Tisoč noči

Človek si ne more predstavljati groze vojne, dokler je ne doživi. Najprej pride šok, ko se začnejo dogajati stvari, ki so bile še trenutek prej nepojmljive. Silovite eksplozije, ki zadušijo vse druge zvoke in povzročajo drhtenje tal ter zračne udare, zaradi katerih se sprožajo avtomobilski alarmi. Kakofonija blaznosti, potem pa mučna tišina. Preden prevlada smrt, življenje obstoji.

Prvi dan invazije, 24. februarja 2022, so Ukrajinci v glavnem spremljali novice domačih, ruskih in drugih tujih medijev prek televizijskih zaslonov ali telefonov v zakloniščih. Številni so že pošiljali svojce stran, predvsem z juga in vzhoda Ukrajine, kamor so že prodirale dolge kolone ruskih kopenskih, motoriziranih sil. Oblast v Kijevu je razglasila izredno stanje, kar je pomenilo, da je moškim, starim od 18 do 65 let, prepovedan izstop iz države. Družine so se razhajale na železniških in avtobusnih postajah ter na mejnih prehodih na zahodu. Nihče ni vedel, kdaj bo spet videl svoje bližnje. Kmalu se je začel eksodus, kakršnega Evropa ni doživela od druge svetovne vojne. Ruski napad je po navajanju Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce od marca do julija 2022 pregnal z domov 12 milijonov Ukrajincev, od teh jih je pet milijonov zapustilo državo.

Prvič sem vstopil v Ukrajino 7. marca v družbi dveh prostovoljcev. Peljali smo se mimo nepregledne množice ljudi, ki so čakali na vstop na Poljsko. Nepremično so strmeli v nas, prestrašeni in vdani v usodo. V notranjosti države smo ob cestah videli avtomobile, ki jim je zmanjkalo goriva ali so obtičali v gneči, zaradi česar so jih ljudje v paniki zapuščali in peš nadaljevali pot proti meji. Avti, obrnjeni proti zahodu, so delovali kot smerokazi, usmerjeni stran od pekla vojne.

Ko popusti šok, se aktivira nagon po preživetju. Ljudje so se začeli pripravljati na obrambo svojih mest in krajev. Svet so obšli posnetki starejših žensk iz Kijeva, ki so izdelovale molotovke, vendar je bila ljudska mobilizacija vseprisotna. Povsod so bile postavljene nadzorne točke, zavarovane z zemeljskimi okopi, betonskimi ali železnimi pregradami in z bunkerji iz hlodov in vreč peska.

Vsi smo se že navadili na misel ’niso me ubili, torej se je začel nov dan’, pravi Dina iz Odese.

Na začetku ljudje vedno mislijo, da bo vojna kratkotrajna. V Ukrajini je sicer trajala že od leta 2014, vendar je bila omejena na lokalne spopade med ukrajinskimi silami in proruskimi separatisti na vzhodu, zdaj pa so ljudje verjeli, da bo ruski napad na vso državo privedel do naglega razpleta vojne, in so računali na hitro zmago. Potem počasi pride kruto spoznanje, da se bo vojna vlekla v nedogled kot nekakšna neprekinjena pogrebna povorka. To je potem to zavedanje, s katerim se ljudje prebujajo do vsakega novega jutra, iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto. Nekaterim vojnam (oziroma fazam v vojnah) se reče »vojna izčrpavanja«. Ampak vse vojne so pravzaprav vojne izčrpavanja. V njih ne umirajo samo ljudje, zamre tudi velik del človeškega družbenega, gospodarskega in ustvarjalnega potenciala. Vojna ugasne sanje in upanje, sčasoma izbriše ves trud, ki so ga ljudje leta vlagali v svoje življenje, in tako ne uniči zgolj prihodnosti, temveč izniči tudi preteklost. In ko vse ugasne, se življenje skrči na preživljanje iz dneva v dan. Po navajanju tujih medijev, ki se sklicujejo na ocene zahodnih obveščevalnih agencij, je bilo v vojni v Ukrajini, ki traja že tisoč dni oziroma noči, milijon mrtvih in ranjenih na obeh straneh.

Poklical sem prijatelje z vseh koncev Ukrajine in vsi so poročali o približno istem: nismo mrtvi, ampak tudi živimo ne.

»Ničesar več ne moremo«

Sergej (57 let) iz Černihiva, mesta na severu Ukrajine, ima v lasti manjšo prodajalno računalnikov. Pred ruskim napadom mu je šlo dobro, velik del prostega časa pa je preživljal v naravi. »Gozdovi so zdaj minirani, reka Desna pa je biološko mrtva zaradi zastrupitve pritoka Sejm, ki se steka k nam iz Rusije.« Sredi avgusta so iz tovarne sladkorja v ruski vasi Tjotkino tik ob ukrajinski meji izpustili v Sejm toliko amonijaka, strupenih nitratov in različnih kemičnih odpadkov, da so ubili obe reki, Sejm in Desno. »Ničesar več ne morem početi za sprostitev,« je nadaljeval Sergej. »Niti v samem mestu ni več ničesar. Rečne plaže so zaprte, bazeni ne obratujejo zaradi pogostih izpadov elektrike in previsokih stroškov vzdrževanja. Preletava nas veliko raket in letalnikov, namenjenih nad Kijev, zaradi česar se nenehno oglašajo sirene za zračno nevarnost. Ljudje smo se odvadili hoditi v kino, ker so bili ogledi filmov nenehno prekinjani zaradi zračnih alarmov. Vnukinja, ki hodi v tretji razred, ima redno pouk v zaklonišču. Če se sirene oglasijo med osmo in deveto uro zjutraj, sploh ne gre v šolo, ker takrat pouk poteka na daljavo. Nobenega družabnega življenja nimamo. V resnici si ga tudi ne bi mogli privoščiti, ker so se življenjski stroški, od elektrike in plina do vode in ogrevanja, tako zelo zvišali, da komajda preživimo iz meseca v mesec.«

Jevgenij (59) iz Harkova (ukrajinsko Harkiv) na vzhodu države vodi manjšo dobrodelno organizacijo, ki deluje pod pokroviteljstvom lokalne pokotilivske krščanske cerkve. »Nimamo več zmogljivosti, da bi pomagali veliko ljudem, zato se osredotočamo na tiste, ki najbolj potrebujejo pomoč. Če nam uspe dobiti dovolj hrane, pripravimo obroke za kakšen vrtec ali za vojake. Zelo je težko, ker je v Harkovu tudi veliko beguncev iz drugih delov vzhodne Ukrajine. Enim uspe dobiti kakšno delo in si s tem zagotoviti vir dohodkov, številnim pa ne.« Julija 2022 sem bil v Harkovu priča napadom z vodenimi raketami, ki so stanovanjska poslopja spreminjale v ogromne kupe ruševin. »Razmere glede tega so nekoliko boljše, vendar smo zdaj tarče iranskih letalnikov vrste šahed in pa manjših dronov iz plastike in lesa, ki tehtajo do tri kilograme in prav tako sejejo smrt med ljudmi. Počutim se normalno, ker sem sprejel to stvarnost, skupaj s tem, da se tudi moj sin bori. Vidim pa, da številni ljudje zelo težko prenašajo vse skupaj. Velika težava je pomanjkanje elektrike. Zdaj, pred zimo, pričakujemo nov ruski napad na električno omrežje.« Z Jevgenijem sva se pogovarjala v petek, 15. novembra. V noči s sobote na nedeljo je Ukrajina doživela enega najhujših zračnih napadov od začetka invazije. Ruska vojska je napadla obrate za proizvodnjo in prenos električne energije po vsej državi in druge civilne cilje, tudi stanovanjska poslopja.

»Ljudje se zdaj bojijo naših lastnih vojakov, ker tudi častniki za rekrutacijo nosijo vojaške uniforme,« priznava Ivan iz Lucka.

»Rusija nadaljuje krvave napade na mojo domovino. Ljudje spijo v podzemnih zakloniščih, dan za dnem odpravljajo posledice bombardiranja, živijo brez vode, toplote in elektrike, pokopavajo vojake in civiliste. Vsi smo se že navadili na misel ’niso me ubili, torej se je začel nov dan’. To je ta prekleta ruska ruleta,« je dejala Dina (49), ki sem jo spoznal decembra 2022, ko je bila tiskovna predstavnica obleganega mesta Herson na jugu. Ambulanti v predmestju Antonivka sva dostavila električni generator, ki sem ga pripeljal iz Slovenije. Zdaj živi v Odesi in dela kot regionalna urednica za javno televizijo in radio. »Izjemno težko je gledati neskončne pogrebe, spremljati imena ulic v novicah o napadih, da bi videl, ali je s tvojimi sorodniki vse v redu, z bolečino gledati, kako reševalci izpod ruševin vlečejo cele družine, mrtve ženske in otroke. V Odesi je zdaj ena izmed ulic poimenovana po družini Glodan. Vse ženske – mati, hčerka in babica – so bile ubite, ko je njihov dom zadela raketa. Edini moški iz družine je umrl na fronti. Podoben primer je bil nedavno tudi v Mikolajevu, Zaporožju in Lvovu.«

Andrija (33), novinarja iz Mikolajeva, sem spoznal decembra 2022 med razdeljevanjem človekoljubne pomoči prebivalcem Hersonske oblasti. »Preselil sem se v Kijev in zamenjal poklic. Zdaj študiram psihoterapijo, da bi tako poskušal pomagati ljudem. Pred vojno ni bilo v navadi, da bi hodili k psihoterapevtu, zdaj se veliko ljudi obrača nanje za pomoč, vendar jih ni dovolj. V Kijevu poznam ogromno ljudi, ki jemljejo tablete, da se pomirijo. Na površju vse deluje normalno, a ko se oglasijo sirene in greš na postajo podzemne železnice, tam vidiš, koliko ljudi trpi zaradi tesnobe in strahu. Poleg tega nas pogosto bombardirajo ponoči ravno zato, da nas prikrajšujejo za spanec. Osebno sem se že toliko privadil na vse skupaj, da se le s težavo spominjam časa pred vojno,« je razlagal.

Povprašal sem ga o mobilizaciji. Vse več je novic o skrivanju pred vpoklicem v vojsko, celo bežanju iz države. »Razmere so težke. V Kijevu to sicer ni takšen problem kot v regijah, kjer v manjših krajih in vaseh ne vidiš več moških, ker so bili mobilizirani ali pa se skrivajo. Ljudje vejo, kako težka je situacija na frontah, in poskušajo narediti vse, da bi se izognili mobilizaciji. Vojaki, odgovorni za mobilizacijo, evidentirajo ljudi na ulicah. Če te ni na seznamu za vpoklic, je v redu, sicer te odvedejo s sabo.«

Prepuščeni sami sebi

Aleks (43) iz Žitomirja, mesta, sto kilometrov zahodno od Kijeva, je bil pridelovalec in izvoznik žita. V njegovem podjetju so bili zaposleni šoferji kombajnov, traktorjev in tovornjakov, skladiščniki, varnostniki in ljudje, ki so delali v administraciji. V zadnjih dveh letih je vse propadlo. »Zaprl sem podjetje, ker enostavno ni šlo več naprej. Nekateri zaposleni so bili mobilizirani, drugi so se skrili. Naenkrat nisem mogel več zaposliti človeka, ker nihče ni hotel biti na nobenem seznamu. Ljudje, ki so izvzeti iz mobilizacije, pa zahtevajo zelo visoke plače. Moja vozila stojijo pred skladišči, ker jih ne morem niti prodati. Če imaš podjetje, potrebuješ dovoljenje vojske, da lahko prodaš svoje imetje, na vojaškem uradu pa pritiskajo nate, češ zakaj vozil ne doniraš vojski. Povedal sem jim, da še vedno odplačujem bančna posojila za kamione, pa so mi rekli: ’To je tvoj problem. Vojna je in potrebujemo tvoje tovornjake.’ Niti svojega avta ne morem prodati, ker je pisan na podjetje. Mali podjetniki smo prepuščeni sami sebi in postopoma propadamo,« je razlagal. »Na vse načine poskušam preživeti. Ustanovil sem podjetje za prodajo zavarovalnih polic in v njem zaposlil ženske, ki so prej skrbele za prodajo žita. Vsi smo se morali izobraziti za to novo dejavnost.«

Saša (51) iz Lucka na severozahodu države je bil moj prvi gostitelj v Ukrajini. »Že skoraj tri leta živimo v strahu. Enkrat je raketa padla sto metrov od naše hiše. Vsak dan upamo, da se bo to končalo, gledamo novice, kako ljudje umirajo po vsej državi, in čutimo tesnobo in nemoč. Včasih se počutim kot zrnce peska v puščavi. Poskušamo biti koristni, da se nam ne zmeša. V naši soseski izdelujemo peči iz praznih jeklenk za plin. Izdelali smo jih že več kot 7000 in jih poslali vojakom na fronto, da jih imajo za ogrevanje podzemnih bunkerjev. Zraven izdelujemo tudi parafinske sveče.« Saša je bil razmeroma bogat človek. Bil je lastnik podjetja, ki je v Italijo izvažalo usnje. Ko sem ga vprašal, kako je s podjetjem, se je najprej samo smejal. »Ostali smo le še jaz, direktor, računovodja in trije ostareli varnostniki. Pred vojno sem v Italijo izvozil po 28 tovornjakov usnja na leto. Letos sem poslal samo enega. Stroški so šli v nebo. Poleg tega se je veliko ljudi nehalo ukvarjati z vzrejo krav, ker je to dolgotrajnejša investicija, in so se preusmerili v svinjerejo.«

Pogovarjala sva se prek videoklica in v nekem trenutku je k Saši prisedel 22-letni sin Ivan. »A veš, da sem se zaročil?« je dejal ponosno in potem skomignil z rameni. »Ampak sva s punco prestavila poroko, ker želiva, da bi bili najini gostje varni, in ker se nama ne zdi moralno sprejemljivo prirejati slavja v času, ko umira toliko ljudi.« Kakšna pa je možnost, da te mobilizirajo, sem ga vprašal. »Zaenkrat ni te možnosti. Po zakonu me ne morejo mobilizirati do 25. leta, poleg tega tudi študiram. Veliko ljudi se skriva pred mobilizacijo. Oblast jim zaničljivo reče ’huljanti’, kar pomeni potuhnjenci. Vsi smo ponosni na naše borce, vendar moramo hkrati razumeti tudi ljudi, ki se nočejo boriti, ker ne zmorejo tega. Kar je slabo, je to, da se ljudje v Lucku zdaj bojijo naših lastnih vojakov, ker tudi častniki za rekrutacijo nosijo vojaške uniforme.«

»Ko sem doma, pogrešam soborce, ko sem na fronti, pogrešam družino. Najhuje mi je, ko se vsakič znova poslavljam od svojih bližnjih, ampak čutim, da nimam izbire,« trpko pojasnjuje Mark iz Čerkasija.

»Ker manjka vojakov, vsakega pol leta spremenijo zakon, da razširijo krog ljudi za mobilizacijo,« je dodal Saša. »Februarja bom moral opraviti še en zdravstveni pregled. Za zdaj mi ni treba iti v vojno zaradi slabega srca, vendar mi bodo februarja mogoče rekli, da je vse v redu z mano, in me napotili na fronto.« Marka (32) sem spoznal aprila 2022 v oporišču za vojaške prostovoljce zraven Čerkasija, mesta v osrednji Ukrajini. Takrat mi je povedal, da ga je žena med drugim vprašala: »Kaj pa, če te bo zaradi bojevanja tlačila mora?« Odvrnil ji je, da ga bolj skrbi to, da ga ne bo. Kako pa je zdaj s tem, me je zanimalo. »Januarja bosta minili dve leti, odkar se borim. Večino časa sem bil v Doneški oblasti na vzhodu. Sem ostrostrelec, vendar sem se boril tudi v pehoti, opremljen z avtomatsko puško in lopato za kopanje jarkov. Nimam mor, samo enkrat sem imel sredi noči panični napad in sem moral ven na zrak. Na splošno se držim, ampak vojna te izčrpa. Sesuje te psihološko in moralno. To vidim, ko me pošljejo domov za krajši čas, kar je štirikrat do petkrat na leto. Ko sem doma, pogrešam soborce, ko sem na fronti, pogrešam družino. Težko preklapljam iz ene realnosti v drugo. Najhuje mi je, ko se vsakič znova poslavljam od svojih bližnjih, ampak čutim, da nimam izbire. V spopadih je bilo ubitih že deset mojih prijateljev in znancev, vendar se ne moremo nehati boriti. Poznam vojake, ki prihajajo z območij pod rusko okupacijo, kjer še vedno živijo tudi njihovi svojci. Dobesedno se borijo za osvoboditev svojih domov. Vsi skupaj spremljamo novice o napadih na naša mesta. Strah me je, da bom enkrat v novicah videl svoj dom. Opažam, da postajamo trdosrčni, cinični, naš humor vedno bolj črn. Nekateri ljudje še verjamejo, da bomo dobili nazaj vsa svoja ozemlja, vojaki na fronti pa vemo, da je to nemogoče. Če bomo na koncu tam, kjer smo bili leta 2022, bo že majhna zmaga.« Mark zadnja dva meseca okreva v Čerkasiju, ker ga je ranil šrapnel, a se prihodnji teden že vrača na fronto. »Nikoli nisem obžaloval tega, da sem se prostovoljno pridružil vojski, vendar osebno razumem ljudi, ki se nočejo boriti. Če kdo verjame, da bo umrl na fronti, si bo razumljivo poskušal rešiti življenje. Toda hkrati se mi zdi čudno, da vsi ti ljudje mislijo, da bo prišel kdo drugi in jih rešil. Nočejo sprejeti odgovornosti, zato kritizirajo oblast in druge države in se opirajo na razne teorije zarote, ker jim je potem lažje zavrniti sodelovanje v vojni. Jaz pa poznam zgodovino, vem, kaj nam je Rusija počela, vem, da je Putinov režim napadel tudi druge narode v naši soseščini – Čečene in Gruzijce –, zato razumem, da nimamo druge izbire, kot da se borimo.«

Dina, s katero sem peljal tisti električni generator v Antonivko, mi je na koncu povedala, da ambulante, v katero sva ga dostavila, ni več. Trinajstega septembra so jo uničile ruske granate. Prek omrežja Signal mi je poslala videoposnetek uničenja. Sporočilo sem prejel v ponedeljek, 18. novembra, ob 11.43. Ob 12.03 mi je poslala nova videoposnetka; na enem so goreli avtomobili, na drugem sta dve ženski nepremično ležali na pločniku, mrtvi. Zraven je pripisala: »To je pravkar, zdaj pri nas. Tristo do 400 metrov od stanovanja. Osem je ubitih.« In tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto …