Po katastrofi

Po katastrofi, ki ni naraven pojav, ki je posledica odpovedi delovnega razmerja kar treh družinskih zdravnikov od štirih v ZD Tolmin. Lahko da se predstavniki lokalne skupnosti, vodstvo zdravstvenega doma po tem še dogovarja-jo z odpovedniki - zaupanje je porušeno. In vemo, kako težko, če, se ga lahko spet pridobi. Sama sem hitro ukrepala in sedaj sem pri zdravnici, ki je še par dni nazaj sprejemala nove varovance. Zdaj ne več. Nisem želela čakati v negotovosti, kaj se bo izcimilo iz teh lokalnih pogovorov, ko pa je problem bistveno bolj globalen. Bodo zdravniki ostali ali bo njihova odpoved dokončna. Pa čeprav bi ostali, čeprav bi ostal moj osebni zdravnik (vemo, da je edina zdravnica, ki ni dala odpovedi, dr. Kuščar), se mi je to njihovo zavržno dejanje tako uprlo, oni sami tako izgubili moje spoštovanje in zaupanje, da nikakor ne bi mogla več biti v njihovi zdravstveni oskrbi. Ko sem včeraj šla mimo tolminskega zdravstvenega doma, je bilo, kot bi gledala razdejanje po bombnem napadu.

Ko se ti življenje v sekundi poruši, ko ti nekdo v momentu zruši svet, uniči tvoj občutek varnosti - ko te nekdo, ki si ga dojemal kot človeka, ki skrbi za tvoje zdravje, za tvoje življenje, nenadoma začne življenjsko ogrožati (zdravniki pač ne servisirajo mlinčkov za kavo) - to je ta groza, ta srh, ki ti gre po telesu. ZD Tolmin kot da ni več. Je in ga ni. Je kot nek fantomski ud, ki ga sicer vidiš (čutiš), kot nek spomin, z njim pa si ne moreš več pomagati.

Na mestu ZD Tolmin zija krater - našega zdravstvenega doma ni več. Lahko prenavljajo njegovo stavbo, ampak njega ni več. Elitistični kruhoborci so prvi zapustili potapljajočo se barko. Vprašanje, koliko so se v preteklosti sploh angažirali za njeno reševanje. Pustili so nas na cedilu. In zdaj?