Spomenik čarovnicam

Nizozemske aktivistke so zbrale denar za spominsko znamenje, posvečeno žrtvam čarovniških procesov

Na Nizozemskem si tri aktivistke – Susan Smit, Bregje Hofstede in Manja Bedner – s pobudo za postavitev spominskega znamenja prizadevajo za dekonstrukcijo in ponovno prilastitev besede »čarovnica«, žaljivke, ki nosi težo zgodovinskega spomina zlasti v kontekstu čarovniških procesov, v katerih je umrlo na tisoče nedolžnih žrtev množične panike. Predsednica in članici odbora Sklada za nacionalni spomenik čarovnicam so zbrale okoli 35 tisoč evrov za spominsko znamenje, s katerim naj bi počastili približno 70 tisoč žrtev, predvsem žensk. Te so življenje izgubile med lovom na čarovnice, ki je od 15. do 17. stoletja potekal v Evropi in Ameriki. Bregje Hofstede je za Guardian poudarila, da gre za »širše ozaveščanje o tej zgodovini, ki je pravzaprav zgodovina femicida. Čarovnica je še danes komična figura. Na Nizozemskem ljudje vsako leto na karnevalu sežigajo podobe čarovnic, pri tem pa je o dejanski zgodovini sežiganja ljudi na grmadah komaj kaj znanega.«

Pripravljenost, da bi gostile nacionalni spomenik, so izrazile tri občine: Roermond, kjer je bilo med čarovniškimi procesi v letih 1613 in 1614 sežganih najmanj 75 ljudi, povečini žensk, Montferland, kjer je bila kljub prošnji za sojenje leta 1605 živa sežgana Mechteld ten Ham, in Oudewater, kjer so si lastili uradno tehtnico za čarovnice, s katero so ugotavljali, ali je oseba dovolj lahka ali pretežka, da bi lahko letela na metli, pri tem pa imeli kraljevo dovoljenje za izdajanje potrdil o nedolžnosti. V Roermondu, kjer se temnega madeža na zgodovini mesta dobro zavedajo, se županja Yolanda Hoogtanders strinja, da bi spominsko znamenje lahko pripomoglo k ozaveščanju o žgočih težavah današnjega dne, kot sta nasilje nad ženskami in femicid.

Tudi na naših tleh je bilo v dobrih 200 letih čarovniških procesov sežganih okoli 500 ljudi (približno 69 odstotkov žensk, 12 odstotkov moških, pri drugih pa je spol neznan) – največ v štajerskih deželah oziroma na vinorodnih območjih, saj so kmetje za neugodne vremenske razmere pogosto krivili čarovnice. Za zadnjega pri nas je dolga leta veljal ribniški čarovniški proces, zaradi objave izvirnega sodnega zapisnika in literarnih upodobitev tudi eden najbolj znanih. Med letoma 1700 in 1701 je bilo žrtev vsaj sedem, med njimi so bile Marina Češarek, Lucija Kerznič in Anka Končar, ki so bile sežgane na grmadi ali so za posledicami mučenja umrle v zaporu, prva je bila pri tem v tretjem mesecu nosečnosti s svojim sedmim otrokom. Morda bi tudi pri nas s podobnim spominskim znamenjem lahko počastili nedolžne ženske (in moške), ki so zaradi življenja zunaj družbenih konvencij izgubile življenje, pri tem pa opozarjali, da boj za žensko avtonomijo ni končan, zlasti v času, ko se femicidi vrstijo iz leta v leto.