»Vsaka desetinka stopinje omejevanja segrevanja šteje«

Okoljevarstveni strokovnjak Jernej Stritih o vtisih s pogajanj v Bakuju

Letošnjega podnebnega vrha Združenih narodov v Bakuju COP 29 se udeležuje tudi Jernej Stritih, mednarodno priznani okoljevarstveni strokovnjak, ki je že v 90. letih sodeloval pri nastajanju zakonodaje za varovanje okolja in narave, med letoma 2009 in 2012 pa je vodil prvo službo vlade za podnebne spremembe, ki jo je nato Janševa vlada razpustila.

Kaj najbolj opažate pri tokratnem podnebnem vrhu?

Ta vrh ima sicer menda manj udeležencev kot lanski v Dubaju, vendar je udeležencev nekajkrat več kot pred desetletjem ali dvema. Velika večina ni udeležena na samih pogajanjih. Gre bolj za predstavljanje svojega dela in dosežkov, pridobivanje informacij in izražanje splošne podpore boju proti podnebnim spremembam. Se pa zaradi velikega števila udeležencev in dogodkov dogaja, da vsaka tematska skupina deluje v svojem mehurčku.

Zlasti zadnja leta se pojavljajo vprašanja, ali imajo te podnebne konference, ki so preplavljene tudi z lobisti, zlasti fosilnimi, smisel.

Odvisno od pričakovanj. Boj proti podnebnim spremembam ali zeleni prehod je danes bolj odvisen od izvedbe že sprejetih odločitev, recimo Pariškega sporazuma, s strani držav in gospodarskih sektorjev kot pa od novih odločitev. Vrhovi imajo smisel pri pregledovanju doseženega in skrbi za delovanje različnih procesov, pa pri izmenjavi izkušenj in dobrih praks. Ne moremo pa več pričakovati, da bodo z nekaj sprejetimi odločitvami rešili svet. Ključne odločitve in ukrepi se danes sprejemajo v največjih državah in povezavah, Kitajski, ZDA, EU, in glede tehnologij v gospodarstvu. Te odločitve niso več toliko izraz globalne solidarnosti in odgovornosti, ampak predvsem iskanje konkurenčnih prednosti v zelenem prehodu in odgovor na neposredne izzive, prilagajanje. To je posledica dejstva, da so glavne odločitve že sprejete in da so posledice podnebnih sprememb vse hujše.

Kaže slabo, saj smo 1,5 stopinje segrevanja letos že dosegli. A zmanjševanje emisij se že dogaja in kaže, da se bomo izognili najhujšim scenarijem.

Letošnji vrh se označuje kot finančni vrh. Največje onesnaževalke naj bi prevzele odgovornost in svoj del finančnega bremena za povzročanje škode. Bo dogovor dosežen?

Težko sodim, kaj bo doseženo v naslednjih dneh. Tudi če bodo doseženi dogovori o velikih številkah, to še ne pomeni, da bo denar takoj in enostavno na voljo. Vedno večje vprašanje je tudi, kdo so »onesnaževalke«. Industrijske države so svojo odgovornost formalno sprejele že s podpisom same konvencije (konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, sprejete maja 1992 v New Yorku, op. a.) in delitvijo na razvite države in države v razvoju znotraj konvencije. A po 32 letih so nekatere takratne države v razvoju že industrijske države in največji viri emisij, na primer Kitajska in Indija. Grožnja Donalda Trumpa, da bo znova odstopil od Pariškega sporazuma, ne pomaga, tako kot tudi ne pomaga iskanje takih in drugačnih grešnih kozlov.

Ste optimist glede podnebnih ciljev, zlasti cilja, da se dvig temperature omeji na 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo?

Kaže slabo, saj smo 1,5 stopinje segrevanja letos že dosegli, pospeševanje ukrepov pa ne sledi priporočilom znanosti oziroma IPCC. Tudi omejevanje segrevanja na dve stopinji Celzija (prekoračitev te omejitve po Pariškem sporazumu pomeni povečanje tveganja pojava nelinearnih in potencialno nepovratnih sprememb, op. a.) je še vedno izziv glede na dane zaveze držav. A zmanjševanje emisij se že dogaja in kaže, da se bomo izognili najhujšim scenarijem. Vsekakor se je vredno potruditi za vsako desetinko stopinje omejevanja segrevanja. Tudi zato sta danes postali izvajanje ukrepov in njihovo spremljanje pomembnejši od novega dogovarjanja in spraševanja o odgovornosti in delitvi bremena, ki se žal pogosto zlorablja za odvračanje pozornosti.