Kdo bo varoval človekove pravice?

Razmišljanje o izvoljivosti kandidata za varuha človekovih pravic je morda dobro, a z dobrimi nameni je tlakovana tudi pot v pekel

Rok Svetlič je popolnoma »utrgan« ustavni sodnik. Beseda utrgan je uporabljena malce ironično, njegova ločena mnenja niso klasična pravniška besedila, pač pa zmes osebnih pogledov in nelogičnosti, bolj kot v ustavno materijo pa spadajo, če smo prijazni, med neizdelane eseje. Roka Svetliča je za ustavnega sodnika predlagal nekdanji predsednik Borut Pahor, pri tem pa je izhajal iz premisleka, da bistvenega pomena ni toliko strokovnost kandidatov kot njihova izvoljivost. Svetlič je bil izvoljen leta 2021 na tajnem glasovanju, zanj je glasovalo 46 poslank in poslancev. Isti Rok Svetlič je sicer želel leta 2018 postati varuh človekovih pravic, vendar je bil takrat imenovan Peter Svetina.

Demokratične države naj bi imele neodvisne institucije, ki bdijo nad njihovo močjo. Takšne institucije so varuh človekovih pravic pa komisija za preprečevanje korupcije, računsko sodišče, informacijski pooblaščenec in še katera. Delovanje vlade nadzirajo tudi opozicija in sodišča z ustavnim sodiščem na čelu. Vsi ti mehanizmi omejujejo moč politične večine. Modrim politikom bi moralo biti do tega, da so te institucije močne. Morale bi imeti dobre zakonske podlage in dobro vodstvo, močne bi morale biti znotraj sistema delovanja države in z vidika vprašanja, kdo jih vodi. Ustavno sodišče je z (vsaj enim) ustavnim sodnikom izgubilo del svojega pomena, institucionalne moči in ugleda, če nepristranskosti niti ne omenjamo.

Februarja se izteče mandat sedanjemu varuhu človekovih pravic Petru Svetini, človeku, ki zavezujoče trdi, da je prejšnja Janševa vlada upoštevala več njegovih priporočil kot sedanja. Janševa vlada je sistematično kršila človekove pravice in ustavna določila, Petra Svetine pa ni bilo med tistimi, ki so se v času epidemije jasno in odločno postavili na stran zatiranih. Na ustavno sodišče, kar je tudi njegova pristojnost, ni vlagal zahtev za ustavno presojo epidemioloških ukrepov. To so namesto njega počeli drugi.

Peter Svetina se je zdaj prijavil za še en mandat. Ni edini, med prijavljenimi na razpis predsednika republike je veliko boljših, uglednejših imen, denimo direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja Katarina Bervar Sternad, podpira jo množica nevladnih organizacij, ali pa Simona Zavratnik, predavateljica in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede, ki je na področju urejanja migracijskih politik sodelovala tudi z nekdanjo ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar. Kljub dobrim referencam omenjeni nimata veliko možnosti, da bi prepričali dve tretjini poslancev.

Morda pa ima več možnosti nekdanja višja državna tožilka in med letoma 2013 in 2019 že varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Njen mandat je minil mirno, v dobro ji lahko štejemo, da ji je uspelo z ustavno presojo Cerarjevega zakona o tujcih, malo manj pa njene gostilniške izjave, kakršna je bila: »Časi so se zaradi boja žensk za enakopravnost res spremenili in žal že srečujemo moške, ki so izgubili zdravo moškost in so poženščeni, in ženske, ki so ob prijetno ženstvenost in so prave možače.« Zavod Open je takrat zapisal, da »varuhinja pobudam za svoje aktivnejše delovanje za odpravo sistemske diskriminacije ni bila naklonjena. Tako je zavrnila možnost vložitve zahteve za presojo ustavnosti prepovedi posvojitev v istospolnih partnerstvih, za vložitev zahteve za presojo ustavnosti prepovedi oploditve samskih žensk ter aktivnejšo vlogo za odpravo protiustavnega stanja na področju pravne ureditve prilagoditve spola. Njen mandat zaznamuje pristop k človekovim pravicam, ki ni usmerjen v reševanje odprtih vprašanj s konsenzom, ampak reševanje zlasti tistih vprašanj, o katerih vlada konsenz.«

Na koncu bodo novega varuha ali varuhinjo človekovih pravic potrdili poslanci. Za izvolitev je potrebnih 60 glasov, volitve pa so tajne. Predsednica države ima dve možnosti, lahko popusti aritmetiki izvoljivosti ali pa predlaga tistega, ki je predan skrbi za človekove pravice. Nataša Pirc Musar je sicer v intervjuju za Mladino dejala, da »prakse, ki se je izoblikovala v zadnjih letih, to je, da je predsednik države parlamentu v izvolitev predlagal najbolj izvoljive kandidate za ustavnega sodnika, ne pa najbolj strokovnih, ne podpiram«. Enako bi moralo veljati za novega varuha človekovih pravic.