Zastonj delovna sila

V Sloveniji občutimo precejšnje pomanjkanje delovne sile, tudi v vrtcih in šolah. Poleg tega se pojavljajo težave pri šolanju bodočih delavcev na prav teh področjih. Obvezna praksa je obvezen del izobraževalnega procesa, ker omogoča pridobitev praktičnih izkušenj. A trenutno številne dijake javni zavodi zavračajo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, nekateri pa delajo brez plačila.

Tako so na eni izmed srednjih vzgojiteljskih šol imeli primer, ko je vrtec zavrnil prakso. Pojavil se je tudi zaplet, saj vrtci niso želeli prevzeti odgovornosti za izplačilo nagrad. V 42. členu zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju je sicer jasno zapisano, da »ima v času praktičnega usposabljanja z delom dijak pravico do nagrade v skladu s kolektivno pogodbo«. Vključena je tudi pravica do prehrane med delom.

Praktično usposabljanje je obvezen del šolanja na nekaterih programih. »Po naših izkušnjah – a podatkov o tem ne zbiramo – nekateri vrtci (v Ljubljani in drugod) dijakom in dijakinjam nagrado izplačajo, drugi pa ne. Vrtci, ki nagrade ne izplačajo, tega ne storijo, ker sredstev, ki bi jih lahko namenili temu, nimajo,« je pojasnila Petra Vignjevič Kovjanić, ravnateljica ljubljanske Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije.

Tudi v zdravstveni negi, predšolski vzgoji in javnem sektorju so pravice dijakov, ki opravljajo praktično usposabljanje, kršene na ravni financiranja, čeprav jih določa zakon o poklicnem izobraževanju. Tudi tukaj je v praksi (pre)več primerov, ko dijaki niso prejeli nagrade, malice ali povrnjenih potnih stroškov.

Mestna občina Ljubljana in ministrstvo za vzgojo in izobraževanje poznata problematiko praktičnega usposabljanja v več izobraževalnih enotah. Občina pravi, da ne zagotavlja dodatnih sredstev za nagrade dijakom za prakso v vrtcih. »Ravnatelji so samostojni predstojniki samostojnih pravnih oseb, plačilo nagrad dijakom za opravljeno usposabljanje je v njihovi pristojnosti, prav tako odločitev glede sprejetja dijakov na praktično usposabljanje,« je povedala strokovna delavka občine Mateja T. Peer. »V spomladanskem osnutku novele zakona o vrtcih je bil prevzem teh stroškov v državni proračun, kar bi bilo edino logično in pravilno, celo že predviden, a je bil nato v končni različici črtan. Po našem mnenju gre za eno izmed nalog države, a jo tudi v finančnem smislu prenaša na vrtce oziroma občine, čeprav bi morala za svoje izobraževalne programe država stroške v celoti kriti iz državnega proračuna.« Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje so se odzvali, da »v okviru svojih pristojnosti vse delodajalce, ne samo delodajalce iz javnega sektorja, pozivajo k spoštovanju predpisov.«

Zgolj za primerjavo. Podobna dela, kakršna morajo nekateri dijaki opravljati brezplačno, najdemo tudi med deli, ki jih ponuja študentski servis, delodajalci iščejo študente in obljubljajo plačilo precej višje urne postavke, kot je po zakonu določena za dijake med praktičnim usposabljanjem. Po kolektivni pogodbi je sicer za obvezno praktično usposabljanje dijakom treba plačati 86 evrov in študentom 172 evrov na mesec. V vrtcih torej teh sredstev nimajo, hkrati pa trdijo, da dijaki in študenti ne morejo biti enakovredni zaposlenim delavcem iz različnih razlogov, kot so neprestan strokovni nadzor in dejstvo, da pri praksi ne gre za delovno razmerje.

Morda res ne, a praksa, tudi zato, ker je obvezna, ne bi smela biti oblika izkoriščanja. Hkrati bi bilo seveda prav, da država, ki je obvezno prakso predpisala, poskrbi tudi za financiranje, ne da različne institucije s prstom kažejo druga na drugo.