Privid sodelovanja

Nič ni narobe, če se politiki v parlamentu dogovarjajo o poslovniških postopkih za izvedbo referenduma, narobe pa je, če v imenu sodelovanja pozabijo na demokracijo

Nedogodek leta je seveda referendum, ki ga ne bo. Ob kupu argumentov za gradnjo nove jedrske elektrarne in proti njej, ob kupu politikantstva in politične nezrelosti je dogajanje prejšnjega tedna prineslo neko podrobnost, ki so jo nekateri spregledali. Četudi je bistvena.

Gremo k osnovam. Sporočilo oddaje Tarča je bilo, da politika zavaja volivce. Da so vsi javni spopadi zaigrani, v resnici pa se politiki v parlamentu med seboj pogovarjajo. Tako sta se Tomaž Lisec (SDS) in Nataša Avšič Bogovič (Svoboda), kot kažejo na skrivaj pridobljeni posnetki, dogovarjala, kako sprejeti resolucijo o dolgoročni miroljubni rabi energije in kaj storiti, ker ta po mnenju parlamentarne zakonodajnopravne službe ne sme biti sprejeta pred posvetovalnim referendumom. Parlament namreč ne sme najprej sprejeti neke odločitve in kasneje o njej razpisati še posvetovalnega referenduma. Zapišimo preprosteje, politika naj bi se bila skrivoma pogajala, kako zaobiti pravno državo. Škandal je bil tako v nebo vpijoč, da se je vmešal celo Miro Cerar, največji moralist med nekdanjimi premieri in ustavnimi pravniki, in izrazil skrb.

V izogib dvomom in politiki v zagovor – resolucija ni pravno zavezujoči akt, hkrati pa je v njej gradnja novega bloka jedrske elektrarne opredeljena z varovalkami. V njej piše, da država podpira gradnjo nove jedrske elektrarne, »če se to izkaže za ekonomsko smotrno, tehnično izvedljivo in koristno za stanje okolja«. Te podrobnosti niso zanimale nikogar, ne novinarjev ne gledalcev, zločin je bil razkrit, morilci pa že najdeni.

Tarča je v resnici pokazala nekaj, kar bi morali vedeti. Demokracija je spopad z vnaprej določenimi pravili. Eno od teh pravil je usklajevanje, pogovor, iskanje soglasja med različnimi političnimi strankami. To, kar so razkrili posnetki, delajo politiki vsak dan. Tako je tudi prav, tako pač deluje parlamentarna demokracija. Je to hinavščina? Kako se lahko tisti, ki bi radi obračunali z janšizmom, dogovarjajo s stranko SDS? Biti moramo natančni, dogovarjanje o parlamentarnih postopkih ni dogovor o tem, kako kršiti ustavo in zaplinjati demonstrante.

Paradoks slovenske politike in njej sledeče medijske scene je drugje. Isti mediji (in volivci), ki so bili ta teden zgroženi zaradi razkritega dogovarjanja, so še prejšnji teden prikimavali pogumnim besedam Anžeta Logarja, ki je napovedal, da bo njegov politični credo »sodelovanje«, dogovor med levico in desnico, dogovor o skupni prihodnosti.

Vsa ta njegova praznota in naučena odločnost izvirata iz predpostavke, da je temeljna težava Slovenije razklanost, prepad med političnimi bloki, elitami, ideologijami. Kar je, prvič, plagiat – tako je govoril Borut Pahor, enako je ob 15. obletnici osamosvojitve z geslom »enotni v zmagi« govoril Janez Janša, enake obljube je trosil Marjan Podobnik s svojim mostograditeljstvom – in drugič, kar je pomembneje, neresnica. Slovenska družba ni nič bolj ali manj razklana od kakšne druge. Edino polje razklanosti v slovenski politiki se ne razprostira na osi levica–desnica, pač pa na osi demokracija–neliberalna avtokracija. Največja Janševa težava ni v dogovoru o tem, kako graditi novo jedrsko elektrarno, njegova težava je razumevanje politike in pomena razdelitve oblasti. Tukaj je točka, kjer sodelovanje postane kolaboracija.

Kjer vsi sodelujemo, kjer vsi razmišljamo enako, vlada ena partija.