Česa mediji niso izpostavljali?

Minuli petek, dan po oddaji Tarča na RTV Slovenija in štiri dni pred ponedeljkovim političnim preklicem referenduma o JEK 2, je potekalo redno srečanje družbe Gen energija z novinarji. Na mizah so bili oreščki, voda in Fructalovi sokovi, aktualna razkritja s Tarče večer pred tem so bila ignorirana, uprava Gen energije sproščena, vse skupaj pa je bilo namenjeno predstavitvi treh res obsežnih ekonomskih raziskav. Vmes je bilo mogoče postaviti le eno do dve vprašanji, saj je tiskovni predstavnik družbe Gen energija Gorazd Slak vztrajal, da bodo novinarji na koncu postavljali vprašanja. Po dveh urah intenzivnih predstavitev so bila številna vmesna vprašanja seveda pozabljena, predstavnica Gen energije pa je novinarjem že pred koncem razdelila natisnjena sporočila za javnost z odebeljenimi in sugeriranimi poudarki omenjenih treh raziskav. V nadaljevanju navajamo nekaj neodebeljenih podatkov.

Prvi so v petek govorili predstavniki svetovalne družbe Ernst & Young in inženirske družbe Assystem France, ki se ukvarja z natančnimi analizami jedrskih projektov. Gen energija jih je prek družbe Ernst & Young Svetovanje najela avgusta letos za pripravo »neodvisnega pregleda« ekonomike projekta JEK 2 (za kar so jim odšteli 274.500 evrov).

Revizorji družbe Ernst & Young so tako v skladu z navodili pregledali vhodne podatke, ki jih je Gen energija uporabila v maja objavljeni prvi oceni stroškov gradnje in obratovanja JEK 2. Iz te ocene stroškov tudi izhaja ena ključnih številk projekta, da bo namreč investicijska vrednost JEK 2 – torej strošek, če bi JEK 2 zgradili v eni noči, brez posojil – znašala od 9,3 milijarde do 15,4 milijarde evrov, odvisno od moči reaktorja.

Pri Ernst & Young so vhodne podatke ovrednotili z eno od treh ocen – »sprejemljivo«, »sprejemljivo z opazovanjem« in »nesprejemljivo«; pri tem so upoštevali njihovo »natančnost in zanesljivost glede na uveljavljene industrijske standarde«. In rezultat? Od skupno desetih vhodnih podatkov, upoštevanih pri JEK 2, so pri Ernst & Young kot »sprejemljive« prepoznali le štiri (stroške obratovanja in vzdrževanja, stroške dela, stroške nadomestila za omejeno rabo prostora ter oceno stroškov razgradnje), preostalih šest pa so označili kot »sprejemljive z opazovanjem«. To pomeni, da je z najvišjo oceno ocenjena manj kot polovica upoštevanih ocen stroškov, večina pa jih tega standarda ni dosegla. Pri rezultatih raziskave družbe Ernst & Young je Gen energija v omenjenem sporočilu za javnost sicer predlagala novinarjem drug poudarek: »Rezultati pregleda kažejo, da nobena postavka iz ekonomske analize projekta JEK 2 ni bila ocenjena z ’nesprejemljivo’.« Podrobnejši pregled kaže, da so pri Ernst & Young kot »sprejemljive« ocenili upoštevane stroške dela, obratovanja in vzdrževanja, stroške nadomestila za omejeno rabo prostora ter oceno stroškov razgradnje, ki je skladna z ocenami mednarodnih institucij. Zadržek pa so imeli pri vseh drugih zajetih stroških, tudi stroških jedrskega goriva in ključni investicijski oceni, torej oceni stroškov gradnje čez noč. Pri Ernst & Young poudarjajo, da je ocena 9,3–15,4 milijarde evrov izjemno preliminarna. »Končni stroški gradnje so zelo odvisni od pripravljenosti, mobilizacije in identifikacije dobavne verige, sposobnosti lastnika za vodenje projekta ter tehnološke zrelosti izbrane zasnove.« Gen mora dobiti »jasnejšo sliko predvidenih stroškov ob upoštevanju lokalnega konteksta«, so posvarili.

Zelo verjetno je,da nova nuklearka ne bo dobičkonosen projekt. Vse to pa verjetno tudi pojasnjuje, zakaj so za nuklearne posle za zdaj najbolj zagreti na vzhodu Evrope: iz političnih, ne pa ekonomskih razlogov.

A opozorili so tudi na še eno izjemno tveganje: seveda so se ustavili pri predvidenih stroških financiranja gradnje JEK 2, kjer bo ključna vloga države. Predstavnik družbe Ernst & Young je izpostavil, da je trenutno nemogoče dobiti vzdržna posojila brez jamstva države in da višina obrestnih mer nikakor ni vezana na jedrska tveganja, ampak izključno na oceno ekonomske tveganosti izpeljave konkretnega projekta. S posojili in obveznicami naj bi namreč financirali 70 do 80 odstotkov projekta JEK 2, kar v grobem pomeni, da se bo Slovenija za JEK 2 zadolžila za 6,5–12,3 milijarde evrov. Čeprav se pri nas podjetniki, ki bi vložili nekaj deset milijonov evrov v JEK 2 v zameno za nizko stroškovno ceno elektrike, samopromovirajo kot rešitelji projekta, pa iz izjav Ernst & Young tudi izhaja, da zasebni kapital danes ni najboljša novica za nuklearne podjeme. »Naj povemo le primer: tehnologija, zgrajena v Indiji, z nič tveganja in s 100-odstotnim financiranjem države, je pripeljala do stroškov elektrike nekje 35 dolarjev za megavatno uro, ista tehnologija, postavljena v ZDA, v celoti financirana z zasebnim kapitalom, pa do 125 dolarjev na megavatno uro.« Ob tem v premislek navedimo podatek: 15 milijard evrov pomeni 0,45 odstotka lanskega BDP Indije in 24 odstotkov lanskega BDP Slovenije.

Sledil je Bruno Abramovič, izvršni direktor za finance Gen energije, ki je predstavil revizijo majske ekonomike projekta JEK 2. Temeljno oceno stroškov gradnje čez noč so kljub pozivom Ernst & Young popravili neznatno; razpon so iz majskih 9,3–15,4 milijarde evrov popravili v 9,5–15,4 milijarde evrov za 1000- oziroma 1650-megavatni reaktor.

A poglejmo neki drug izračun, ki ga je predstavil Abramovič in ki kaže verjetnost, da se bo investicija v JEK 2 pokrila – razkriva pa tudi novo veliko tveganje. Gre za izračun tako imenovane neto sedanje vrednosti investicije v JEK 2; če je ta pozitivna, to pomeni, da so donosi investicije večji od investicijskih izdatkov in da je torej investicija sprejemljiva. Rezultati? Pri Gen energiji so izračunali, da se verjetnost pozitivne neto sedanje vrednosti investicije povečuje z zmogljivostjo jedrske enote ter da na rezultat od vseh upoštevanih dejavnikov daleč najbolj vpliva prodajna cena elektrike. »Pri enoti z močjo 1000 megavatov je približno 60-odstotna verjetnost, da bo neto sedanja vrednost pozitivna, kar pomeni, da obstaja precejšnje tveganje, da investicija ne bo ustvarila pričakovanega donosa. Pri zmogljivosti 1250 megavatov se verjetnost pozitivne neto sedanje vrednosti dvigne na 65 odstotkov, pri 1650 megavatih pa je ta verjetnost že 72,5 odstotka, kar kaže na še boljše možnosti za finančno uspešnost ob sicer precej višjem znesku začetne investicije,« navajajo v Gen energiji. Na pripombo novinarjev, da te številke vendar kažejo zelo visoko tveganje in veliko, 27,5- do 40-odstotno verjetnost izgub, se je na srečanju odzval sam predsednik uprave Gena Dejan Paravan: »Saj mi poudarjamo: če bo cena elektrike na trgu ekstremno nizka, potem seveda lahko projekt tudi zaide v rdeče številke. Sporočila, da je tvegani projekt v vsakem primeru pozitiven, ne moremo dati.«

Abramovič je pritrdil: »Ko se bo pogledalo na projekt JEK 2 leta 2121, se bo ugotovilo, da je bila ključna determinanta uspešnosti projekta verjetno cena električne energije. Občutljivost na te cene je tako visoka, kot je skupaj na naslednja dva dejavnika, to je na začetno investicijsko vrednost in pa na strošek financiranja.« Še ključen podatek Gena: prodajna cena elektrike, pri kateri se kaže investicija v JEK 2 kot ekonomsko upravičena pri vseh močeh reaktorja, je 75 evrov na megavatno uro.

Podrobnejši pregled kaže, da so imeli pri Ernst & Young zadržke pri ocenah stroškov jedrskega goriva in tudi ključni investicijski oceni, torej oceni stroškov gradnje čez noč.

Na predstavitvi je kot zadnji prišel na vrsto ekonomist Jože P. Damijan in predstavil »posodobljeno analizo učinkov izgradnje in obratovanja JEK 2 na slovensko gospodarstvo«. Zakaj Jože P. Damijan? Julija so v Gen energiji objavili razpis za izdelavo ocene širših ekonomskih vplivov projekta JEK 2, a so nato konec avgusta zaradi »novih informacij o umeščanju JEK 2 v prostor« zavrnili vse štiri ponudnike; Ernst & Young Svetovanje, KF Finance, Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete in tudi Damijanov L.I.F.E., Ljubljanski inštitut za finance in ekonomijo, razpis pa je bil tako zaključen brez izbire izvajalca. A nato je Gen energija najela neposredno Damijanov inštitut za pripravo te iste analize za čas od 16. septembra do 16. oktobra za 25.000 evrov.

Če smo v dotedanjih prezentacijah poslušali, da praktično nihče ne zna napovedati cen elektrike čez 50 let – čeprav bodo te odločile o uspešnosti projekta JEK 2, pa je Damijan brez zadržkov postregel z izračunom, koliko bosta leta 2100 zaradi delovanja JEK 2 »potencialno prihranili« povprečno slovensko gospodinjstvo in podjetje. V premislek; napovedi za leto 2100 so z vidika 76-letne oddaljenosti enake, kot če bi današnje cene elektrike za povprečno slovensko podjetje napovedali leta 1948, tri leta po drugi svetovni vojni.

»Recimo ocena za leto 2050 nam kaže, da bi povprečno slovensko podjetje povprečno prihranilo okrog 11.500 evrov na letni ravni, vsa podjetja skupaj pa skoraj 830 milijonov evrov,« napoveduje Damijan v študiji, pod katero sta podpisana še dva profesorja ljubljanske Ekonomske fakultete, Črt Kostrevc in Aleš Ahčan. Letni prihranek podjetij bi se postopno povečeval in leta 2100 bi za povprečno slovensko podjetje znašal skoraj 19.000 evrov, za vsa podjetja skupaj pa 1,4 milijarde evrov. »Če pa to vse skupaj seštejemo za vseh naslednjih šestdeset let, od 2040 do 2100, to pomeni okrog 62 milijard evrov prihrankov, kar je približno lanski slovenski BDP,« je dodal.

Visoke »potencialne prihranke« obljublja tudi gospodinjstvom; v letu 2050 bi imelo povprečno gospodinjstvo okrog 420 evrov nižji račun za elektriko, do leta 2100 že za okrog 690 evrov, kar pomeni skoraj 600-milijonski prihranek pri vseh gospodinjstvih skupaj. »Se pravi, 60 let obratovanja JEK 2 do 2100 pa bi pomenilo, da bi slovenska gospodinjstva pridobila okrog 27 milijard evrov,« ugotavlja.

Od skupno desetih vhodnih podatkov, upoštevanih pri JEK 2, so pri Ernst & Young kot »sprejemljive« prepoznali le štiri, preostalih šest pa so označili kot »sprejemljive z opazovanjem«.

Na presenečenje in pripombo novinarjev, ali mar ne govori prelahkotno o milijardnih prihrankih, katerih predpostavke so zelo nerealne, je Damijan odgovoril: »Gre za potencial, to je hipotetičen primer.« Predpostavke teh prihrankov namreč so, da bo elektrika iz JEK 2 brez dvoma cenejša od druge razpoložljive elektrike na trgu ter da bi se te razlike v ceni v celoti prenesle na podjetja in gospodinjstva – ne pa v dobičke energetskih podjetij ali k trgovcem na elektrotrgu. Le nekaj dni pred srečanjem z novinarji je Jože P. Damijan sicer na svojem blogu pisal o tehnoloških gigantih, kot sta Google in Microsoft, ki za svoje podatkovne centre in storitve v oblakih na podlagi umetne inteligence potrebujejo izjemne količine stanovitne in poceni električne energije, in končal s predlogom: »Zakaj ne bi privabili v Slovenijo tehnoloških velikanov z izgradnjo še enega dodatnega bloka jedrske elektrarne v Krškem, ki bi tehnološkim podjetjem zagotavljal dovolj stabilne in poceni električne energije za podatkovne centre?« Dodajmo še, da strokovnjaki družbe Ernst & Young v svojem poročilu JEK 2 vidijo kot možnost za izvoz električne energije na Balkan in v Avstrijo.

Če se bo projekt splačal Češki, se bo tudi Sloveniji? V Gen energiji so ekonomsko analizo projekta JEK 2 objavili že poleti, a tisto je bil dejansko poljudno in površno popisan povzetek na zgolj nekaj straneh, ki je v javno debato o smiselnosti gradnje novega bloka krške nuklearke vnesel več zmede kot kaj razjasnil. V Gen energiji so tedaj objavili, da bo cena gradnje nove nuklearke trikrat nižja od aktualnih evropskih projektov, cena elektrike iz nje pa konkurenčna, o čemer so številni dvomili. Sledila je žgoča javna polemika med nasprotniki gradnje nove nuklearke in PR-oddelkom Gen energije. Prejšnji teden so v Gen energiji končno objavili izvirno interno študijo ekonomike, v kateri je tudi neodvisni pregled, ki so ga naredili v družbi Ernst & Young. Finančna slika nove nuklearke je mesec dni pred referendumom tako jasnejša – a tudi bolj skrb zbujajoča.

Revizija ekonomike projekta družbe Ernst & Young »potrjuje pravilnost uporabljenih vhodnih podatkov«, so sporočili iz Gen energije prejšnji teden. Pri različnih dimenzijah projekta, kot so predvideni stroški gradnje, cene goriva, razgradnje, operativnih stroškov, v Ernst & Young niso dvignili rdečega kartona, so pa opozorili, da ni mogoče natančno predvideti, kakšni bodo številni operativni stroški in tudi cene goriva daleč v prihodnosti. Pri enem od najpomembnejših elementov elektrarne, to je pri stroških gradnje, so na primer revizorji ocenili, da bi v Gen energiji morali zato napovedati večji razpon stroškov zaradi nepredvidenih dogodkov.

Hkrati z revizijo pa so v Gen energiji končno predstavili tudi svojo izvirno študijo, na podlagi katere pa že lahko z večjo mero gotovosti ugotovimo, da elektrika iz nove nuklearke ne bo poceni. V Gen energiji so namreč na podlagi izkušenj iz obratovanja obstoječe jedrske elektrarne in mednarodnih referenc izračunali, da bodo povprečni obratovalni stroški nove nuklearke med 41,9–45,6 evra na megavatno uro (odvisno od moči reaktorja, z uporabo stalnih cen). A omenjeni ceni manjkajo še stroški financiranja. Na ta del projekta na koncu revizije opozarjajo tudi v Ernst & Young z besedami, da so glavni dejavnik ekonomike jedrskih projektov nizki stroški financiranja: »Zaradi kapitalsko intenzivne narave jedrskih energetskih projektov in njihove dolge gradbene časovnice je nizki strošek financiranja ključnega pomena za zagotavljanje konkurenčnosti v primerjavi z drugimi nizkoogljičnimi viri energije,« so zapisali in ob tem dodali, da je pri ekonomiki treba še »upoštevati pričakovanja potencialnih zasebnih investitorjev«.

In kakšni naj bi bili stroški financiranja? V Gen energiji so tokrat razkrili, da bi za gradnjo nove nuklearke vzeli tri posojila, in sicer eno z ročnostjo 18 let, s katerim bi krili četrtino investicije, vzeli bi še en kredit z ročnostjo 20 let, s katerim bi krili 15 odstotkov investicije, in na koncu bi država izdala še obveznice v višini 35 odstotkov investicije z dospelostjo 40, 50 in 60 let. Ker obveznic s tako dolgo ročnostjo Slovenija še nikoli ni izdala, so si v Gen energiji pri oceni stroškov pomagali z avstrijskimi petdesetletnimi obveznicami. Obrestne mere za te kredite bi se gibale med 2,65 in 2,35 odstotka, kar so sicer že na prvi pogled zelo optimistične ocene. Madžarska se je na primer pri gradnji svoje nuklearke zadolžila pri Rusiji za 20 let po obrestnih merah od 4 do 5 odstotkov. A v Gen energiji računajo, da bo Slovenija dobila dvakrat cenejše kredite. In to kljub temu, da bi v tem primeru cena elektrike, ki bi jo nova nuklearka proizvajala, znašala več od aktualne borzne cene, ki se vrti okoli 80 evrov. Za povrh pa vse te predpostavke temeljijo na še eni predpostavki, ki jo v Gen energiji omenjajo skrajno sramežljivo. Namreč, cena električne energije iz nove nuklearke brez upoštevanja stroškov financiranja naj bi v povprečju znašala okoli 43 evrov na megavatno uro, pri čemer so v Gen energiji do tega izračuna prišli tako, da so vse stroške razdelili na kar 80 let. Nato pa so dodali še en pomenljiv stavek: »Ti stroški so v začetnih letih višji, kasneje se pa znižajo.« Zakaj? Seveda zato, ker kreditov na 80 let nihče ne daje.

Vse to skupaj pomeni, da bomo morali to ogromno investicijo poplačati v prvih dveh ali treh desetletjih, ko bo cena elektrike, ki jo bo nova nuklearka dejansko proizvajala, zelo visoka. Nova nuklearka nikakor ne bo dobičkonosen projekt. Vse to pa verjetno tudi pojasnjuje, zakaj so za nuklearne posle za zdaj najbolj zagreti na vzhodu Evrope: iz političnih, ne pa ekonomskih razlogov, kot kažeta tudi primera Poljske in Češke.