Neonacisti v slovenskem parlamentu?

V Sloveniji obstaja skrajna desnica

Mlad up vladajoče stranke, poslanec Gibanja Svoboda Lenart Žavbi, je na žalni slovesnosti 1. novembra letos na Svetem Urhu v svojem govoru povedal nekaj krepkih. Med drugim, da v Sloveniji obstaja skrajna desnica – kar je res. Toda dodal je še, da »neonacisti sedijo v parlamentu«.

Novica se je prebila v nekatere medije, v številnih pa je izostala. Je tak opis, ki je mnoge razburil, dovolj natančen ali pa morda zgolj neroden zdrs? O čem se pogovarjamo, ko omenjamo neonaciste v hramu demokracije? Morda o identitarcih, v Sloveniji formiranih pod različnimi imeni, predvsem kot Generacija identitete, in njihovem knjižnem manifestu, ki ga je pred leti v parlament zmagoslavno privlekel poslanec Žan Mahnič in na ogled postavil, natisnila pa založba s strankarskim ozadjem?

Užaljeni v SDS

»To so besede, ki žalijo,« je reagirala poslanka SDS Alenka Helbl na Žavbijeve besede. Že morda, toda ključno pri tem je, koga žalijo? Morda omenjene neonaciste v parlamentu, ki pa jih ni? V njeni stranki in podmladku SDM so takoj skočili in zahtevali Žavbijev odstop. Zmotila jih ni samo omenjena ocena, ampak tudi njegova trditev s slovesnosti, da imamo v Sloveniji svetnike, ki jim pravimo »Titove partizanke in partizani«.

Žavbi je, sploh ne prvič, govoril deplasirano in nonšalantno. Prav ima v tem, ko ugotavlja, da imamo v Sloveniji skrajno desnico, politično in nepolitično aktivno. Verjetno celo bolj, kot ve. Absolutno lahko ugotavljamo, da je stranka SDS politično radikalizirana in sploh ni več najmanjšega dvoma, da posamezniki v tej stranki moralno in politično javno podpirajo mladež, ki s svastikami in nacističnimi tetovažami paradira po slovenskih ulicah. Večkrat celo usklajeno z delom politike ali obrambno kot Aleš Hojs, ki je kot minister ščitil rumene jopiče. Toda ali so neonacisti res tudi v parlamentu?

»Navsezadnje če misli, da v parlamentu sedi kakšen neonacist, bi ga moral že zdavnaj prijaviti,« je dodala Helbl. S tem se lahko strinjamo in ravnokar je, kako pomenljivo, parlament ob obstrukciji SDS podprl novelo zakona proti poveličevanju nacizma in fašizma. Nimajo pa prav vsi, ki problem radikalizacije slovenske politike in politično podporo skrajnim desničarskim gibanjem pometajo pod preprogo. Žal to počnejo najpogosteje ravno novinarji.

Apeliranje k nasilju?

»Naslednja leta nas čaka bitka generacije s skrajno desnico,« je v govoru nepovezano nadaljeval Žavbi – po vsem sodeč je sproti improviziral iz glave, kar kaže na njegovo pretirano samozavest. Da so klici po veliki koaliciji z leve »izdaja lastnih vrednot« ter da imamo Slovenke in Slovenci srečo, ker svetnikov nismo imeli v knjigah, temveč smo jih imeli v praksi, je še dodal. Predsednik SDM Luka Simonič se je kasneje na POP TV zgražal, da je omemba »bitke generacije« nezaslišana. Omenjal je apel k nasilju.

Si predstavljate: vmes ko Janša nenehno poziva k oboroževanju, a to za slovensko družbo sploh ni dovolj moteče in nasilno ravnanje, je fraza »bitka generacije« označena za srhljivo napoved pokola? Večjega razkoraka med propagando retoriko in nevarnimi političnimi gestami si skoraj ne znamo predstavljati.

Partizani kot svetniki

Še zlasti jih je v SDM zmotilo, da so za svetnike označeni Titove partizane in partizanke: »Ne pozabimo, ti isti partizani so po vojni na krut način umorili več kot 100.000 ljudi, med njimi 25.000 Slovencev!« Od tod je sledil očitek poslancu Svobode, da »mu osnovni principi demokracije niso jasni«, ob tem pa z opravičevanjem vojnih zločinov izkazuje »izrazito totalitarne tendence in javno spodbuja k nasilju«.

Ostrim odzivom se priključil Janšev minister Žiga Turk, vedno na voljo za podporo domobranstvu: »Tako se ne bi režimu prilizoval niti kak retardiran ali len otrok partijskih staršev na vsiljeni šolski proslavi v svinčenih sedemdesetih, ne da bi šlo polovici telovadnice na smeh.« Na podoben način je še en njegov minister, Aleš Hojs, omenjen nastop označil za delo opranoglavca:

»Stric, padli partizan, se obrača v grobu, jaz pa se sprašujem, kje danes še take opranoglavce najdejo?«

Samoprepoznanje

Toda vrnimo se od klasične skrajno žaljive govorice o retardiranosti in opranoglavosti, tako značilne za javno retoriko SDS, nazaj k izjavi o neonacistih v parlamentu. V primeru, da se je poslanka z reakcijo »To so besede, ki žalijo« odzvala prav nanjo, smemo govoriti o logiki samoprepoznanja. A bi to, na kar se je odzvala, glede na montažo prispevka na POP TV bilo lahko tudi vzeto iz konteksta. Česar ne moremo vedeti, ker pozna okoliščine vprašanja le novinar.

Čeprav poimensko nihče ni bil omenjen kot neonacist, je potemtakem prišlo do subjektivne identifikacije – nekdo se je prepoznal kot tarča. No, če bi Žavbija želeli preganjati kazensko, morda zaradi obrekovanja ali žalitve, bi to bilo nemogoče, saj izjava ni usmerjena v konkretno osebo ali skupino ljudi, pa tudi resne škode ni povzročila. Da bi se poslanka javno razglasila za užaljeno neonacistko, tudi ni verjetno. Zdi se nemogoče, da bi bili izpolnjeni pogoji za kazenski pregon.

Samoprepoznanje kot obrambna reakcija bi nakazovalo, da se je nekdo čutil osebno prizadetega tudi zato, ker je njegova politična stranka v preteklosti podpirala ideologijo skrajnih desničarjev. Naj že stotič spomnim, da je zastanovoša širjenja strahu pred kulturnim marksizmom Anders Breivik. Le kdo govori o rakasti gangreni in največjem sovražniku Evrope, ki da je kulturni marksizem? Janez Janša in Branko Grims. Le kdo pravi, da je potrebujemo Breivika danes? Klemen Traven, nekoč član nadzornega odbora SDM. In končno: zakaj se o neonacizmu ne pogovarjamo več in temeljiteje v slovenskih medijih? Zaradi kastriranega novinarstva.

Ljubitelji identitarnega gibanja

Janša, Grims, Hojs, Mahnič in drugi člani SDS so dolga leta podpirali identitarno gibanje in delili njegova stališča, podpirali pa so tudi rumene jopiče, med katerimi so dokazano pristaši Adolfa Hitlerja. Kot vemo, identitarna ideologija po splošnem prepričanju izhaja iz francoskega skrajno desnega Nouvelle Droite, ki je nastalo v šestdesetih letih 20. stoletja – takrat predvsem kot odziv na levičarsko usmerjene študentske proteste.

Res je, da identitarci zagovarjajo tradicionalistično konservativno, etnopluralistično in iliberalno politiko, s katero so se želeli navzven distancirati od prehitrega etiketiranja s skrajnimi desnimi ideologijami, povezanimi s fašisti in nacisti, zato so se navzven promovirali predvsem kot formacija panevropskega nacionalizma.

Letošnjega avgusta je nemška radiotelevizija RTL predvajala prispevek, v katerem so preiskali dokumente prav o tem hitro rastočem desničarskem ekstremističnem gibanju, ki po Evropi in tudi v Sloveniji pridobiva simpatije. Še zlasti jih je zanimalo, ali obstajajo povezave med identitarci in Alternativo za Nemčijo (AfD). Raziskava novinarjev RTL Extra s skritimi posnetki je bila šokantna.

Pokazala je, kar so mnogi slutili, da sta AfD in Avstrijska svobodnjaška stranka (FPÖ) povezani z identitarci. Še več vedno jasneje postaja, da so francoski Nacionalni zbor, AfD in FPÖ stranke, ki delujejo po načelih desnega ekstremizma z demokratično legitimnostjo in do se del nekakšne nove desnice, ki prodaja stare fašistične ideje pod krinko perfidnega odrekanja nacistični ideologiji in sprejemanja demokratičnih vrednot. Kako to vemo in ali je ta oznaka pretežka?

Janša kot časten človek

O ideologiji identitarnega gibanja sem že večkrat pisal – njihove ideje se vrtijo okoli zavračanja migracije (tu zagovarjajo konspiracizem o »veliki zamenjavi«), pregona LGBTIQ skupnosti in čiste bele rase, ki da je ogrožena. Ker so se identitarne formacije zaradi nevarnosti kazenskega pregona v različnih državah preoblikovale nazaj v klasična gibanja na ulici in ker so zapustile institucionalne okvirje, o njih slišimo predvsem ob priložnostih posamičnih incidentov – v zadnjih letih je bil njen najbolj izpostavljen predstavnik morda Martin Sellner, ki je Janšo javno označil za častnega človeka, ko je v njem zaslutil somišljenika. Taisti šef avstrijskih identitarcev je sicer v sodnem postopku, ker je prejel donacijo Brentona Tarranta, napadalca na dve mošeji v novozelandskem Christchurchu. Tam je ubil 51 muslimanov.

Toda povrnimo se k dokumentarcu RTL, kjer je skupina novinarjev poiskala identitarce v Avstriji n Nemčiji in se z njimi pogovarjala, ne da bi to slutili – nekateri med njimi so na uradnih položajih v političnih strankah, kot je AfD. Na skrivaj posneti med njimi, s katerimi so se novinarji sestali na dunajski zabavi, so z veliko vnemo zagovarjali genocid, omenjali neonacistične simbole in zanikali holokavst.

Genocid je kul

Mar nismo vsega naštetega navajeni od neonacistov, se sprašuje politolog Farid Hafez za EUobserver? Tole je eden od udeležencev v prispevku RTL povedal o holokavstu:

»To ni bilo šest milijonov Judov. Morda največ 175.000 Judov je bilo uplinjenih. Toda sicer, če sem iskren, zares mislim, da je super, da se je to zgodilo.«

Isti identitarec je nato dodal: »Nemčija potrebuje Srebrenico 2.0.« Zagovarjal je genocid nad muslimani in ga označil za nekaj sprejemljivega:

»Leta 1995 je bila Srebrenica, genocid nad muslimani. To je bilo zelo kul.«

Naj spomnim, da so v Srebrenico 9. julija 1995 zasedli srbski vojaki in dva dni kasneje poklali 8.000 muslimanov. Mednarodno sodišče v Haagu je potrdilo, da se je to res zgodilo in da lahko omenjeno dejanje štejemo za genocid. Ob opombi, koliko je bilo žrtev, je naslednji identitarec komentiral:

»8888 žrtev je menda bilo. Super bi bilo, če bi jih bilo toliko.«

S tem je namigoval na neonacistični simbol 88, ki predstavlja osmo črko v abecedi, torej črko H. Zakaj? Ker HH pomeni hitlerjanski pozdrav: »Heil Hitler«.

Reich kot kraljestvo

Mimogrede, avstrijska FPÖ je pred časom zahtevala, da bi Evropa dobila tudi komisarja za priseljevanje. Njihov vodja Herbert Kickl, sicer odmevni zmagovalec letošnjih parlamentarnih volitev, pa je identitarno gibanje označil za »zanimiv projekt, ki ga je treba podpreti« in ga primerjal z gibanjem Greenpeace, vendar z desnim predznakom. Ne samo, da se Kickl zelo rad poigrava s teorijami zarot in namigi na Hitlerja, večkrat uporablja dvoumnosti. Na primer vrstico »Pridi k nam tvoje kraljestvo« v očenašu zlovešče interpretira kot »dein Reich komme« in se išče asociacije na avstrijsko nacistično preteklost.

Sellner je seveda poglaviten zagovornik tako imenovane remigracije – deportacije državljanov nepravega porekla. O njej odkrito ob drugih članih stranke govori Branko Grims. Še več, poslancu SDS, ki je v tem času izdal knjigo o kulturnem marksizmu, je takšna retorika prinesla bruseljski stolček evroposlanca. Njegov asistent tam je postal Žan Žalec, dolgoletni vnet zagovornik identitarnih idej in njegov idejni kolega.

Totenkopf in biseri

So torej neonacisti v slovenskem parlamentu? Zastavimo to vprašanje mimo slovenskega novinarstva, ki ga tematika, pohvala redkim izjemam, ne pritegne. Natančen odgovor je, da direktno verjetno niso. Da pa so v njem somišljeniki identitarnega gibanja, saj se sicer ne pozirali z njihovim manifestom in ga nosili v hram demokracije, Sellner ne bi hvalil »častnih ljudi« med njimi, v SDS ne bi podpirali rumenih jopičev, Hojs v njih ne bi odkrival biserov, ki se upirajo Jenullovim svinjam, med intervjuji z Janšo pa ne bi vrteli oglasov (!) za identitarce.

Odgovor je, da so nekateri člani SDS podporniki mladeži, ki razgraja po slovenskih ulicah, potetovirana s svastikami, ki v preži za Sieg Heil navdušena razvija zastavo s Totenkopf, ministrstvo pod Vaskom Simonitijem njihova društva nagrajuje s posebnimi statusi delovanja v javnem interesu, ker izdajajo identitarne manifeste in vodijo »prvi fašistični medij« v državi, v podmladku SDM pa nekateri radi zapišejo, da potrebujemo novega Breivika.

In na koncu so nekateri užaljeni!

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**