nič od tega, kar je storil v zadnjih dveh letih, ne kaže preveč, da govori resnico in prav nasprotno smo ves čas več kot slutili, da gre za spretno skalkulirano zgodbo.

Da ne vidi razloga za samostojno politično pot, saj čaka na kongres SDS, na katerem bo pripravljen prevzeti vodstvo stranke, smo prebrali v intervjuju za Reporter. Težko verjamemo, da je to bilo sredi letošnjega maja in že takrat mu nihče ni posebej verjel. Slabega pol leta kasneje tega prevzema evidentno ne bo, če je silno pričakovano izstopil iz stranke. Čemu vsi manipulativni manevri? Je res nekaj mesecev nazaj še verjel, da bo vodil stranko SDS in vmes bolj za šalo ustanovil še svoje politično gibanje?

Konsistenten v tem, da stranke ne bo

Ne, njegova beseda doslej ni imela nobene teže verodostojnosti. Imela je tako rekoč antitežo. Bi ga moralo biti ob tem strah ? Medijev že ne, da bi mu kaj očitali, saj gre za igro mačke z mišjo.

»Upam, da mi zdaj verjamete, ko že dve leti govorim, da ni namen Platforme neka politična zgodba,« je gladko povedal v kamere 19. septembra letos in ostal živ. Ja, bilo je le 20 dni nazaj! Skoraj dve leti je občasno zatrjeval, da njegovo društvo Platforma sodelovanja nima namena postati stranka in tokrat je vzel dejstvo, da to govori že dve leti in stranke še ni, za najboljši dokaz, da je ne bo ustanovil? Hkrati je v isti sapi omenil, da nadaljuje z regijski obiski – kot kakšen predsednik vlade. Smo morda v hipertrofiji medijskega poročanja kje zaznali, da bi gospoda kdo kaj vprašal o njegovi konsistenci?

Se temu lahko reče blef ali morda odkrito laganje? Vsekakor je potem njegova verodostojnost podobna lisici, ki se je ves čas sprehajala okrog kokošnjaka in prisegala, da ji kokoši niso všeč. Dokler nekega dne ni vanj zavila. Vmes se je spomnila nasvetov mačke glede novinarjev, da se lahko z njimi igra kot z mišjo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**