Kdo je skrajna levica in kdo lahko to še postane?

Anže Logar je samopromocijo v sredino na naslednjih državnozborskih volitvah v Sloveniji izpeljal z razglasitvijo stranke Levica za skrajno levo, »antisistemsko stranko«. To ni nič novega. Medijske litanije kapitala se zaderejo na Levico ob vsakem predlogu ukrepa, ki bi premožne obremenil sorazmerno bolj kakor reveže. Logar samo vadi solistično točko v zbornem nastopu.

Ne uporabljamo pa glave v javno dobro, če se zadovoljimo z mnenjem, da vsaka stranka, ki hoče veljati za sredinsko, pač pove, koga vidi na svoji levi in koga na desni. Meje političnega spektra so s časom močno spremenljive, že vseh zadnjih 50 let pa drsijo na desno. Če naj samostojno presojamo dejansko politiko strank, potrebujemo merilo, ki ni odvisno od trenutne sestave sil v parlamentu. Zavrniti moramo merilo, ki izhaja iz nasprotja med zmernim in skrajnim. To je toliko nujneje, ker tudi mediji in politiki, ki sami sebe uvrščajo na levico, nepremišljeno uporabljajo za merilo nasprotje zmerno : skrajno. Branijo Levico, da je vendar zmerna, saj sprejema veljavna načela igre v parlamentarni demokraciji. Po merilu sprejemanja pravil igre imajo popolnoma prav. A kaj nam to merilo pove, če ga uporabimo na znanih primerih iz preteklosti demokratičnih volitev po svetu? Med mnogimi levičarji sta pravila igre sprejemala tretja potnika Blair in Pahor, vendar pa tudi grška Siriza in pred 51 leti v državnem udaru umorjeni demokratično izvoljeni predsednik Čila Allende. Braniti zmernost politike, ki se ima za levičarsko, in dokazovati, da ni skrajna, že pomeni govoriti in pisati v diskurzu in z besediščem desnice.

Žal se je treba za hip vrniti k Logarju. Trditi, da je antisistemska stranka, ki s socialno usmerjenimi ukrepi blaži liberalistično naravnanost Golobove koalicije, je nelogično. Zgovorno pa je, da Logar ne opazi ničesar antisistemskega ali skrajnega na svoji desni, od koder zdaj sili v sredino. Drži: SDS kakor ptujskogorska Mati Božja s svojim plaščem skupaj z NSi in drugimi bogaboječimi sonarodnjaki pokriva tudi domače fašiste. Ni jim treba riniti izpod plašča, saj je ta že zdaj na desni dovolj širok zanje.

Evropa v celoti sili na desno. To nam kažejo zadnja glasovanja v parlamentu EU, kjer vodilni krščanski demokrati brez zadrege paktirajo z desnico kontra socialističnim, socialdemokratskim in celo liberalnim partnerjem v koaliciji. V kontekstu EU so liberalci že levica. V Franciji lahko desna vlada, ki jo je postavil Macron, sprejema ukrepe samo s tiho podporo Nacionalne fronte. V francoskem kontekstu so na levici vsi, ki ne sprejemajo prikritega sovladanja skrajne desnice.

Tako lahko morda v Sloveniji Logar z drugimi sredinci kmalu sestavi vlado, v kateri ne bo Levice. V tem primeru bodo Levico še zmeraj uporabljali kot strašilo, ki pooseblja Skrajnost. Ker pa se bo ves spekter premaknil na desno, bo v koaliciji za levico obveljal kdo drug; če ne SD, pa morda Vesna. Glede na vztrajno fašizacijo javnega mnenja si lahko zamislimo celo bližnjo prihodnost, ko bo levica Logar.

Braniti zmernost politike, ki se ima za levičarsko, in dokazovati, da ni skrajna, že pomeni govoriti in pisati v diskurzu in besedišču desnice.

Alternativa ugibanju o nevarni bodočnosti je pogled v znano preteklost. Vsebina pojma levica se je širila in občasno ožila vse od uveljavitve terminov levica, sredina, desnica v francoski revoluciji konec 18. stoletja. Vedno je pomenila stran, ki je dosledneje vztrajala pri udejanjanju gesel enakosti, svobode in bratstva. Po preboju buržoazije na oblast in vzponu kapitalizma v drugi polovici 19. stoletja je postalo kredibilno imeti za levico samo tiste politične sile, katerih programski cilj je bil prehod iz kapitalizma in vladavine zasebne lastnine v brezrazredno družbo. Določujoča vsebina so uresničene socialne pravice vsakogar, saj šele to zagotavlja dejansko individualno svobodo namesto formalne enakosti pred zakonom, za katero se skriva silovita ekonomska neenakost in temu ustrezna neenakost moči. »Vsakdo po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah.« Prizadevanje za družbeno veljavo tega gesla je bilo skupna poteza socialdemokratov, socialistov, komunistov in anarhistov

Noriško kraljestvo neoliberalne nevednosti razglaša za komunizem vsak ukrep, ki nasprotuje večanju družbene neenakosti, in vsako upiranje privatizaciji vsega javnega in skupnega, predvsem socialne varnosti, zdravja in izobrazbe. A pred stoletjem in pol so liberalni socialni reformatorji v Zahodni Evropi razglabljali o omejitvi pravice do dedovanja, da bi zmanjšali socialne razlike. Brezrazredna družba je ostala cilj socialistov in socialdemokratov v Zahodni Evropi še dolgo po drugi svetovni vojni, ko so te države že bile članice Nata in so bile sprijaznjene s političnim delovanjem v okviru pluralistične formalne demokracije. Začetnik socialnega varstva je bil veliko pred tem železni kancler Bismarck. V Veliki Britaniji so socialno državo s podržavljenjem ključnih industrij in storitev uveljavili po drugi svetovni vojni, razgradil pa jo je neoliberalni režim parlamentarne desnice (Thatcher, Major) in levice (Blair). Socialdemokrati v Nemčiji in socialisti v Franciji so se tudi odpovedali preseganju kapitalizma šele v neoliberalnih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Od tega, katero deželo in katero dobo damo pod lupo, je odvisno, kdo bo kje levica. Francoski predsednik Mitterrand, ki je zmagal na volitvah s socialističnim in komunističnim programom podržavljenja ključne industrije (potem pa naredil obrat za 180 stopinj in mandat končal kot neoliberalec), bi leta 2024 po Macronovih, Janševih in Logarjevih merilih bil neprimerno bolj skrajen od slovenske Levice danes.

Če hočemo presojati o politiki samostojno (brez samostojnega vrednotenja politike pa se ne moremo samostojno politično odločiti in ne moremo racionalno družbeno delovati), se moramo zato najprej odpovedati merilom, ki jih vsiljuje zahodna globalna hegemonija. Kakor drugod v EU tudi v Sloveniji desnica služi tej hegemoniji in čaka na drobtinice v zahvalo. Njena merila so kvečjemu merila njene trenutne moči, nimajo pa nobene trajne veljave.

SDS kakor ptujskogorska Mati Božja s svojim plaščem skupaj z NSi in z drugimi bogaboječimi sonarodnjaki pokriva tudi domače fašiste. Ni jim treba riniti izpod plašča, saj je ta že zdaj na desni dovolj širok zanje.

Evropo in svet pred pragom svetovnih vojn in uničenja planeta čakajo naloge, neizmerne po svoji zahtevnosti. Te naloge so same po sebi skrajno skrajne. Nobena pretekla zmernost ne more upati, da se bo uspešno lotila reševanja. Da bi se jih lotili z upanjem na uspeh, potrebujemo vztrajnost in doslednost, kjer sta zmernost in skrajnost posredovani med seboj.

Moramo se sprijazniti s tem, da so si sodobne družbe naredile svet, ki ga ne obvladajo in ne razumejo več dobro. Da bi vedeli, kako sploh ravnati prav, se je treba bolj kakor kdaj prej v novejši zgodovini vzdržati prehitrega ukrepanja in sploh že prehitrega prepričanja, da vemo, kako ravnati. Zmernosti, ki jo potrebujemo, se reče skrajna previdnost. Skrajnost situacije zahteva skrajno zmernost glede prepričanja o lastnem prav in skrajno potrpežljivost pri poslušanju tistih, ki so prepričani drugače od nas. Težava, da bodo ukrepi, ki jih je treba sprejeti, skrajni po svoji zahtevnosti in temeljitosti, seveda ostane.

Odpovedati se je treba nasprotjem iz preteklega tisočletja. Na preizkušnji so odpovedala.