Laganje politikov nikogar ne zanima

Trumpu so v njegovem prvem mandatu našteli nič manj kot 30.573 laži

Slovenska medijska krajina je bizarna. Na takšno stanje opozarjam že desetletja: če tujini novinarji svarijo pred laganjem politikov in to štejejo za nedopustno, se to pri nas, vsaj čast izjemam, dogaja bolj redko – preveč so sramežljivi. Če ameriški novinarji preštevajo njihove laži, domači le tu in tam triumfalno navajajo, da so pri kakšnem odkrili kaj? Neresnico! Smo res že tako daleč, da laganje politikov nikogar ne zanima posebej, sploh ne novinarjev?

Že večkrat sem posvaril, da s svojo trditvijo ne vabim k nepreverjenim in prehitrim ugotovitvam ali k licitiranju laži, kajti ravno to, licitiranje tistih pri političnih nasprotnikih, je neka čisto druge vrste praksa; je propagandistična niša v retoriki posameznih strank in njihovih liderjev. Toda nedavna izvolitev predsednika Donalda Trumpa bi nas morala, če že na kaj, znova spomniti na mogočen status laganja v politiki, njegovo uspešnost in končno tudi zmagovitost. Zakaj?

30.573 laži

Najprej k nekaj podatkom. Trumpu so v njegovem prvem mandatu (2017-2021) pri Washington Postu našteli nič manj kot 30.573 laži. Priznajmo, res ni malo. Že po prvem letu mandata jih je isti časopis naštel okoli 2000. Izračunali so, da je od šest laži na dan v prvem letu napredoval do 39 v svojem četrtem. Seveda bi se lahko spraševali tudi o metodologiji njihovega preštevanja, pa o definiciji, o razliki med lažjo in napačnimi ali manipulativnimi trditvami, toda za potrebe tega pisanja bom prevzel le, da jih je bilo izjemno veliko. Predvsem tiste iz prvega leta mandata so dobro dokumentirane in celo natisnjene.

Namesto končnega števila me bo bolj zanimalo, zakaj laži politično delujejo; če državljani ZDA ponovno izvolijo predsednika, ki nenehno laže, imajo glede tega zagotovo čisto določena pričakovanja. Ne moremo sklepati drugače kot tako, da morda računajo z vsaj toliko lažmi v njegovem novem mandatu – torej do leta 2029. Bodo razočarani, če jih bo na koncu manj kot 61.146? No, moja trditev je morda pretirana: čisto mogoče je, da jih prav takšno njihovo število ne bo nič skrbelo.

Povsem isto vprašanje si lahko zastavijo slovenski ali katerikoli drugi volivci: koliko Janševih in Golobovih laži, v preteklosti sem na njih opozarjal podobno kot na Golobove, jih bo zadovoljilo in opogumilo, da omenjene izvolijo znova? Vprašanje ni zastavljeno cinično, ampak zgolj predpostavlja, da ima količina laži določen vpliv na prepričanja volivcev na način, da več laganja in manipuliranja v trditvah pomeni tudi večji uspeh ali, nasprotno, ni nobena ovira, da takim politikom še naprej ne bi neomajno zaupali.

Trumpove nove laži

Daniel Dale je tisti kanadski novinar, ki je ovrgel ogromno trditev novega predsednika ZDA med njegovo predsedniško kampanjo in predsedovanjem po kampanji leta 2016. To je počel tudi med letošnjo. Svoj fact-checking, po katerem je zaslovel, je uporabil tudi na primeru dveh Trumpovih govorov v Pensilvaniji letošnjega oktobra. Mimogrede je naštel 40 »ločenih« napačnih trditev. Takšnih, za katere bi morda njegova administracija rekla, da so alternativno resnične, ker pač živi v nekakšni postresničnosti.

V svojem članku na CNN Politics opozarja na njegovo uporabo laži v že tretjih predsedniških volitvah – članek je bil objavljen nekaj dni pred Trumpovo zmago. Klasične teme uporabe laganja so pri njem velikokrat konspiracistične. Da šole na skriva pošiljajo otroke na operacijo spola brez soglasja staršev. Da so cela mesta in pokrajine osvojili nezakoniti priseljenci. Da so mu ukradli volitve in da ga znova čakajo volilne goljufije. Da imajo ZDA največjo inflacijo v zgodovini.

Kar je počel Trump, pravi Dale, je neusmiljeno nepoštena kampanja, v kateri pretirava s statističnimi podatki, izkrivlja informacije demokratov, si izmišljuje dejstva in predvsem laže kot še noben predsednik v zgodovini ZDA. Pri tem navaja še raziskovalca z Univerze Columbia – Timothy Naftali je ugotavil, da Trump kot prvi predsednik sploh ustvarja nekakšno ločeno resničnost, pri čemer ne samo, da zavaja ali izpušča zanj neprijetne informacije, ampak si celo izmišljuje zgodbe, ki jih potegne kar iz zraka.

Zakaj? Preprosto – ker je pač ugotovil, da je velika laž močnejša od majhne laži ali celo več njih, zaradi česar deluje bolje. Majhnim ne verjamemo, za velike se bolj ogrejemo.

Koncept velikega števila

Tak koncept sem, ravno na zgledu Trumpa v interpretaciji Hitlerjeve velike laži, pred leti že analiziral in poskušal pojasniti njegovo uspešnost. Še več, razvil sem ga v koncept »velikega števila laži« in ga protipostavil Hitlerjevemu: die große Lüge govori o učinkih velikih laži nasproti majhnim, saj so velike docela neverjetne, zato težko sprejmemo, da ne bi bile resnične, Trumpov koncept pa bolj o tem, da bo z veliko lažmi dosegel podoben učinek – le kdo bi tolikokrat upal lagati? Ker se to zdi nemogoče, mu pač moramo verjeti!

V tokratni kampanji je nov ameriški predsednik to počel predvsem in najbolj ob priseljencih. Haitski naj bi jedli hišne ljubljenčke prebivalcev v mestu Springfield v Ohiu. Novinar Dale našteva vrsto tem, s katerimi je Trump zavajal tokrat, od zaporniških priseljencev iz Konga in azilov za nore, ki jih bodo spraznili in poslali v ZDA, do domnevnih laži o Kamali Harris, da bo denar za upravljanje izrednih razmer za pomoč ob nesrečah preusmerila k migrantom. K temu dodaja še zavajanja glede gospodarstva, laži o splošnih carinah ali tiste, ki zadevajo njegovo preteklost. Novinar opozarja, da Trump laže tudi glede stvari, ki so nepomembne, npr. da že osem let trdi, kako je prejel nagrado »Človek leta« v Michiganu, čeprav je nikoli ni.

Osrednja dilematika glede epistemologije volivcev je zagotovo, ali ti dejansko verjamejo, da laže in jih to ne moti, ali pa morda preprosto mislijo, da ne in ga imajo za poštenjaka. Dale omenja, da so javnomnenjske raziskave pokazale, kaj meni večina: da ni pošten in zaupanja vreden. Čeprav še nihče pomemben v ameriški politiki ni toliko lagal kot on, pa mu to ni samo škodovalo, ampak morda celo koristilo. Zakaj v primeru Trumpa, ki v enem samem javnem nastopu izreče več javnih laži kot Kamala Harris v celotnem mesecu, to dejstvo ni nobena ovira, da ne bi postal od nje uspešnejši in tudi nov predsednik?

Golobove laži

Pojdimo za trenutek k domačim lažem, saj morda za njih velja podobno. Janševe so dobro dokumentirane, o njih je poročal celo New York Times, zato je trenutno bolj intriganten zagotovo »antijanšističen« predsednik Golob. Premier nam je očitno lagal glede Veselovega odstopa, ki da je bil avtonomen, v resnici pa je ta odstopil na zahtevo predsednice Evropske komisije. Žal mu tega mediji niso hoteli ali znali zameriti. Pred tem smo notorično poslušali izjave o odstopih njegovih ministrov iz osebnih razlogov, za katere lahko kar močno sumimo, da niso bili prav nič osebni.

Golob se je glede svojih navedb okoli srečanj z Boštjanom Lindavom in Tatjano Bobnar nedavno zapletel in dokazoval, da ne pozna dvojine, ker da je Primorec. Glej ga zlomka, tudi laganja glede poznavanja slovenščine mu novinarji niso niti malo očitali – kontekst kaže, da v dvojini ni bila težava. Referendumska prevara je bila evidentno dobro organizirana laž, za katero se nihče nikoli ni opravičil, tudi Golob ne. V njej morda sam ni sodeloval z manipulacijami neposredno, jim je pa s tišino in kadrovsko zasedbo dajal alibi.

Naj ob tem spomnim, da je podpredsednik Matej Arčon za POP TV mimogrede navrgel nekaj, kar je ostalo spregledano: politiki bi se morali za referendumsko prevaro opravičiti. Toda kaj bi s to gesto kesanja pri naših medijih, ki premierja niso sposobni vprašati, kje in kako bo Golobova vlada to storila? Celo Arčon ni rekel »Opravičujem se v imenu vlade«, zgolj zaigral je na karto usmiljenja. In če ljudstvo in mediji za njihov nateg ne terjajo opravičila, ga pač ne bo!

Golobovih manipulacij glede varovanja javnega zdravstva iz prvega leta mandata, tudi zaradi nočnega ukinjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ni bilo malo. Marsikdo bi rekel, da še vedno so in jih sploh ni mogoče našteti na eni strani – za podroben seznam vprašajte Jašo Jenulla in Dušana Kebra. K temu bi lahko dodali še veliko drugih laganj, recimo glede osebnega varovanja, plačevanja Miloša Milovića, ki je menda deloval pro bono in končal v zaporu, sicer zaradi drugih dejanj. Toda zanj se je pokazalo, da je bil dobro plačan iz drugih virov.

Seveda verjamem, da je Janševih manipulacij in laži v seštevku precej več od Golobovih. Hkrati pa opozarjam že dve leti, da ima prvak SDS v njem kar dobrega vajenca.

Naloge medijev

Dale že vrsto let poziva medije, da preverjajo dejstva. Analiza laži bi zanj morala postati osrednji del njihovega poročanja in žal se ne dogaja niti v ZDA. Njegova analogija je povedna: če bi v kafiču srečali nekoga, ki bi vam povedal 25 stvari, ki niso resnične, bi ta podatek najbrž bil prva od stvari, ki jo boste pripovedovali drugim o vašem srečanju. Zato bi tem bolj isto moralo postati ena prvih stvari, ki bi jih mediji sporočili svojim uporabnikom, če Trump v govoru na zborovanju Američanom pove 25 stvari, ki niso resnične.

Njegovo prispodobo lahko nadaljujemo: če morda živite z nekom, ki bi se vam zlagal enkrat vsak dan, vam bo vsak sorodnik svetoval, da se od njega poslovite. Predstavljajte si, da to stori 39 krat v dnevu? Dale se morebiti tudi moti v svojih pričakovanjih, saj bi moral upoštevati mednarodno izkušnjo. Recimo: zakaj ne pride na obisk v Slovenijo in analizira naše medijske scene, pa bo takoj precej bolj zadovoljen z ameriško?

Toda Janševe in Golobove laži doma niso nekaj, kar bi sploh bili zmožni sistematično obravnavati v tematizirani razpravi. Zakaj ne, vprašajte znova novinarje.

Ali volivce motijo?

Odgovora, v kakšni meri se Trump zaveda svojih laži, ne poznamo v celoti. Deloma zagotovo. Morda je vprašanje o »zavedanju« zastavljeno napačno, če merimo predvsem njihovo učinkovanje. Zato bi nas moralo bolj pritegniti analiziranje, zakaj je laganje uspešno pri volivcih. Odgovor na to nam bo pojasnil, kako deluje politična propaganda in katerih njeni mehanizmi jo poganjajo. Postavil bom tezo, tudi na podlagi slovenskih izkušenj, da je učinek laganja večji zaradi kognitivne disonance.

Volivce bi lahko verjetno razdelili na dve kategoriji. V prvo sodijo tisti, ki vedo, da Trump laže, a jih to ne moti, ker jih je na njem prepričal nek drug faktor: morda neka ideološka ali ekonomska obljuba. Tej skupini bi lahko rekli indiferentni volivci – laganja ne zanikajo in preprosto jim je vseeno, če laže, ker verjamejo, da je izbire vreden iz drugih razlogov. Podskupina te kategorije so državljani, ki jim je v osnovi nepomembno, ali laže ali ne, zato o tem niti ne razpredajo: njihova shema prepričanj ne prešteva laži, saj jih ne jemlje za odločilen moralni prekršek, ampak si predstavlja, da je Trump nekakšen antisistemski politik, ki se bori proti globoki državi. Obe podskupini sta indiferentni, vendar prva sprejme, da laže in se tega zaveda, druga pa vnaprej izloči takšno spraševanje kot nerelevantno. Obeh laganje ne skrbi.

V drugi kategoriji so vsi, ki preprosto nočejo opaziti, da laže, zato mu verjamejo. Med njimi so zagotovo različni skeptiki in verniki v teorije zarot, v katerih ameriški predsednik sicer neskončno uživa, zanikovalci podnebnih sprememb, ksenofobi in sovražniki priseljencev, končno tudi skeptiki v množične medije, za katere že vedo, da širijo lažne novice – koncept, ki ga je politiziral ravno Trump.

Tak profil je bližje »vernemu« volivcu: za razliko od indiferentnega bo veren slepo zaupal Trumpovi avtoriteti, zaradi česar bo odklanjal možnost, da laže.

Znova kognitivna disonanca

Dokaj naraven kandidat za to, da pojasnimo epistemsko stanje indiferentnih in vernih volivcev je mehanizem kognitivne disonance. Tega sem v primeru Golobovih in Janševih volivcev že velikokrat omenjal. Zagotovo drži, da moramo pri njej upoštevati različne psihološke in družbene dejavnike, ki vplivajo na politično obnašanje. Kognitivna disonanca ima vlogo razbremenitve napetosti pri volivcih – takrat, ko politik laže, so ti pripravljeni to dejstvo bodisi sprejeti ali ne sprejeti. V obeh primerih prihaja do disonance, vendar na dva različna načina.

Indiferenten volivec ve, da mu politik laže, vendar ga vseeno podpira. To stori tako, da poskuša zmanjšati občutek disonance z opravičevanjem njegovega početja. Priljubljeni načini zajemajo obrambni mehanizem racionalizacije, npr. da so politikove laži dejansko nepomembne, da tudi drugi politiki lažejo ali da so del nekakšne politične strategije.

Naslednja taktika opravičevanja je relativizacija, npr. da politik ne počne nič posebnega (»Vsi politiki lažejo«) ali da so njegove laži dejansko manj pomembne, saj so njegovi dosežki ali programske točke obetavne, politični nasprotnik pa škodljiv ali nevaren. Spet tretji opravičujejo politikove laži s sklicevanjem na grožnjo: že res, da Golob laže, toda kaj, če bo za njim prišel Janša, ki laže precej bolj in je bolj nevaren politik, saj bo zamajal demokracijo?

Pri vernih volivcih so taktike opravičevanja ožje zastavljene, saj morajo preprosto zgolj ovreči možnost, da gre za manipulacije in laži. To storijo na način, da poskušajo vsako politikovo besedo ali dejanje racionalizirati in predstaviti kot resnično, s tem pa potrditi, da politik ni lagal.

Prilagodljivost in rutina disonance

Leon Festinger bi kot utemeljitelj teorije kognitivne disonance dodal, da je ključno prilaganje volivčevih prepričanj in obnašanj, kjer se s selektivno pozornostjo zmanjšuje psihološka napetost med dejstvi, s katerimi se soočajo, in političnimi odločitvami. V praksi to pomeni, da se volivci ob lažnivih politikih osredotočajo zgolj na informacije, ki so v podporo njihovemu pogledu na politika.

En del razbremenitve tovrstne napetosti, ki se odvija največkrat nezavedno, je skupinska pripadnost: če volivec sluti, da mu ob strani stoji krog istomislečih volivcev, ki posredno potrjujejo pravilnost njegove izbire, potem se bo ob lažnivem politiku čutil še naprej varnega in ga njegove laži ne bodo motile, saj zanj »jamči« politična skupnost podobno mislečih, ki ji pripada.

Volivec se bo večkrat trudil, da najde še druga prepričanja, ki domnevno podpirajo njegovo pravilnost odločitve v podporo lažnivemu politiku. Rad bo navajal napake političnih nasprotnikov, politikove poprejšnje uspehe in druge razloge, zaradi katerih moramo verjeti, da je njegova podpora pravilna, pri čemer bo skušal ublažiti in uravnotežiti svojo disonanco.

Toda potem sledi pomemben dodatek. Festinger bi dodal, da bo v primeru, ko nek politik laže nenehno in v ogromnem obsegu, potreba po zmanjševanju disonance še močnejša in tako rekoč sistemska in avtomatizirana. To pomeni, da bo prisiljen ob vsaki novi laži politika preigrati podobne postopke racionalizacije laži, kar bo počel tako rekoč rutinirano, da bi se znebil občutka krivde. Podpirati kandidata, ki mu je uspelo v prvem mandatu izreči 30.573 laži, ni enostavno!

Kako lažnivcu verjeti karkoli?

Politične laži imajo v luči kognitivne disonance še veliko drugih učinkov. Na neki ravni prispevajo k izgradnji kolektivne politične identitete, recimo strankarske ali ideološke. Najbrž so volivci ali celo člani neke stranke bolj nagnjeni k branjenju laži, če jih prepoznajo kot bistveni element lastne identitete in morda jih bodo manj motile, če tudi njim samim laganje v življenju ne predstavlja posebne ovire. Kot rečeno, se to ne dogaja nujno, kolikor jim vrednostni sistem, ki ga vsaj navidezno zagovarja politik, predstavlja večji izziv, zaradi katerega so mu pripravljeni njegove laži sproti oproščati.

Osrednja in ne nujno filozofska težava, zakaj verjeti lažnivemu politiku, je kajpada zelo elementarna: kako nekomu, ki notorično laže, sploh zaupati glede česarkoli, tudi glede njegovega sistema vrednot ali glede političnih obljub? In če mu ne moremo, je nezaupanje posledično edina smiselna drža volivca.

Ker so običajno množični mediji tisti, ki poročajo ali ne o laganju in diktirajo naracijo o njem, je za lažnivca med politiki skrajno pomembno, da svoje naravne sovražnike pri razkrinkavanju laganja čim bolj diskreditira in vnese nezaupanje vanje. To je Trumpu skozi demonizacijo novinarjev imenitno uspelo. Verni volivci bodo zato vedno znova prepričani, da diskurz o politikovih lažeh proizvajajo zgolj lažnivi in neobjektivni med njimi.

Laž kot performans

Najbrž ni nepomembno dodati, da obstaja znaten del volilnega telesa, ki laži razume zgolj kot nekakšno nujno zlo, kot neizbežno politično predstavo za javnost, ki si jo lahko politiki privoščijo v sklopu njihove javne komunikacije. V tovrstni perspektivi bodo laži na nek način imele status nečesa performativnega, zaigranega. K takemu pogledu so najbrž bolj nagnjeni indiferentni volivci, vendar je morda takšna tudi razlaga pri vernih.

Oboji bodo dejali, da je politikova retorika del nekakšnega revolta, populističnega upora proti globoki državi, udbomafiji, janšizmu, elitam in protokomunistom med nami. In seveda vsemu, o čemer radi govorijo npr. verniki v bizarno QAnon teorijo zarote. Tovrstna interpretacija bo možna le, če so verni volivci pred tem politika že prepoznali kot karizmatičnega in s tem nedotakljivega, zaradi česar so okoli njega zgradili določen kult, utemeljen na sistemu čustev in prepričanj o njegovi večvrednosti.

Volivca zato lahko začne obdajati občutek zadovoljstva; lažnivi politik mu ponuja nekakšno oporo, ponos, identiteto in prepričanje, da je na pravi strani zgodovine. Vse skupaj nas pripelje do normalizacije laži, ko te niso več nepričakovane ali šokantne, tudi ne obsojanja vredne. Postanejo morda nujen komunikacijski slog, nas bodo mirili verniki.

Da je to slaba novica za etičnost in moralnost v politiki, sploh pa za demokracijo, ni treba posebej razlagati, saj posledično iskreni in resnicoljubni politiki ne bodo več v nobeni prednosti. Ni dvoma, da se bo v takšni situaciji laganje prijelo in nenadoma ne bo moteče niti to, če se jih v osmih letih nabere veliko. Nič manj kot 61.146.

Če laži leta 2029 v seštevku ne bo toliko, bodo Trumpovi volivci lahko razočarani.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**