Morjebor.

Konoba Dario
Splavarski prehod 4, Maribor
Tel.: 030 325 320
Dario pod gradelami kuri ob sredah od 16. do 22., ob četrtkih in petkih od 14. do 22., ob sobotah od 12. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 17. ure.

Ambient:
obokana klet in masivne mize so osnova za konobski vajb, ki ga dopolnjuje vonj po gradelah ter Oliver & klape na ozvočenju

Napitki:
ob nekaj štajercih tudi nabor istrskih in dalmatinskih vin in žganic (+ žuja in temno osiješko); s pošipom Marco Polo nismo zgrešili

Vegetacija:
čisto brez živali so samo solate, polenta, blitva s krompirjem in sladice

Dostopnost:
parkirajte na eni ali drugi strani Lenta, potem pa peš do konobe; za gibalno ovirane je preveč stopnic

Fino:
gradele
dagnje na buzaro

Ne tako fino:
manjkajoča cela testeninska sekcija

Dalmatinska plitvica (pršut, sir & sardoni) je stala 15, dagnje na buzaro (z rezanci) 10,8, pagarja in jagnječje kotlete so dajali po 60/kg, dnevna sladica pa je stala 4,9 evra.

»Že res, da imajo mesto z najresnejšo reko v državi, ampak to ni noben garant, da znajo kaj pametnega narediti tudi z morskimi ribami,« je inšpektorski vajenec že v tunelu pod Trojanami džombastično poskušal zasejati skepso med v mariborsko konobo Dario napoteno okuševalsko-popisovalsko ekipo. Mladenič se je hitro potegnil nazaj, ko smo mu povedali, da se to ne dela in da je eden osnovnih konzumskih postulatov, da v vsak obrat, ki nam je dodeljen v presojo, vstopimo kot dobronamerna tabula rasa. Konoba v Mariboru? Ajmo!

In smo lahkoten korak z Lenta urno usmerili na Splavarski prehod in na številki štiri med spuščanjem po stopnicah v prostorno, obokano konobo v nozdrvi že lovili vonj na gradelah beauty marke dobivajočih friških morskih rib. A do tja nas je ločilo še nekaj ogrevalnih vaj. Najprej kratka debata s simpatičnim, s prehransko in vinsko ponudbo svoje firme dodobra seznanjenim natakarjem, ki pa smo ga kaj kmalu stisnili v tradicionalno slovenski opravičevalski kot: Joj, pljukancev s sipo na črno pa danes ni. Pa rižote tudi ne. Aha, ja, nič, bomo pa bavete z rakovico. Tega tudi nimamo, žal. Se je pa fant, ko je že izgledalo, da bomo ostali brez pašte, dobro znašel in ponudil, da nam klapaviško belo buzaro vmešajo v široke rezance. Dobra ponudba je to bila: od školjk natečeni, z zmerno odmerjenim česnom in svežim peteršiljem zmešani sokovi so s paštno vodo tvorili krasno emulzijo, ki je sočila v nulo skuhane nudle – sedi, pet!

Preden se posvetimo na žerjavici pripravljenim rečem, velja omeniti še ljubek tris dalmatinskih delicij – nežno dimast, kompakten in ne preslan drniški pršut, pikanten paški sir in v kisu marinirani sardoni iz zadrskega arhipelaga –, združenih pod imenom plitvica in pospremljenih s tako dobrim kruhom, da smo morali vklopiti najvišjo stopnjo samokontrole, da se nismo prenajedli že na štartu večera.

Prostor je bilo namreč vredno prihraniti za glavna krožnika: ribo in jagnjetino z žara. Dario je eden preredkih slovenskih placev, ki žar razume v njegovi prvinskosti, torej ne kot segreto litoželezno ploščo, ampak kot rešetke, postavljene nad žerjavico, kar robi, ki se peče, daje specifično dimasto aromo. Oba, svež pagar in sočen dvojni jagenjčkov kotlet, pa sta bila izvrsten dokaz tega, da ne samo, da Dario gradele ima, ampak da jih tudi izvrstno upravlja – tako dobro, da si je z njimi prislužil odpustek za premalo kuhan med mlado blitvo vmešan krompir ter za neimpresivno sladico, v kozarec zložene plasti zdrobljenih speculasov, oslajene kremne skute, nekega musa in malinovega pireja.

Konoba Dario je z vzpostavljeno oskrbno verigo na osi Zadar–Maribor ter s sledenjem avtohtonim dalmatinskim šegam pri dodelavi morskega (in tudi mesnega) življa zanimiv lokal, ki suvereno izpolnjuje to, kar nakazuje z imenom.