Za Janšo so sodniki »ubogi revčki«

Požig hiše in luknja v čelu kot posledici organiziranega sovraštva

Ministrica za pravosodje Andreja Katič je tokrat nastopila odločno in podobno reakcijo zahtevala od politikov. Ker so po spletu zaokrožile neprimerne fotografije več sodnikov z njihovimi domačimi naslovi in pozivi k nasilju, kar je sovpadlo z vlomom in namernim požigom hiše predsednika brežiškega okrajnega sodišča Almirja Kurspahića, ji je prekipelo in stopila je pred kamere. Imela je prav, stvari so šle predaleč. Odločno so se odzvali tudi sodniki – med njim so Branku Masleši narisali krvavo luknjo v čelo.

Predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević ni skrival zaskrbljenosti in je posvaril, da takšno nasilje, verbalno in fizično, ne sme postati del civilizirane družbe. Če bi se zgodilo, da je požig povezan z opravljanjem sodniške funkcije, bi bil to znak za alarm – pomenil bi napad na funkcionarja, ki izvaja sodno oblast in s tem na temeljne postulate pravne države, je še dodal.

Izziv Janši

Ministrica je ob potencialnih grožnjah s fotografijami prestreljenih glav sodnikov in ob sovražnih sporočilih na spletu dovolj jasno namignila, da gre za grožnje sodnikom, povezanih s primeri več sojenj prvaku SDS. Zato je slednjega tudi neposredno pozvala, da se do dogajanja opredeli in takšna dejanja uporabnikov družbenih omrežij, ki največkrat pišejo njemu v podporo, jasno in glasno obsodi.

In kako je Janša reagiral? Že dve leti nazaj ni zmogel obsoditi sovražnega govora in celo nasilja proti Niki Kovač, tokrat pa je pogovoru za Radio Ognjišče govoril o revčkih:

»To so neke absurdne obtožbe. Jaz moram reči: ubogi revčki. Zdaj je nekdo nekaj grdega napisal o nekem sodniku in se je oglasila pravosodna ministrica, a ne. Glej, res so imeli hujše duševne bolečine kot stotine tistih, ki so jih po krivem obsodili, a ne, pa se ona nikoli ni oglasila.«

Takoj je navrgel tudi za njegovo retoriko značilno relativizacijo: »Grožnje z nasiljem so nesprejemljive, toda za levo tranzicijsko kvazielito je težava samo, če kdo grozi njim, če pa kdo grozi nam, je pa vse v redu oziroma se to še spodbuja.«

Njegov zelo značilen »tudi ti« kot argumentacijski trik kazanja s prstom izpostavlja domnevno hinavščino omenjene leve tranzicijske kvazielite. Toda s tem želi razpravo zgolj preusmeriti drugam. Argumentacijsko nepošteno postopanje, tudi če bi že bilo res, da omenjena leva elita deluje hipokritsko, je tukaj v funkciji posrednega podeljevanja alibija storilcem kaznivih dejanj.

Kaj želim povedati? Kakor da ne bi sam opazil, da s tem priznava, da to počnemo »mi«, torej on sam. Njegov očitek je potem zgolj še v omenjeni hipokriziji, saj je v pojasnilo uvedel dihotomijo skozi osebne zaimke »njim« in »nam«: zakaj vi lahko, mi pa ne?

Obsodba, ki to ni

Takšna »samorazkritja« so sicer redka, ampak tokrat gre manj za možnost, da mu je nehote spodrsnilo. Bolj so posledica tega, da se ni želel odpovedati svoji zimzeleni graji o hinavščini in dvoličnosti levice in to, da je pokazal nase, je bila cena, ki jo je moral plačati skozi uporabo argumenta. Ni dvoma, da ga tovrstna psihoretorika patološko okupira. Diskreditacijska izjava, da so sodniki revčki, pa je bila zanj tako močan emocionalni izziv, da se mu preprosto ni mogel odreči.

Tokrat se ne moremo pritoževati da politika ni reagirala, vključno s predsednico republike. Bolj je vprašanje, ali je njena deklarativnost v stališčih dovolj. Celo Janša je zelo načelno obsodil pozive k nasilju, ker so to od njega pač pričakovali, in množični mediji so ga pri tem povzeli. Zdaj so videti vsi zadovoljni, pa ne bi smeli biti. Zakaj?

Ker ne morete obsoditi nasilja in hkrati dejati, da so sodniki »ubogi revčki«. S tem ravno signalizirate, da je sovraštvo ali celo nasilje do njih upravičeno in legitimno. Kot tudi pravniki ponavljajo, sovražne besede vodijo v sovražna dejanja, prvak SDS pa je že dobro leto nekdo, ki izrecno poziva k oboroževanju državljanov, glede česar smo se doslej srhljivo malo pogovarjali. Tudi in predvsem politika.

Protislovje in ampak

Zato z Janševo reakcijo obsodbe ne moremo biti kar zadovoljni. Za domače novinarstvo žal ne ravno presenetljivo se nihče ni obregnil ob njo; noben medij ni poskušal zapisati, da dejansko ni obsodil omenjenih napadov, ampak so poročali ravno nasprotno, da jih je. Pa jih je res?

Pogojni stavki tipa »Seveda obsojam napade, ampak sodniki so ubogi revčki, ki stokajo« pač niso obsodbe, kar bi morale biti, v polnem in iskrenem pomenu besede. Veznik »ampak« uvaja protislovje. Če rečem »Rad bi ti pomagal, ampak nimam časa«, potem v prvem delu trditve izražam pripravljenost za pomoč, vendar jo v drugem delu zanikam in nekako odrekam. S tem veznik pokaže na nasprotje, kar zagotovo zmanjšuje prepričljivost ali iskrenost osnovne trditve.

Zakaj se v medijski naraciji vestičarstva takšno Janševo distanciranje kar izgubi? Zagotovo zato, ker so mediji premalo natančni ali morda preleni, da bi ga artikulirali. Po isti logiki bi lahko kak politik izjavil tudi »Ne podpiram verbalnega ali fizičnega nasilja nad sodniki, ampak zaradi njihovega krivosodja verjamem, da morajo trpeti hude duševne bolečine.« Pravzaprav smo ravnokar to slišali!

Kaj je potemtakem ostalo od začetne zahteve ministrice, da se do napadov politika distancira in jih obsodi? Oziroma da politiki pomirijo svoje pristaše, naj ne širijo prehudega sovraštva? Popolnoma nič! Znamo to spoznanje povedati na glas in ga artikuliramo v medijih? Odgovor je preprost: ne znamo in nismo ga! Janša je menda obsodil nasilje in zdaj gremo dalje!

Varovanje sodnikov in kazenska zakonodaja

Pravosodna ministrica je tokrat povedala, da bodo storili »vse, kar je možno« in obvestila policijo, ki bo poskrbela, da se sporne objave čim prej umaknejo s spleta. Napovedala je izdelavo ocene ogroženosti in tudi korake, povezane z zaščito sodnikov in njihovim varovanjem. Nato se je dotaknila sprememb kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku, kjer bo treba preučiti, ali je sprejemljivo, »da se tovrstne grožnje začnejo obravnavati s strani policije in drugih organov šele takrat, ko ocenijo, da je grožnja že dejanska, se pravi, da se nekomu nekaj naredi, ali pa bo to potrebno ukrepati že prej«.

Saj res, kdaj je pravi čas, da se ukrepa? In pod kakšnimi pogoji? Za začetek poskušajmo ugotoviti, za katera kazniva dejanja je v tem primeru šlo. Zdi se, da je takšna objava zasebnih naslovov, v tem primeru sodnikov in tožilke. Potem je šlo za grožnjo in tudi oviranje pravosodnih organov, je povedal pravnik Miha Šepec. Društvo državnih tožilcev Slovenije pa se je odzvalo in grožnje sodnikom in državnim tožilcem na družbenem omrežju X interpretiralo tudi kot sovražni govor na spletu.

Sovražni govor do sodnikov

Ustavimo se za hip pri njem, saj ne more biti dvoma, da gre tudi zanj. Ko ministrica ugotavlja, da se grožnje začnejo obravnavati šele takrat, ko policija oceni, da so te dejanske, morali pa ukrepati že prej, opisuje tudi situacije iz 297. člena Kazenskega zakonika, ki govori o javnem spodbujanju ali razpihovanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Katero kaznivo dejanje je imela v mislih, bo vedela sama, ker je »tudi sama podala kazensko ovadbo«.

V inkriminaciji kaznivega dejanja po tem členu sta kot dodatna pogoja opisana ravnanje na način, da storilec hkrati lahko ogrozi ali moti javni red in mir, in uporaba grožnje, zmerjanja ali žalitev. Iz javnih in strokovnih diskusij vemo, da so se pravniki in politika pri nas odločili in vztrajajo pri tem, da mora sovražnemu govoru slediti konkretizacija dejanja, če naj ga obravnavamo kot kaznivo.

Povedano drugače: sodniku lahko napoveste, da mu boste poslali metek v čelo, vendar bo to z vidika omenjenega člena premalo, da bi besede štele za kaznivo dejanje, če ne boste imeli resnega namena to storiti, npr. pred tem kupiti pištolo, načrtovati dejanja in s tem menda ogrožati javni red.

Katero kaznivo dejanje?

Ministrica Katič govori o grožnjah, smo videli, toda premalo določno. Katero kaznivo dejanje ima sploh v mislih? Če želi nižati standarde konkretizacije kaznivega dejanja grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika, mar potem ne bi morala tega storiti toliko bolj že pri 297. členu v primeru sovražnega govora, kjer so standardi konkretizacije dejanja postavljeni absurdno visoko?

Zakaj torej tega še? V primeru, če ima vendarle v mislih tudi slednji člen, pa bom zgolj vesel, če se bo politika končno zganila in ga spremenila – o tem več pišem v nadaljevanju. Še večji interpretacijski kaos v razumevanju tega člena povzroča doslej enigmatičen in v sodni praksi manj upoštevan pogoj, da je dejanje storjeno »ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.

Vrhovno sodišče je vpeljalo novo interpretacijo člena v sodbi VS RS I Ips 65803/2012, sprejeti 4. julija 2019. Doslej je veljalo, da je moralo v njem inkriminirano dejanje s sabo prinašati realno možnost, da bi lahko bil ogrožen javni red in mir za obsodbo storilca; zdaj je nenadoma odločeno, da je pregon (ves čas) možen tudi v situaciji groženj, zmerjanja in žalitev. V podrobnost se tokrat ne bom spuščal, toda že nekajkrat sem izpostavil, da bi morali ta člen nujno takoj spremeniti, saj vnaša popolno in radikalno zmedo v razumevanje in presojo.

V primeru sovražnega govora do beguncev in drugih njegovih žrtev smo neštetokrat ugotavljali to, kar zdaj pravi ministrica – da verbalnemu dejanju spodbujanja nasilja in sovraštva ni sledila konkretizacija, zato je pregon takoj padel v vodo. Vendar je politika, na čelu s pravosodnim ministrstvom, vsakič zavračala možnost spremembe tega člena, četudi je očitno, da sporna dikcija ne sledi niti načelu, da bi zakon moral biti napisan jasno (lex certa).

Golobove prioritete

Ker sem o tem neštetokrat pisal, lahko zgolj opozorim na tole: Andreja Katič je bila ministrica za pravosodje že v letih 2018 in 2021. Torej tudi v času, ko smo se zelo aktivno pogovarjali o nedorečenosti 297. člena. Če danes govori o spremembi kazenskega zakonika in nujni medresorski delovni skupini, ki bo delala v tej smeri, ne glede na to, kateri člen ima v mislih, potem se spomnimo, da je imela škarje in platno že prej. Licitiranje politikov, da se morajo drugi politiki vzdržati kaznivih dejanj in jih obsoditi, je zato absurdno prekratko in v posmeh žrtvam kaznivim dejanj, hkrati pa tudi v smeh storilcem.

K temu dodajmo še, da je Robert Golob na začetku svojega mandata napovedal dvoje področij, ki jih bo reševal prednostno: javni zavod RTV Slovenija pred bremenom političnega desanta in kolapsa, o čemer podrobno pišem v svoji knjigi Desant na RTV Slovenija, in kasneje boj proti sovražnemu govoru. Ko mu prvo ni uspelo in je javnost upravičeno norela ob njegovi inerciji, sploh novinarji javnega servisa, se je posvetil drugemu in ustanovil Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, ki ga je vodila Nika Kovač.

Šus v glavo

Ta je deloval zgolj nekaj mesecev. V njem je sodelovalo tudi ministrstvo za pravosodje. Po tistem, ko je izdal 57 priporočil vladi, se danes o sovražnem govoru skoraj več ne pogovarjamo, vmes pa je minilo debelo leto. Žal med priporočili ni spremembe 297. člena na način, kot sem mu ga predlagal sam.

V preteklih letih sem predaval o sovražnem govoru do beguncev, ki ga ne sankcioniramo in zaradi zakonodaje kazensko skoraj ne preganjamo. Ob tem sem v pedagoške namene navajal naslednji primer: kaj bi se zgodilo, če bi bil v naši državi usmerjen v tožilce in sodnike, ne pa v begunce? Če bi torej »šus v glavo« poslali kakšnemu sodniku? Nisem vedel, da se bo tokrat res zgodilo, saj so ga, k sreči na ravni grafične upodobitve, namenili Branku Masleši.

Opisano se je resnično zgodilo v primeru moje kazenske ovadbe »šusa v glavo« poslanca SNS Dušana Šiška, ki sem jo vložil na podlagi 297. člena. Gre za njegovo izjavo v parlamentu in šus je takrat pošiljal v glavo begunca. Nikogar ni posebej motilo. Tožilka je mojo ovadbo zavrnila in obrazložitev lahko uganemo: dejanje je bilo premalo konkretizirano. Takrat je že poznala odločitev Vrhovnega sodišča v primeru VS RS I Ips 65803/2012.

Razlika v vrsti glave

Katarina Bergant je vmes postala generalna državna tožilka. Prejšnji, Drago Šketa, je celo nastopil mandat s programom, v katerem je napovedal boj proti sovražnemu govoru. Se bo kaj premaknilo, če šus v glavo ni več verbalna grožnja beguncem, ampak samim sodnikom? Pri tem za stanje, da ne bo pomote, ne krivim sodne, ampak zakonodajno in izvršno vejo oblasti. Razen izjemoma: kako sploh preganjati sovražni govor, če tožilci občasno celo zatrjujejo, da ta ni kaznivo dejanje?

Razpravo o sovražnem govoru in grožnjah, povezanih z njim, intenzivno poslušamo že dolgo in še bolj frekventno skoraj deset let, vse od razvpitega primera Sebastjana Erlaha leta 2015, ki bi streljal begunce na meji – za tožilce je bil takrat seveda premalo konkretiziran, ker omenjeni pač menda ni ogrožal javnega reda in miru. Se pravi, da v roke ni prejel puške in da mu sledilo nedoločeno število drugih oseb z istim ciljem, kot so takrat pojasnili. Toda pravna stroka ves čas ugotavlja, da je kazenska zakonodaja zadostna in ni potrebna spreminjanja. Da bi to bilo celo nevarno.

Z nekaj prekinitve so ves ta čas na oblasti pravosodni ministri leve provenience, ki tokrat moledujoče rotijo desno usmerjene politike, da se deklarativno distancirajo od sovraštva, ki ga sami sprožajo. Ne samo, da je to ponižujoče, tudi pomagalo ne bo. Se bodo z bolj odločnim ukrepanjem odzvali tudi v primeru apeliranja k oboroževanju ljudstva?

Zato ponavljam: grožnje s smrtjo beguncev niso bile dovolj velik izziv. Bodo grožnje sodnikom?

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**