Ne ostati tiho

Živimo v času nečloveških skrajnosti, zaradi katerih ne bi smel ostati tiho nihče, če noče, da se ponovi tragično doživetje nemškega teologa in protestantskega pastorja Martina Niemöllerja, ki je najbolj zverinska leta svojega življenja, od 1938 do 1945, preživljal v koncentracijskih taboriščih Dachau in Sachsenhausen ter je iz njih potegnil bridko in samokritično spoznanje, ki ga poznate številni med vami: »Najprej so prišli po komuniste, a nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Ko so zapirali socialiste, sem ostal tiho, ker nisem bil socialist. Ko so prišli po sindikaliste, sem ostal tiho, ker nisem bil sindikalist. Ko so prišli po Jude, sem molčal, ker nisem bil Jud. Ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi lahko spregovoril v mojem imenu.« Niemöller je bil pozneje pobudnik znane stuttgartske Deklaracije o krivdi za vojne.

Danes divja v svetu več kot 50 vojn, kar praktično pomeni, da je v njih udeležena najmanj vsaka četrta država na planetu, dve od teh vojn sta v naši neposredni geopolitični bližini. Niemöller, ki se je po tragični osebni izkušnji dokopal do omenjenega spoznanja, nas danes opozarja, da ne smemo ostati tiho, če nočemo tudi sami postati žrtev bližajočih se vojn, ki jih poganjajo avtoritarni politiki in vedno nepotešljivi ter povečujoči se tek vojaškoindustrijskega kompleksa.

Slovenci smo ali bi vsaj morali biti zgodovinsko senzibilni do več desetletij trajajoče tragedije Palestincev, ker smo po prvi svetovni vojni doživeli nekaj podobnega, ko so velike države Italiji podarile tretjino slovenskega ozemlja skupaj s prebivalstvom.

Naj spomnim, da je Niemöllerja, ki je po naključju preživel sedemletno Golgoto v obeh koncentracijskih taboriščih, doletela podobna usoda kot nemškega pisatelja Güntherja Andersa. Ta se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s filozofom in pisateljem Jean-Paulom Sartrom pridružil Mednarodnemu sodišču za vojne zločine v Vietnamu, za katero je dal pobudo takrat največji živeči mislec zahodnega sveta Bertrand Russell. Vsi trije so tudi dejavno nasprotovali vojnam in se zavzemali za jedrsko razorožitev.

Mednarodno najbolj uveljavljeni raziskovalci tega pojava v človeški zgodovini, med njimi tudi izraelski, ne dvomijo o genocidu.

O tem, da smo na Bližnjem vzhodu priča izraelskemu genocidu nad Palestinci, v katerem je bilo po navedbah Urada visokega komisarja ZN za človekove pravice med žrtvami blizu 70 odstotkov žensk in otrok, ni več nobenega dvoma. Po istih navedbah v Gazi danes ni več videti, kje se je uničevanje začelo in kje končalo. Več kot 80 odstotkov pobitih je umrlo doma oziroma v stanovanjih. Norveški diplomat in vodja Norveškega sveta za begunce Jan Egeland, ki je dolga leta delal na kriznih območjih v številnih krajih po svetu, je v Gazi videl več kot pred tem drugod ali več, kot si človek sploh lahko predstavlja v najbolj morbidni domišljiji. V ljudeh v Gazi je prepoznal absolutni brezup, ki ga sedaj podoživljajo tudi nedolžni ljudje v Libanonu.

Kot so pred nekaj dnevi pisali v Washington Postu, se Gaza spreminja v eno samo pokopališče, začenši z ljudmi in za življenje nujnimi ustanovami: domovi, bolnišnicami, šolami, zdravstvenimi klinikami, sakralnimi objekti, restavracijami itd. Najbolj mednarodno uveljavljeni raziskovalci tega pojava v človeški zgodovini, med njimi tudi izraelski, ne dvomijo o genocidu; poleg tega je ta obtožba na dnevnem redu najmanj dveh mednarodno legitimnih sodišč. In kar je paradoksalno, namero, ki je ključna pri dokazovanju genocida, potrjujejo sami njegovi politični izvrševalci in tisti, ki jih pri tem oskrbujejo z denarjem in orožjem.

Zmagovalec ameriških volitev Trump je te dni Netanjahuju sporočil, naj do konca leta, preden bo sam začel mandat, »naredi vse, kar mora, da konča svoje delo« na Bližnjem vzhodu. V bistvu pošilja podobno sporočilo tudi svojima avtokratskima kolegoma Putinu in Orbánu,  prvemu v zvezi z nadaljevanjem vojne v Ukrajini in drugemu, ki sanja o nekdanji veliki Madžarski. Medtem skrajni ministri v Netanjahujevi vladi, opogumljeni s Trumpovo zmago, za prihodnje leto napovedujejo priključitev Zahodnega brega in širjenje svoje države, merijo pa tudi na Libanon. Za ZDA lahko rečemo, da skupaj z Evropo (EU) prej neposredno kot posredno materialno in vojaško sodelujejo pri izvrševanju genocida nad Palestinci z namenom, da nastane veliki Izrael, česar zgodovina in z njo povezana KRIVDA ne bosta mogli nikoli izbrisati. Evropo in še posebej Nemčijo vznemirja krivda zaradi genocida nad Judi, vendar tokrat podpirata podobni barbarski zločin nad Palestinci.

Politični botri nacističnega genocida nad Judi, posebej pa njihovi zagovorniki so po izvršenem dejanju poskušali prikriti to namero s tem, da so jo sporočali v bolj ali manj šifriranih ali tajnih sporočilih. Izraelski politiki so v tem pogledu odkriti, njihova vojska ima nalogo, da »dokončno reši« palestinsko vprašanje. Izraelska veleposlanica v Veliki Britaniji Cipi Hotoveli je že pred pol leta priznala, da ima Izrael namen porušiti vsa poslopja v Gazi. Na izraelski spletni strani na družbenem omrežju X preberemo, »da v Gazi ni nedolžnih civilistov«, kar pomeni nadaljevanje množičnega pomora vsega civilnega prebivalstva.

Verjetno se danes vsi sprašujemo, kako je mogoče, da je človečnost ponovno – kot že tolikokrat v dosedanji zgodovini – zatajila v zameno za pohlep, pridobivanje dobičkov in širjenje ozemlja, zaradi česar se danes s prelito krvjo nedolžnih žensk, otrok in drugih napajajo vojaška industrija in avtoritarni voditelji. Grški traged Evripid, ki je vedel, da se take stvari ne izidejo dobro niti za povzročitelje, je ponudil še drugo, globljo razlago, da »bogovi tiste, ki jih hočejo uničiti, najprej naredijo za nore«. Kriki in prelita kri na Bližnjem vzhodu Izrael vedno bolj izolirajo od sveta in državo spreminjajo v parija. To pa je daleč od tistih sanj in obljub iz časa ob nastanku Izraela pred slabimi osmimi desetletji.