Ob mlačnem antifašizmu boljšega zaveznika fašizem niti ne potrebuje

Častna občana Mussolini in Kernstock

Mestni svet Gorice je zavrnil predlog opozicijske poslanke, da se po stotih letih odvzame naziv častnega meščana nekdanjemu fašističnemu voditelju Benitu Mussoliniju, ki je ga pridobil leta 1924. Novica odmeva predvsem v Sloveniji.

Samo Turel, tisti župan Nove Gorice, ki je na listi Gibanja Svoboda kandidiral dve leti nazaj in nato zmagal, je raje tiho in zadeve ne komentira. Izmikajoče govori o tem, da moramo zreti v prihodnost! So pa vsaj v njegovi stranki dejali, da je častno občanstvo Mussolinija »nepojmljivo«. Morda so nekateri zadovoljni, vendar ne bi smeli biti. Zagotovo je enako nepojmljivo, da imajo v svojih vrstah brezhrbteničnega župana, kar jih očitno dovolj ne moti, če sploh.

Če evroposlanec Matjaž Nemec zaman zahteva ukrepanje župana Gorice Rodolfa Ziberne, ki je očitno »naše gore list« in je tokrat navrgel zlizano, a v tem kontekstu res nevarno frazo, da se zgodovine pač ne briše, s čimer je podprl, da Mussolini ostane občan, pa Gibanje Svoboda molči glede svojega. Da Turel raje gleda proč in ne komentira ničesar, je čisto zadosten komentar. Še več, morda celo najbolj povedno sporočilo, kako si slovenska politika največkrat predstavlja svoj deklarirani antifašizem.

Ponovljen star argument

Ministrstvo za zunanje zadeve je z zamudo sicer le obsodilo častno občanstvo Mussolinija in ga označilo za poskus poglabljanja nasprotij ter relativizacije zgodovinskih dejstev in njihove zlorabe za dnevno politične namene. Dodali so še, da je to posebej škodljivo v času, ko se prebivalci Nove Gorice in Gorice pripravljajo na prevzem naziva Evropska prestolnica kulture 2025.

Zlahka si predstavljam, da bo slovenska stran, še zlasti vladajoča stranka, katere predsednik prihaja iz teh krajev, v času dogodkov EPK naredila vse, da zaplet okoli Mussolinija niti malo ne bo škodljiv – da so takšne vsakič pač prazne puhlice, ki jim ne sledijo dejanja! Ne dvomim niti, da bi odločitev podprla Giorgia Meloni, ki se je že sklicevala na njegovo miselno dediščino. Predsednica italijanske vlade je pač šefica stranke Bratje Italije (Fratelli d’Italia), ki izhaja iz neofašistične MSI (Movimento Sociale Italiano), ta pa je nastala po drugi svetovni vojni in združevala privržence fašizma. Še več, dolga leta nazaj je izjavila, da je bil Mussolini »dober politik, ki je naredil vse za Italijo«.

Toda kje smo že slišali argument, da se zgodovine ne briše? Ker zakaj bi se jo, saj se mora vendar ponoviti! Leta 2012 v primeru častnega občana mesta Maribor, nacističnega poeta Ottokarja Kernstocka. Takrat sicer primer skoraj nikogar ni pritegnil.

Mariborski častni občan

Idejo, da bi se mu odvzelo tak naziv, so z gnusom zavračali v časopisu Večer in se na vse kriplje trudili dokazati, da ga avtor »himne kljukastemu križu«, torej uradne himne avstrijskega lokalnega odbora Hitlerjeve stranke NSDAP, tudi obdrži. Tedanja argumentacija je zato obveljala za prepričljivo, zato se ni zgodilo nič in primer nikogar ni posebej zanimal.

Odvzem je kasneje, leta 2020, daleč od pozornosti javnosti, predlagala Stranka mladih – Zeleni Evrope in bila nato pri tem uspešna – mariborski mestni svetniki so se, k sreči, štiri leta nazaj strinjali s predlogom. Naj spomnim na nekaj zmagovitih retoričnih bravur tistega časa.

Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek je leta 2012 zapisala, da gre pri ideji odvzema častnega članstva za »instrumentalizacijo zgodovine in izrabljanje antinacizma za današnje cilje«. Nihče ni oporekal. Apologetika, ki smo jo videli takrat v primeru Kernstocka, je bila podobna sedanjemu zagovoru Mussolinija.

Tudi slavolokov Juliju Cezarju ne rušimo

O Kernstocku sem večkrat podrobno pisal. Takrat se je njegovo častno občanstvo branilo z bizarnimi argumenti. »Za sto let nazaj brisati zdaj ene, potem druge in celo tretje se mi zdi spreminjanje ali prikrivanje zgodovine,« je tistega leta pojasnil Tone Partljič, sicer častni občan Maribora. »Tudi Juliju Cezarju, ki je v svojih bitkah pobil ogromno ljudi, so postavljali slavoloke, pa jih zdaj ne rušimo!«, mu je pritegnil Rudi Moge, še en nosilec istega naziva in nekdanji poslanec.

»Delovanje častnega občana Kernstocka zagotovo ni bilo častno, je pa pomenilo politiko časa, v katerem je naslov dobil. Sedanje obračunavanje s takšnimi nazivi bi bilo zrcalo (ne)tolerantnosti sedanje družbe, nas samih,« je še zmagovito dodal.

»Kernstock velja za ideološkega začetnika nacionalsocializma zaradi vojnopoveličevalne in etnično nemške vsebine svojega literarnega dela, ulica pa je bila po njem poimenovana leta 1912«. Takšno kritično pojasnilo lahko preberemo na tabli, ki označuje njegovo ulico v Beljaku v Avstriji.

Če leta 2012 ni bilo posebnih političnih in strankarskih reakcij, letos v primeru italijanske Gorice so. A še vedno jih je premalo in podobno kot v primeru muzeja o fojbah v Rimu ni nobenih uradnih protestov. Seveda je precej lažje pomiriti domačo javnost, pravzaprav zgolj zelo redke vznemirjene posameznike, s kakšnim tvitom ali izjavo. Bodimo vendar iskreni: množicam je že dolgo, podobno kot skrajno anemični ZZB NOB Slovenije, popolnoma vseeno.

Zato nihče ni presenečen nad molkom od odkritju spominske plošče nekaj dni nazaj pri tržaški cerkvi sv. Marije Velike. Ta je posvečena zlatim vojaškim odlikovancem iz Trsta, Istre, Reke in Dalmacije. Zakaj je to dejanje vredno posebne pozornosti? Na njej so se hkrati znašli partizani in fašisti, a to znova večine ni posebej vznemirilo, da bi oporekala ali protestirala.

No, če smo dovolj natančni, ob takšnih dejanjih slab odziv slovenske politike morda ni več naključen. Zakaj?

Svetoskrunsko izenačevanje

Enako ideološko operacijo je svojčas prakticiral Borut Pahor na Karlovici pri Velikih Laščah, kjer so na isti kamen vklesali imena partizanov in domobrancev. Vsi so bili zadovoljni. Velikolaški župan Anton Zakrajšek iz vrst SDS je bil takrat prepričan, da gre za pietetno dejanje in ne za rehabilitacijo domobranstva.

Da se antifašiste, ki so se borili za svobodo, simbolično enači s tistimi, ki so jo teptali, je očitno nova mednarodna svetoskrunska praksa, ne le slovenska. Včasih poteka pod pokroviteljstvom vrhov slovenske politike, bodisi aktivno ali pasivno. Še več, kasneje so Pahorja mediji ustoličili v nekakšno pop ikono in kralja instagrama, kar je bilo čisto dovolj, da je lahko deset let vedril na mestu predsednika republike, o čemer podrobno pišem tudi v svoji knjigi. Za hlapce rojeni, za predsednika instagramirani!

Ko se danes čudimo, zakaj v politiki uspevajo stoprocentni lažnivci, kot je Donald Trump, nas na odgovor mimogrede spomni kar Pahor sam – zato, ker je nov ameriški predsednik njegov posnemovalec! No, tudi Trump se je še nekaj tednov nazaj otepal očitkov, da je privrženec Hitlerja. Ampak pomislimo vendar na tiste, ki takšno stanje proizvajajo. Bi se enkrat lahko nehali čuditi vzponu fašizma in reflektirali posredno veliko vlogo medijev pri tem, ne zgolj družbenih omrežij?

Nam je res mar?

Predsednik ustanove Bazoviški junaki Marko Bidovec, pranečak Ferda Bidovca, zato pravilno ugotavlja, da fašizem koraka okoli nas zato, ker nam za antifašizem ni več mar. Nehajmo se slepiti, da so za to krivi drugi, ker so dejansko kar naši politiki, ki jih s takšnim veseljem nagrajujemo na volitvah in jim mediji pišejo slavospeve.

Hlapčevska politika do Italije, recimo glede muzeja o fojbah, o čemer sem že pisal, celo neposredna podpora skrbno inscenirani potvorbi fojb, ki jo zagovarja Janez Janša, nato Pahorjevo slavljenje istega s predsednikom Sergiom Mattarello zdaj dobivajo naslednika v predsednici republike Nataši Pirc Musar, ki meni, da po osemdesetih letih še vedno ni nastopil pravi čas, da bi predsednik Italije prisostvoval spominski komemoraciji ob 80. obletnici osvoboditve fašističnega koncentracijskega taborišča na Rabu (Kampor), ki je bila 8. septembra 2023.

S tem bi priznal žrtve italijanskega fašizma in se jim poklonil v imenu italijanske republike.

Prehiter korak ali cinizem?

Pirc Musar je njegovo odsotnost takrat racionalizirala: »Mislim, da bi bil ta korak za Italijo letos morda malce prehiter. Bom potrpežljiva, sem pa prepričana, da bomo skupaj s Hrvaško v prihodnosti lahko naredili ta korak«. Neokusen cinizem ali pa je res 80 let pač prehitro za kaj takega, zaradi česar je sklicevanje na potrpežljivost nenadoma zaželena vrlina?

Podobno velja za njeno »pozabo«, da bi ob svojih obiskih italijanskega kolega opozorila na zahtevo Slovenije glede začetka sodne posthumne rehabilitacije junakov iz Bazovice pred pristojnim sodiščem v Rimu, in to po 94 letih od usmrtitve.

Za boljši vtis dodajmo še nesrečno senatorko Demokratske stranke Italije (PDI) Tatjano Rojc, menda ostro antifašistko, ki je lani v italijanskem senatu glasovala za novelo zakona o fojbah in eksodusu, pa je naša mera polna za ugotovitev, da hlapčevstvo in lažen antifašizem postajata temeljni lastnosti aktualne slovenske politike in splošno stanje duha.

Morda pa je Janšev anti-antifašizem vendar bolj iskren od zadržanega zlaganega levičarstva, ki nam ga kaže vladajoča levosredinska garnitura na oblasti?

Črnosrajčniki v Trstu

V vmesnem času se v Trstu napovedujejo koncerti kot tisti letošnjega oktobra. »Ma io sono camicia nera do la mia vita per l’Italia intera« (Sem črnosrajčnik in žrtvujem življenje za Italijo) in »Erich Priebke libero, tutti i camerati lottano con te« ( Svoboda Erichu Priebkeju, kameradi se bojujejo s teboj) lahko slišimo, ko prepevata glasbeni skupini »Gesta Bellica« iz Vicenze in« Ultima Frontiera« iz Trsta. Oktobra naj bi nastopili v Trstu.

Njun koncert je napovedalo skrajno združenje »Trieste Pro Patria« in istočasno priredilo še shod ob 70. obletnici »druge osvoboditve Trsta« leta 1954. Koncert je bil nato odpovedan, protest ne.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**