Ogledala genocida

Od oktobra 2023 do maja 2024 je bilo v Egipt evakuiranih več kot 4000 hudih ranjencev in kritičnih bolnikov iz Gaze ter okoli 5000 njihovih spremljevalcev, večinoma najožjih sorodnikov. Aprila je egiptovsko ministrstvo za zdravje sporočilo, da je v bolniški oskrbi še vedno 1521 pacientov iz Gaze. Ostali so bili medtem že odpuščeni iz bolnišnic in so poniknili v blodnjaku kaotične egiptovske družbe. Država palestinskim beguncem ne priznava nikakršnega varstva ali pravic, in če ne bi bilo domačih in tujih človekoljubnih organizacij, bi številni med njimi dobesedno pristali na cesti. V začetku maja je izraelska vojska zavzela mejni prehod Rafa, ki povezuje Gazo z Egiptom, in od takrat ni več mogoča evakuacija ljudi, potrebnih medicinske pomoči.

Palestinski bolniki in ranjenci, nastanjeni po različnih bolnišnicah, so izolirani od preostalega sveta, lahko ga zgolj opazujejo skozi okna svojih sob, nekateri pa še to ne, ker se zaradi hudih poškodb niso sposobni dvigniti s postelje. Novinarji navadno ne moremo priti do njih. V bolnišnicah ni dovoljeno fotografiranje oziroma snemanje, niti ni egiptovskim oblastem do tega, da bi mediji objavljali zgodbe, kako Egipčani ravnajo s Palestinci. Več arabskih neodvisnih spletnih medijev je poročalo o zapostavljanju pacientov iz Gaze. Egiptovski portal Mada Masr je junija objavil članek Palestinski pacienti v egiptovskih bolnišnicah: zaporniki brez zdravljenja. Vendar je težko reči, ali gre tu predvsem za diskriminacijo ranjencev in bolnikov iz Gaze. V Egiptu resda prevladujejo predsodki do Palestincev, ki jih razpihuje vojaški režim, a hkrati ni dvoma, da palestinske žrtve vojne pomenijo veliko breme za egiptovski javni zdravstveni sistem, ki že leta razpada. Organizacija Amnesty International je julija poročala, da imajo tamkajšnje javne bolnišnice zgolj 1,4 postelje na tisoč prebivalcev (svetovno povprečje je 2,9 postelje na tisoč ljudi) in da vlada za javni zdravstveni sistem že od leta 2014 ne namenja treh odstotkov BDP, kar ji sicer nalaga ustava. Tudi v prihodnje jih ne bo. Egiptovski predsednik Abdel Fatah Al Sisi je junija podpisal zakon o privatizaciji javnega zdravstva.

Edini ljudje zunaj bolnišnic, ki imajo reden dostop do bolnikov iz Gaze, so predstavniki človekoljubnih organizacij. Ti jim zagotavljajo različne vrste pomoči, od oblek, higienskih potrebščin, hrane in denarja do psihološke podpore. Ena od humanitarnih prostovoljk je Rose Al Masri. V Gazi je bila vodja organizacije Palteam for community development, ki je spodbujala večjo vlogo žensk v družbi, zdaj pa je tudi sama begunka v Egiptu. Pri oskrbovanju palestinskih pacientov in iskanju nastanitve zanje, ko morajo zapustiti bolnišnico, sodeluje z več tujimi organizacijami. Prek slovenskega Zavoda Nur sodeluje tudi s Fundacijo Danila Türka, ki vodi projekt rehabilitacije najnedolžnejših žrtev izraelskega genocida. Rose je pomagala pri izbiri desetih otrok in mladostnikov, ki so trenutno na zdravljenju v ljubljanskem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Vsi so bili pred tem nastanjeni v egiptovskih bolnišnicah. Ena izmed njih se imenuje El Helal. Rose je uporabila svoja poznanstva in dosegla, da je vodstvo te bolnišnice tujemu novinarju in fotografu izjemoma odobrilo dostop do palestinskih ranjencev.

Pekel

Bolnišnica El Helal stoji nedaleč od središča Kaira, dobra dva kilometra severno od osrednjega trga Tahrir. V petem nadstropju je soba 535; poleg številke je nalepljen bel list papirja z velikansko oznako F. Soba meri kakih 30 kvadratnih metrov in je na oko primerna za namestitev štirih bolniških postelj s pripadajočimi omaricami in stoli za obiskovalce. Človek si lahko predstavlja, da bi bilo mogoče v izrednih razmerah vanjo umestiti šest postelj. Trenutno je v njej nastanjenih deset ljudi, trije pacienti iz Gaze in njihovi najbližji svojci, ki živijo z njimi v bolnišnici, ker nimajo kam drugam.

»Zbudila sem se po 14 dneh na oddelku za intenzivno nego in prosila ljudi, naj povejo mojim domačim, da sem živa. Potem pa so prišli nazaj in mi povedali, da je večina mojih svojcev mrtva.«

Hamda Asfur, 31 let

Na desni strani je prostor dobila sedemčlanska družina Fajad, na levi pa tri odrasle ženske. Od družine Fajad so bili v sobi v času, ko smo prišli, le 14-letna Marah in desetletna dvojčka Abdal in Mohamed. Mati in tri starejše hčerke so šle ven po hrano. Abdal je sedel zravnano na postelji, imel je povito desno nogo, na kateri je bil nameščen tudi zunanji fiksator za držanje kosti v pravilnem položaju. Bil je vidno shujšan v primerjavi z bratom Mohamedom. Omarice in police so bile polne embalaže s hrano in plastenk z vodo. V enem plastičnem kozarcu so bile zobne ščetke, v drugem plastični jedilni pribor. Vmes so bili higienske potrebščine, ženska ličila in šolske fotografije. Na zidu je bila pritrjena palestinska zastava. V kotu so bili kovček in večji vreči z oblekami. To je bilo celotno imetje družine Fajad, ki je bila med zadnjimi evakuirana iz Gaze. Očetu ni bilo dovoljeno vstopiti v Egipt in zdaj živi v šotoru v Derbali, kraju na jugu Gaze.

Z Maticem sva bila deležna nezaupljivih pogledov, dokler ni Rose povedala, da sva toliko časa prebivala v Bejt Hanunu v Gazi, da sva praktično Hanunčana. Potem smo lahko začeli.

»Prihajamo iz mesta Gaza. Ko se je začela vojna, smo takoj šli zdoma, ker smo živeli v stolpnici in sta oče in mama rekla, da bodo te zagotovo napadene. Šli smo k sorodnikom v Nusejrat,« je začel pripovedovati Abdal. Nusejrat je kraj v središču Gaze. »Ranjen sem bil 17. marca. S sestro sva se igrala zunaj, ko je bomba zadela bližnjo hišo. Šrapnel je šel skozi mojo desno nogo. Starši so me najprej peljali v splošno bolnišnico v Derbali, a ker potem tudi tam ni bilo več varno, smo šli v britansko bolnišnico. V Egipt smo bili evakuirani 3. maja.« Tako imenovano britansko bolnišnico je marca postavila nevladna organizacija UK-MED. V Gazi deluje več poljskih bolnišnic, ki jih ljudje imenujejo po državah, iz katerih prihajajo njihovi pokrovitelji oziroma organizacije, ki jih upravljajo.

Rose je prvič srečala Abdala pred dvema mesecema, ko je bil še zelo slaboten, in zdaj je veselo oznanila, da mu bodo v enem od prihodnjih dni odstranili fiksator. To pa je hkrati pomenilo, da bo v kratkem odpuščen iz bolnišnice, in družina ni vedela, kam bo šla. Kako pa živite tukaj, sem vprašal. Na njihovi strani sobe sta bili le dve postelji. »Dvojčka spita na njih, jaz pa tamle,« je rekla Marah in pokazala na manjši kavč, »mama in preostale tri sestre spijo na tleh.« Za ležišča so uporabljale tanke žimnice, ki so bile čez dan zvite in zložene pod posteljo. »Česa pa vam trenutno najbolj manjka?« sem vprašal. »Odej in oblek,« je rekla v zadregi. »Ampak zdaj je boljše, kot je bilo. Do pred kratkim nas je bilo v tej sobi 16.«

»Da, bilo je zelo težko, otroci so veliko jokali in ves čas je bil hrup,« se je oglasila ženska z druge strani sobe. »Dolgo nismo mogli normalno spati, toda zdaj je boljše, alhamdulila, bogu hvala.« Ime ji je Rim Al Amur, stara je 45 let in prihaja iz kraja Han Junis na jugu Gaze. »Izraelci so bombardirali naš dom 28. decembra. Izgubila sem tri otroke od štirih: hčerki Rahmo in Farho, stari šest in 11 let, in sina Amra, starega 12 let. Moj drugi sin Ez Eldin, star 16 let, in mož sta bila takrat slučajno zdoma, ker sta šla polnit mobilne telefone k prijatelju, ki je imel generator,« je razlagala s postelje. »Bila sem hudo ranjena. Kolke in noge sem imela zdrobljene. Mož in sorodniki so me odpeljali v evropsko bolnišnico, kjer so jim zdravniki rekli, da ne bom preživela. Srce se mi je trikrat ustavilo.« Evropsko bolnišnico je zgradila Agencija ZN za palestinske begunce UNRWA s finančno podporo Evropske unije. »Vendar sem se iztrgala smrti. Enajst dni sem bila na oddelku za intenzivno nego, potem se je moje stanje nekoliko izboljšalo, čeprav sem bila še vedno ohromljena od pasu navzdol. V Egipt sem prišla 10. marca skupaj z nečakinjo, mož in sin sta morala ostati.« Nečakinja Soha je stala ob postelji in jo držala za roko. Zelo težko je bilo poslušati Rimino pripoved. Hitro povežeš stvari na simbolni ravni, namreč da se ji je srce ustavilo po enkrat za vsakega ubitega otroka, nakar le stežka požiraš solze, medtem ko si naprej zapisuješ njene besede. »V Egiptu sem imela že več operacij. Zdravniki pravijo, naj se ne naprezam, ampak se trudim shoditi. Za zdaj sem še na vozičku. Potrebovala bi fizioterapijo večkrat na dan, vendar jo imam samo enkrat na nekaj dni.«

Hamda Asfur nas je komaj slišno pozdravila, ko smo prisedli k njeni postelji. Tudi ona se je dvignila v sedeči položaj. »Stara sem 31 let in prihajam iz Rafe. Sem poročena in imela sem štiri otroke. V Egiptu sem sama. Mož živi v šotoru v Rafi. Ko se je začela vojna, smo šli k sorodnikom, da bi bili skupaj. V napadu 24. oktobra lani sta bili uničeni dve večnadstropni hiši … Vsega skupaj je bilo ubitih 70 ljudi, iz moje družine 22 … Poleg vseh otrok sem izgubila brata, sestro, nečakinji …« Na trenutke ni mogla več govoriti zaradi utrujenosti in žalosti. »Vsi so mislili, da sem mrtva, da sem zakopana pod ruševinami. Mož in preživeli sorodniki so imeli molitev tudi zame in so mojo fotografijo objavili na družbenih omrežjih. Zbudila sem se po 14 dneh na oddelku za intenzivno nego in prosila ljudi, naj povejo mojim domačim, da sem živa. Potem pa so prišli nazaj in mi povedali, da je večina mojih svojcev mrtva. Najbolj me boli, ker nimam skoraj nobenih spominov na otroke, zgolj nekaj fotografij z družbenih omrežij … Vse drugo je bilo uničeno …« Kako pa jim je bilo ime in koliko so bili stari, sem vprašal. »Ahmad je imel 14 let, Aja 12, Humdi deset in Adam osem let.« Dvignil sem pogled z beležke in videl, da se njena desna noga krčevito trese, zaradi česar ji je drgetalo vse telo. Ko jo je Matic fotografiral, tega sploh ni zaznala. Imela je prazen pogled, usmerjen nekam mimo nas. Ta praznina v očeh je ogledalo genocida. Čeprav se je še vedno odzivala na naše besede, ni bila več zares prisotna med nami, travme so jo odvedle nekam daleč stran, v neko drugo stvarnost, ki je ne morem poimenovati drugače kot pekel.

Šli smo v sosednjo sobo, kjer nas je sprejela Azhar Alhadad, mati Mohanada Saleha, 29-letnega inženirja iz mesta Gaza, ki je ležal nepokreten na postelji. Njegov pogled je bil zamaknjen, oči vdrte in bila ga je sama kost in koža, da se je zdelo, kot da je pogreznjen v posteljo. Govoril je zelo počasi in tako potihoma, da se je morala Rose skloniti k njemu, da je razumela vse njegove besede in mi jih sproti prevajala. »Ranjen sem bil med prvimi napadi izraelske vojske na mesto Gaza. Bežali smo iz soseske Tel Al Hava, ko so vojaki bombardirali bencinsko črpalko zraven nas. En šrapnel mi je prebil lica, drugi pa desno ramo in se zagozdil med šestim in sedmim vretencem, zaradi česar sem ohromljen. Bil sem v bolnišnici Al Mamadani, ki so jo 16. novembra obkolili in napadli izraelski tanki. Veliko ljudi je bilo ubitih, preden so nam Izraelci ukazali, da moramo bolnišnico zapustiti. Dovoljeno mi je bilo, da me odpelje rešilec, ostali pa so morali peš proti jugu …« Na tej točki ni mogel več govoriti. »V Egipt sva prišla 29. aprila,« je nadaljevala mama. »Družina je ostala v Gazi. Že šest mesecev nisva bila zunaj te sobe. V tem času sta bila ubita moj oče in sestra.« Opazil sem, da Mohanad gleda v okno za nami, skozi katero sta prihajala močna sončna svetloba in nadležen hrup jezne pločevinaste reke spodaj. V Mohanadovih očeh ni bilo nobenega leska; svetlobo je opazoval iz sence smrti. Ko sem ga gledal, sem razumel, da je bil že davno ubit, samo ni še fizično umrl.

»Izraelski vojaki so me, ko so ugotovili, da sem zdravnik, ugrabili in me odpeljali v ujetništvo v Izrael. Tam sem bil 35 dni privezan na posteljo, večino časa sem imel zavezane tudi oči.«

Tamir Al Hafi, 40 let

Vsi Palestinci niso ločeni od Egipčanov. V sosednji sobi si je Tamir Al Hafi iz Džabalije s severa Gaze delil sobo z egiptovskima pacientoma. V bolnišnici ga je spremljal oče Osama. »Star sem 40 let. Bil sem vodja oddelka za prvo pomoč v indonezijski bolnišnici v Džabaliji,« je pripovedoval Tamir. »Od 8. oktobra lani sem nenehno delal v bolnišnici. Devetnajstega novembra so vanjo med mrtvimi in ranjenimi pripeljali tudi moje sosede. Ustrašil sem se za svojce in tekel proti domu. V bližini hiše sem naletel na ranjenega človeka in mu pomagal, ko je izraelski kvadrokopter streljal name in me ranil v desno nogo.« Izraelska vojska uporablja manjše brezpilotne letalnike, tako imenovane kvadrokopterje za nadzorovanje in pobijanje Palestincev. »Odpeljali so me v bolnišnico, ki so jo izraelski vojaki v dneh po tem napadli s tanki, nato pa še vdrli vanjo in nam ukazali, da jo moramo zapustiti. Oče me je nesel do naslednje bolnišnice, vendar smo morali oditi tudi od tam. Na nadzorni točki so me vojaki, ko so ugotovili, da sem zdravnik, ugrabili in me odpeljali v ujetništvo v Izrael. Tam sem bil 35 dni privezan na posteljo, večino časa sem imel zavezane tudi oči. Vojaki so me nenehno tepli in zasliševali o ranjencih, ki so bili pripeljani v indonezijsko bolnišnico. Nazadnje so me izpustili skupaj z 22 drugimi ljudmi. Izpustili so nas dobre tri kilometre pred mejnim prehodom Karem Abu Salem.« To je prehod, ki povezuje Izrael z Gazo. »Ljudje so začeli bežati, jaz pa nisem mogel hoditi, zato sem se plazil. Ko so drugi prišli do predstavnikov Združenih narodov, so jih opozorili name in prišli so pome z džipom in me odpeljali v bolnišnico v Rafi. V ujetništvu nisem bil deležen zdravstvene oskrbe. V nogi se mi je naredil krvni strdek in potoval po telesu do pljuč. Zaradi pljučne embolije sem padel v globoko komo. Ko sem se zbudil po 25 dneh, moje desno oko ni več delalo, zato so mi ga v evropski bolnišnici odstranili. Hoteli so mi tudi odrezati nogo, vendar jim oče ni dovolil. V Egipt sva prišla 1. marca. Najprej sva bila na emiratski bolniški ladji, zasidrani v pristanišču El Ariša, zadnja dva meseca pa sva tukaj. Okrevanje poteka zelo počasi. Kot zdravnik vam lahko povem, da je oskrba tu zelo slaba. Še vedno me tudi bolijo zobje na obeh straneh od udarcev vojakov.« Štiri dni prej je Tamir prek družbenih omrežij izvedel, da je bil njegov brat ubit med bombnim napadom na tržnico v Džabaliji. Kako pa ste to izvedeli, sem ga vprašal. »Prek družbenih omrežij, kjer ljudje objavljajo osmrtnice.« Pokazal nam je tudi posnetek kaosa takoj po napadu; ljudje so tekali med razmesarjenimi trupli in iskali preživele.

Rose je bilo to še posebej mučno gledati. Njeni trije sinovi, Kusaj, star 21 let, Ovdi, star 19 let, in Ahmed, star 17 let, so bili ujeti v Džabaliji brez spremstva. Vojna jih je na silo ločila od Rose, potem ko so Izraelci novembra lani razdelili Gazo na severni in južni del. Zdaj že nekaj tednov ni slišala novic o njih. Džabalija je naselje, veliko približno kvadratni kilometer, v katerem se v obroču izraelskih sil stiska več deset tisoč ljudi. Izraelska vojska je oktobra samo v Džabaliji ubila okrog tisoč Palestincev. Rose je povedala, da čez dan, ko dela, sploh ne more spremljati novic in družbenih omrežij.

V zadnji sobi, ki smo jo obiskali, sta bili mami z dojenčkoma. Najprej smo prisedli k Ali Hamad, ki je imela desno nogo v mavcu. »Stara sem 36 let in prihajam iz Džabalije. Eno leto je, odkar sem bila ranjena. Z možem, sinovoma in hčerkama smo bežali iz naše soseske, ko so padle bombe. Takrat sem bila v visoki nosečnosti. Bombe so ubile moža in najstarejšo hčer, jaz pa sem bila ranjena v desno nogo. Odpeljali so me v bolnišnico Al Kuds v mestu Gaza. Čez nekaj dni so jo obkolili izraelski vojaki in jo oblegali. Ostrostrelci so streljali na zdravstveno osebje in na nas. Potem so nam ukazali, da moramo vsi zapustiti bolnišnico. Pripeljali so nepokrite tovornjake in nam ukazali, da se moramo povzpeti nanje. Sami so določali, kdo med nami bo vozil kamione, in nas ves čas surovo pretepali, tudi ženske in otroke. Ukazali so nam, da moramo iti na jug. Pristala sem v bolnišnici Al Amal, nato pa v porodnišnici Naserjeve bolnišnice, kjer sem rodila sina.« Obe bolnišnici sta v Han Junisu. »Zdravnikom je uspelo rešiti dojenčka in mojo nogo, vendar so bile razmere grozne. Ves čas smo bili oblegani in ničesar ni bilo na voljo. Naredili so mi carski rez brez narkotikov. Zaradi slabe higiene so se mi v ranah na nogi zaredili črvi. Kmalu zatem, ko smo morali zapustiti tudi Naserjevo bolnišnico, sem bila skupaj z mamo evakuirana v Egipt; to je bilo 19. februarja. Do zdaj sem imela štiri operacije in čakam na vsaj še eno. Potrebovala bom plastično koleno.« Kako je bilo ime hčerki, ki je bila ubita, sem vprašal. »Malak.« In kako je ime dojenčku? »Malik.«

V sobo je prišla Asma, tiskovna predstavnica bolnišnice El Helal. Zanimalo jo je, ali bomo kmalu končali. Tam smo bili že dobre tri ure. Z vsakim pacientom in njegovimi skrbniki smo se namreč pogovarjali tudi, kaj potrebujejo, da vidimo, ali lahko kakorkoli pomagamo. Asmo sem vprašal, kaj pomeni oznaka F, ki je bila ponekod nalepljena ob vratih, ponekod pa ob posteljah. Predvideval sem, da pomeni Palestinec (filastiniun v arabščini). »Ne,« me je popravila. »Oznaka F pomeni ’nevarnost, da pacient pade’.«

Prisedli smo k Raniji Salah, stari 26 let, ki je v rokah pestovala desetmesečno prvorojenko Saro. »Tudi jaz prihajam iz Džabalije. Po poklicu sem laboratorijska tehnica. Ranjena sem bila 28. oktobra lani. Na stričevem domu me je zadel šrapnel tankovske granate, ki je povzročil večkratne zlome v obeh nogah. Moje stanje je bilo zelo slabo in zdravniki so se bali, da bom izgubila otroka, vendar se me je Sara držala in je danes moja največja motivacija. Zaradi nje si želim spet shoditi, da bom lahko skrbela zanjo. Prav danes sem na fizioterapiji naredila prve korake po 28. oktobru lani.« Alhamdulila, smo rekli vsi skupaj. »V Džabaliji so me najprej odpeljali v indonezijsko bolnišnico, ki so jo 20. novembra začeli oblegati izraelski vojaki. Nisem se mogla premikati, na obeh nogah sem imela zunanje fiksatorje in bila sem v osmem mesecu nosečnosti. Dvaindvajsetega novembra me je Rdeči križ skupaj z možem evakuiral na jug Gaze, v Naserjevo bolnišnico. Dvajsetega decembra sem rodila Saro. Izraelci so prišli tudi v Han Junis in več tednov oblegali našo bolnišnico. Štirinajstega februarja so poslali kvadrokopterje, ki so prišli skozi razbita okna in nam ukazali, da moramo zapustiti bolnišnico. Ti kvadrokopterji vejo naša imena, kar je bilo zelo srhljivo. Nismo imeli druge izbire, kot da gremo. Mož je na invalidski voziček položil leseno ploščo, ker nisem mogla skrčiti nog, in me odpeljal ven, Saro sem držala v naročju. Vsi smo morali iti peš do Rafe.« Gre za razdaljo desetih kilometrov. »Ta pot je bila nekaj najtežjega, kar smo doživeli. V spominu mi bo ostala zapisana kot pot smrti. Iz Rafe sem nato prišla v Egipt, mož pa je moral ostati v Gazi. Zdaj sem tu in ne vem, kaj bo z mano.« Matic ji je ob slovesu dejal: »S Saro vama želim, da bi shodili skupaj.«

Asma nas je odvedla do direktorja, dr. Ajmana Kalafa. Ta nas je sprejel s širokim nasmehom in vpričo dveh tujih novinarjev ponosno povedal, da je bolnišnica El Helal najboljša v regiji glede te in one zdravstvene oskrbe in da se prihajajo vanjo zdravit tudi pacienti iz arabskih zalivskih držav. Marsikaj, kar je rekel, je šlo mimo nas. Naši pogledi so bili odsotni, usmerjeni nekam v prazno. Na direktorjevo željo smo naredili skupinsko fotografijo, se mu zahvalili za dostop do palestinskih pacientov in šli. Zakorakali smo skozi odprta vhodna vrata bolnišnice nazaj v ta podivjani in poblazneli svet, v katerem hudodelska država izvaja genocid nad nemočnim ljudstvom, ker ji ene države dobavljajo orožje, druge pa krpajo žrtve njenega genocida. Zato ta poteka s takšno lahkoto. In zato si zaradi dogajanja v Gazi ves svet zasluži oznako F.