Je ogorčenje ljudi upravičeno ali pa je zanj kriva sistemska politična propaganda?

Živimo v času besa, jeze, sovraštva, ogorčenja, nepotrpežljivosti, frustracije, strahu. Živimo v času, ko prihodnost ne obeta ravno veliko, v času, ko si politika ne želi, ne zmore ali pač ne zna ponuditi zgodbe, ki bi prepričala volivce. Vlada Roberta Goloba je značilen primer. Večina vladajočih strank nato izgublja na volitvah, praviloma jih zamenjajo populisti, radikalni desničarji, ki so se na oblast zavihteli s kritiko vladajočih, vendar nimajo pozitivnih zgodb in dobre politike ne znajo voditi. Izvoli jih elektorat, ljudje, ki bi radi živeli bolje, ki volijo s čustvi, z ogorčenjem in razočaranjem. Tako je v ZDA, tako je v EU.

Preden pridemo do vprašanja čustev v politiki in vzrokov za jezo, začnimo z manjšim odklonom, ki pojasni, kako deluje sistem ogorčenja. Sredi minulega tedna se je zavrtela bizarna zgodba. V naselju Leskovec pri Krškem se je kulturno društvo namenilo organizirati prireditev »Martinovanje po starih in novih šegah«. Na prireditvi naj bi, kot se spodobi, nastopil lokalni župnik, ki bi blagoslovil mošt, vse skupaj pa naj bi potekalo v prostorih javne osnovne šole. Ne prvič, prireditev so prej izvedli že nekajkrat, a prejšnji teden z blagoslovom ni bilo nič. Kulturno društvo je prireditev odpovedalo. Razlog je bil »napad« poslanke Svobode in občinske svetnice Tamare Vonta, pa tudi »politično obračunavanje«, ki naj bi si ga privoščila nekdanja ministrica Emilija Stojmenova Duh. Društvo je v sporočilu za javnost zapisalo: »Namesto pohval za ohranjanje slovenske tradicije in razvoja kulture v domačem kraju smo dobili nož v hrbet in to od lokalnih veljakov.« V resnici sta političarki le podvomili o tem, ali je primerno, da takšna prireditev poteka v šoli. Njun dvom je kakopak upravičen.

Prvič zaradi alkohola. Morda je martinovanje res predstavitev šeg in navad, a v šoli bi, vsaj tako izhaja iz fotografij minulih let, obiskovalci pokušali vino. To počno po drugih martinovanjih, vendar zakon o omejevanju alkohola določa, da sta prepovedani ponudba in prodaja alkoholnih pijač v objektih in pripadajočih zemljiščih, »kjer se opravlja dejavnost vzgoje, izobraževanja«. Druga težava je blagoslov.

Krovni zakon o šolstvu v členu, ki govori o avtonomiji šolskega prostora, izrecno prepoveduje konfesionalno dejavnost v javnih šolah. Blagoslov je kot organiziran verski obred natančno to, konfesionalna dejavnost. Verski rituali v javnih šolah v neposrednem ali simboličnem pomenu ustvarjajo vtis istovetenja religije z državo. Kar je v državi, kjer sta religija in država ločeni, ustavno nedopustno.

Ko je torej kulturno društvo prejšnji torek prireditev odpovedalo, se je pravi pogrom šele začel. Družbena omrežja so završala, završala je politika. »Jemljejo nam tradicijo! – »Sramota!« – »Nespoštovanje slovenske zgodovine!« – »Uničevanje slovenske kulture!« Poslanec NSi Aleksander Reberšek je posnel video, kjer trdi, da gre za napad na slovenske vrednote. Natančneje: »Na slovenskih šolah transspolniki predavajo o spremembah spola. Martinovanje, blagoslov vina, slovenska tradicija pa se meče iz šol. Politiki Svobode nimajo nobene pravice zatirati našega izročila, kulture in običajev. To so naši običaji, ki jih imamo radi in se bomo zanje vedno borili!« Video je v nekaj dneh dosegel skoraj 60.000 ogledov. Svoj pogled je razkril tudi župnik Matej Gnidovec. Na Facebookovi strani novomeške škofije je zapisal, da smo »kot slovenski narod očitno globoko padli glede spoštovanja temeljnih vrednot in spoštovanja verske svobode, in, kot se je pokazalo takoj po objavi izjave kulturnega društva, gre tukaj za popolnoma politični boj. Blagoslov domačega župnika je pristal na bojnem polju med prepričanji vladajoče politike in tradicionalnim slovenskim človekom.« Na eni strani je torej vlada, na drugi pa žlahtna tradicija, ki, to je treba priznati, domačinom nekaj pomeni.

Neskladje med uradnimi ideologijami in realnostjo, med ideali in stvarnostjo, je vse večje. Jeza ljudi je upravičena.

Majhen dogodek – prireditev je bila odpovedana, še preden se je zgodila, domnevamo, da so organizatorji vedeli, da se gibljejo na robu dovoljenega – je povzročil tako velike seizmične valove, da se je oglasil predsednik vlade Robert Golob, ki je obsodil sovražni govor. Kot češnja na vrhu torte se je konec tedna razširila še informacija, da je duhovnik v torek zvečer, torej v času najbolj žgočih razprav o smiselnosti martinovanja, blagoslovil tudi odprtje nove javne osnovne šole Frana Albrehta v Kamniku. Ravnateljici Moniki Glücks Donko in županu Mateju Slaparju (NSi) se kaj takega ni zdelo nič spornega, saj gre, znova, »za običaj in tradicijo«. Matej Tonin pa je ob izraženih dvomih, ali gre za kršitev zakonodaje, zapisal, da se »boj proti vsemu, ki samo nakazuje na našo vero, kulturo in tradicijo, nadaljuje«. Na odprtju kamniške šole je kot slavnostna govornica sodelovala tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar, vendar vprašanja o dopustnosti blagoslova v javi šoli ni želela vsebinsko komentirati. Nenavadno, saj je tudi pravnica.

Zakaj ogorčenje in jeza?

Ustavimo se za hip. Če bi se to ogorčenje zaradi blagoslovov zgodilo enkrat ali dvakrat, bi lahko vse skupaj uvrstili v časopisno rubriko »Naši kraji in ljudje«. Vendar je martinovanje v šoli le en dogodek v dolgem nizu zgražanj in ogorčenj, ki so preplavila slovensko družbo. Podobni žgoči odzivi so se zgodili zaradi omrežnin, podobno je bilo s poskusom prepovedi prodaje električnih bojlerjev, z omejevanjem ogrevanja na trda goriva, s pravico do odklopa, z novim načinom evidentiranja na delovnem mestu, z višjo obdavčitvijo normirancev, s plahimi poskusi uvajanja nepremičninskega davka, z uvajanjem prispevka za dolgotrajno oskrbo, z omejevanjem oddajanja nepremičnin za kratkoročni najem, z uredbo o omejevanju hrupa … Skoraj vse, česar se loti ta vlada, je pospremljeno z ogorčenjem.

Ne zagovarjamo vlade in njenega premiera – včasih se zdi, da Robert Golob plava nad oblaki in ne razume, kaj se dogaja pod njimi –, a ogorčenje tako velikega števila ljudi je tolikšno, da ne moremo zgolj zamahniti z roko in reči, da sta za vse krivi nespretna vlada in spretnejša opozicija. Kdor ne verjame, naj obišče shode, ki jih prireja Pavel Rupar. Shodov se udeležujejo starejši ljudje, mnogokateri imajo nizke pokojnine, vodi jih človek strupenega jezika, ki poziva k nasilju. Udeleženci shodov mu navdušeno prikimavajo.

Za tako velikim ogorčenjem se skriva več kot politična predstava. Skrivajo se frustracije, skrivata se strah, demagogija. Jeza je, prosto po psihoanalitiku Jacquesu Lacanu, čustvo, ki se sproži tedaj, ko ne pride do pričakovanega ustrezanja simbolnega reda realnosti. Jeza se torej pojavi, ko »majhni zamaški ne zamašijo majhnih lukenj«, ko svet ni takšen, kakršen se dela, da je. »Danes so razlogi za jezo predvsem socialni,« pravi sociolog Gorazd Kovačič z ljubljanske filozofske fakultete. »Del prebivalstva ocenjuje, da s svojimi dohodki živi težko in da gredo dobrobiti gospodarske rasti mimo njih. Ta občutek nemoči dodatno stopnjujejo populisti, prek klasičnih in socialnih medijev. Poleg tega da za socialne stiske krivijo vlado, ustvarjajo grešne kozle. Pri tem znajo iz muhe narediti slona.«

Politika in čustva

Naj nemudoma v isti sapi zapišemo, da čustva v politiki niso le nekaj slabega ali dobrega. Nekdanji predsednik ZDA Barack Obama je zmagal z gesli o upanju, podobno, kot je Donald Trump ljudi prepričal s širjenjem jeze in sovraštva. Oboje je delovalo. Oboje je bilo učinkovito.

»V antiki se je začel trend, ki ima danes še neko veljavo, da je treba čustva obvladovati, saj sicer enostavno preglasijo racionalni del duše. Vse od Platona in stoikov dalje so bila čustva v politiki dojeta negativno, kot nekaj, kar si izobražen in kultiviran državljan – moškega spola seveda – ne sme dovoliti, da ga prevzame. Čustva so bila dojeta kot nekaj feminilnega, česar si pravi moški ne sme dopustiti. Danes je drugače, ženski in tudi moški stereotipi so se spremenili, čustva se navsezadnje tržijo in komodificirajo,« razmišlja Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Konkretneje, če je moški jezen, je to neka vrlina, če je jezna ženska, je histerična. Ženska je upoštevana le, ko je žrtev, ko joče.

Jeza in ogorčenje sta sestavni del naših življenj in nista povezana s takšnim ali drugačnim ideološkim stališčem.

Jeza je nekaj, okoli česar se gradi civilizacija, pojavi se že v prvem stavku Homerjeve Iliade. Nemški filozof Peter Sloterdijk v svojem delu Srd in čas zagovarja idejo, da je prav srd osrednja gonilna moč političnega spreminjanja in preobrazbe. Na eno ali na drugo stran, nazaj ali naprej, na levo ali desno. Jeza, tako Sloterdijk, je odigrala ključno vlogo pri revolucionarnih gibanjih.

Tudi Boris Vezjak, predavatelj na mariborski filozofski fakulteti, o čustvih v politiki razmišlja podobno. Zanj je jeza »eno osrednjih in najmočnejših čustev v politični propagandi, saj nosi v sebi neizmeren mobilizacijski potencial. Sam populizem je utemeljen na gesti aktivacije jezne množice proti elitam.« Ne eni strani smo torej »mi«, na drugi »oni«, in ti »oni« so tisti, na katere moramo biti jezni. »Politična patologija sovraštva, vse od rasizma, ksenofobije, nestrpnosti in nasilja, se nesporno artikulira tudi okoli jeze in zavidanja tem ’onim’, ne zgolj okoli strahu.« Ti drugi so lahko begunci, geji in lezbijke, muslimani, predvsem pa politiki, politične elite, ki naj bi v imenu ljudstva vladale mimo njega.

To veliko neskladje med pričakovanji volivcev in obnašanjem vladajočih je pred leti dobro zaznal Janez Janša. Po eni strani je začel načrtno uporabljati sintagmo »drugorazredni«, torej navadni, nič hudega sluteči posamezniki, po drugi strani pa frazo »tranzicijska elita«, ki preproste, bogaboječe ljudi izkorišča. To, da je Janša del iste politične elite, je mnogim vseeno, uspešno je prevzel vlogo žrtve. Janševa retorika je podobna tisti, s katero je volivce v ZDA prepričal Donald Trump. Trump je bogataš, del ekonomske elite, ki ne plačuje davkov in kopiči bogastvo, ki uživa v moči in nasilju nad šibkimi. Nastopil je torej proti elitam, proti »notranjim sovražnikom«, proti, kot rečemo na Slovenskem, »globoki državi«. Ogorčene množice so mu verjele, četudi bi moral preganjati samega sebe.

Od množic ni pričakovati veliko modrosti, množice so najmočnejše orodje politikov za dosego polarizacije in utrditev oblasti. Ali kot je dejal zgodovinar Oto Luthar, direktor ZRC SAZU: »Jeza in ogorčenje sta sestavni del naših življenj, ki nista povezani s takšnim ali drugačnim ideološkim stališčem. Vemo pa, da se lahko ta jeza preseli v množice. Kot je nekoč zapisal Gustav Le Bon, množice niso nikoli hrepenele po resnici, tisti pa, ki jim zna ponuditi iluzijo, postane njihov gospodar.« To je storil Trump in to želi s širjenjem ogorčenja (znova) storiti Janez Janša.

Jeza je eno osrednjih in najmočnejših čustev v politični propagandi, saj nosi v sebi neizmeren mobilizacijski potencial. Sam populizem je utemeljen na gesti aktivacije jezne množice proti elitam.

Ni pa vsako ogorčenje enako. Lahko ga razumemo kot nekaj pozitivnega ali kot nekaj negativnega. Ogorčenje evropskih kmetov nad zelenimi politikami se zdi z njihovega vidika upravičeno, vprašanje pa je, ali je izsiljen zastoj ukrepov nekaj dobrega za celotno družbo. In ali jih ne bi bilo smiselno uvajati drugače.

»S političnega vidika je marsikdaj tako, da si manipulativni politiki želijo iracionalnih ravnanj množic. Trump je verjetno navijal, da bi njegovi privrženci povzročili nerede na Kapitolu 6. januarja 2021 – in to so lahko storili samo, če se niso obvladovali. Njegove izjave in ravnanje so prispevali k eskalaciji nasilja, pomembno pa je vedeti, da si manipulativni politiki ne želijo zgolj jeze, ampak še bolj tega, da ta ne bo nadzorovana,« razmišlja Vezjak. Jeza pa je lahko, če jo uporabimo za motivacijo k ukrepanju, revoltu in družbenim spremembam, smiselna in konstruktivna. Francoski intelektualec, diplomat, borec za človekove pravice Stéphane Hessel je že davnega leta 2010 izdal tudi v slovenščino prevedeno knjigo Dvignite se! in v njej mlade pozval k nenasilnemu uporu zoper finančni kapitalizem. Knjiga je postala globalni bestseler. Hessel ni edini, ki je jezne in razočarane spodbujal k uporu. »Ameriška filozofinja Myisha Cherry v svoji knjigi Primer besa, zakaj je jeza bistvena v protirasisitičnem boju zagovarja tezo, da je jeza ključno čustvo, ki usmerja boj proti sistemskemu rasizmu in zatiranju, zaradi česar je pomemben psihološki motivator, da bi dosegli pravične družbene spremembe. Kadar imamo torej opraviti s političnim nasiljem in krivicami, se lahko bes izrazi tudi v boju za človekove pravice, ki si ga vsi želimo, zato je legitimno čustvo v odzivu na neenakopravnost in marginalizacijo,« trdi Boris Vezjak. Ni nujno, da se razočaranje in ogorčenje nad oblastjo sprevržeta v nasilje. Lahko se, kot so nas naučili kolesarski protesti, sprevrže v humor.

Neskladje

Vrnimo se k ogorčenju v Sloveniji, k neskladju med tistim, kar mislimo, da je prav, in svetom, kakršnega doživljamo. K neskladju med tistimi, ki se jim zdi blagoslov v šolah kršitev zakonodaje, in onimi, ki se jim zdi blagoslov lep dogodek. Morda se razlika med dojemanjem (in ogorčenjem), kaj je prav in kaj ni, najbolje vidi pri vprašanju, koga kdo podpira. Kamalo Harris so na volitvah podpirale ženske, pri čemer je Harrisovo podprlo več kot 90 odstotkov temnopoltih volivk, prepričljivo pa je zmagala med belimi ženskami. Po drugi strani so moški večinsko podprli Trumpa.

Pri nas je že najstnikom jasno, kdo je tisti, ki kuri jezo. Katere politične sile to počno. Na čelu njih je spretni manipulator Janez Janša, ki je po eni strani konstantno jezen, in to vsaj od trenutka, ko so ga ’vrgli iz Partije’, po drugi strani pa se je v tej jezi naučil uživati.

Podobne razlike imamo tudi v Sloveniji, na primer pri mladih. Rudi Klanjšek, sociolog, pa tudi avtor raziskav o mladini, pravi, da se je v Sloveniji nakazal trend, da se fantje selijo na desnico, dekleta pa na levico, da se razlike med njimi, med njihovimi stališči in prepričanji, povečujejo. Za konsenz je potrebna skupna izkušnja, skupen tok informacij, ki ga je vedno manj. Tudi ti različni pogledi, neskladje in delitev, prinašajo jezo, ogorčenje in frustracije. »Fantje vse bolj zavračajo nekatere prvine liberalnega progresivizma, drži pa tudi, da so se dekleta ’radikalizirala’ v smeri njegovega večjega podpiranja. Oboji so prepričani, da se borijo proti establišmentu – fantje proti establišmentu ’liberalnih globalistov’, dekleta proti establišmentu ’konservativnega patriarhata’.« Med razlogi za te pojave so pluralizem, odprtost družbe, prosti trg idej in življenjskih vzorcev. Kot opozarja Klanjšek, pluralizem vodi v razpad skupnega, kar pomeni, da se ljudje vedno manj slišijo in postajajo bolj nestrpni in jezni. Rezultat je polarizacija, hkrati obe strani druga drugi očitati radikalnost. To se pojavlja povsod, ne samo v Sloveniji. »Za levičarje je SDS radikalna desnica, za neofašiste pa je SDS izdajalska stranka, ki jo vodi liberalno-židovski lobi. Za desničarje je Levica marksistično leglo, za marksiste je Levica poburžoazena meščanska stranka, ki je izdala svoje volilno telo.«

Zgolj za medklic, za opombo pod črto. Priseganje na tradicijo, na šege in navade, na stare dobre čase, je prevara, kot je prevara tudi slogan »Make America great again«. Dobri stari časi niso nikoli obstajali, dobra stara Amerika je bila država kukluksklana. Oto Luthar opozarja, da »ljudje krilatico o starih dobrih časih povezujejo s časom, ko so bili mladi. Kar smo presenečeni ugotavljali v naših raziskavah o preganjanih v drugi svetovni vojni. V zadnjem času na primeru internacije Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Kljub izjemno težkim razmeram, kljub smrti okoli njih, so se spomnili svoje mladostne trme in želje po preživetju. Na podoben način celo volivci SDS s čudno nostalgijo govorijo o Jugoslaviji, češ: ni bilo političnih pravic, izbire, denarja, a je bilo vseeno ’fajn’.« Prav na to stavi populizem, na glorificiranje preteklosti, gre za serijsko potlačevanje ameriških zločinov doma in po svetu, od suženjstva, ameriške državljanske vojne pa do vojne v Vietnamu. »Pri nas je sicer že najstnikom jasno, kdo je tisti, ki kuri jezo. Katere politične sile to počno. Na čelu njih je spretni manipulator Janez Janša, ki ga v tem pogledu določa, usmerja, vodi vsaj dvoje: prvič, po eni strani je konstantno jezen, in to vsaj od trenutka, ko so ga ’vrgli iz Partije’, po drugi strani pa se je v tej jezi naučil uživati. In tudi zato je za spoznanje bolj avtentičen in prepričljiv. Enako kot Donald Trump, le da se ni nikoli pretvarjal, da je nekdo drug.«

Demagogija

V ta svet negotovosti in razlik vstopajo različni interesi. Popolnoma jasno je, da so podnebne spremembe največji izziv današnjega časa. Podnebne spremembe zahtevajo skupen odgovor, odrekanje, spremembe življenjskega sloga, konsenz, kako vse to storiti. A v svetu tolikšnih razlik se ljudje, tisti na Zahodu, ne bodo odpovedali privilegijem. Nasprotno, jezni bodo, če jim bo kdo zapovedal, kako varčneje uporabljati elektriko ali kako ogrevati stanovanjsko hišo.

»Ena od tarč desnih populistov je zeleni prehod. Prestrukturiranje energetike zahteva ogromna vlaganja, skupaj z zmanjšanjem materialne potrošnje pa prilagoditev našega načina življenja. Oboje pomeni strošek. Desni populisti ljudem ponujajo nojevsko ’rešitev’: če zavrnemo zeleni prehod, ne boste imeli stroškov z njim,« razmišlja Gorazd Kovačič. »Dolgoročno usmerjena vladna politika bi morala pravočasno sprožiti socialni dialog in doseči družbeni dogovor o vseh vidikih zelenega prehoda in o porazdelitvi njegovih bremen, vključno s tem, kako pomagati tistim, ki jih ne bodo mogli nositi sami. Vendar socialni dialog že dolgo šepa, pri nas še zlasti zato, ker ga blokirajo delodajalska združenja, vlade pa so strateško šibke.« Kar bi lahko bil tudi eden izmed glavnih razlogov za uspeh populistične demagogije, ki so ji blizu kapitalska združenja, ki si obetajo kratkoročne prihranke zaradi odlaganja zelenega prehoda. »Take koalicije so politično vse vplivnejše, saj z denarjem in demagogijo vplivajo na javno mnenje. Končni učinek je ohranjanje družbene ureditve, ki povzroča nemoč in jezo.«

Kljub demagogiji, delitvam, manipulacijam, zavajanju in lažem, ki jih tod okoli trosi opozicija, in kljub vladi in premieru, ki se v tej situaciji ne znajde, s svojimi odločitvami jo še poslabšuje, so ljudje upravičeno razočarani, ogorčeni in jezni. Politika to nezadovoljstvo le podžiga, neskladje med tem, kar se dogaja, in tem, kar se o tem pove, je ogromno.

Koalicije med populistično demagogijo in kapitalskimi združenji so politično vse vplivnejše, saj z denarjem in demagogijo vplivajo na javno mnenje.

»Nenehno ostajamo osupli, brez besed, brez komentarja na vsakodnevno dogajanje,« pravi Peter Klepec. »To ne meri samo na dostojnost dnevne politike, obscenost, krutost, nasilje, brutalnost, ki prežemajo vse medije. Gre za nepričakovano, šokantno, grozljivo razsežnost tega, kam gre ta svet.« Današnji čas se preliva iz krize v krizo, hkrati ne vemo, kaj nas čaka jutri, morda boljši svet, verjetnejše nove krize ali vojna. »Nekateri govorijo o polikrizi, drugi o grozečem propadu zahodne civilizacije. Priča smo nepričakovanim negativnim dogodkom – teroristični napadi 11. septembra 2001, vojna proti terorizmu, ekonomska kriza 2008, podnebna kriza, migrantska kriza, kriza demokracije in demokratičnih institucij, pandemija, vojni v Ukrajini in Gazi.«

Pred dobrima dvema desetletjema je bilo tukaj, v Sloveniji, nekako jasno, kam želimo priti, kaj je velika zgodba, torej vstop v EU, morda v Nato, želeli smo postati člani razvitega sveta. Danes se razviti svet kaže »za iluzijo, saj je v njem vse več neenakosti in tistega, kar z njim ni združljivo, od avtoritarnih in skrajnih politik do dvojnih standardov in razpada sistema. EU ni ’raj na zemlji’, ni ideal, ki mu je treba slediti, pač pa čudna združba, kjer se problemi, protislovja in antagonizmi kopičijo. Vzpon novih populizmov bi morali razumeti tudi kot izhajajoč iz razkoraka med simbolnim in realnim.« Vsega tega ljudje niso pričakovali, vse to ljudi mori. »Razkorak med uradnimi ideologijami in realnostjo, razkorak med ideali in stvarnostjo, je vse večji. Jeza ljudi je upravičena. Kajti neenakosti se povečujejo, srednji razred izginja, mlada generacija vse težje prihaja do zaposlitve in do stanovanja, starejša generacija se srečuje z razpadajočim zdravstvenim in pokojninskim sistemom. Današnji zgodovinski trenutek, čas, v katerem živimo, je poseben in to se kaže tudi kot vse večja zaskrbljenost, tesnoba in groza pred tem, kar se dogaja, kar pa se vidi v vse večjem javnem izkazovanju čustev – predvsem besa, gneva, srda, sovraštva in jeze.« Čustev, ki jih podpihuje in izkorišča politika. Tudi tako, da kršenje ustavnih in zakonskih zapovedi o laičnosti šolskega prostora enači s kulturno vojno.

Vedeti je treba še nekaj. Boris Vezjak opozarja, da »propaganda vedno izkorišča kolektivno jezo in nihče tega ne počne učinkoviteje kot mogočen propagandni stroj fašizma«. Smo na točki preloma, le malo manjka, da bodo ogorčenje državljanov prevzele neke druge sile. Vlada bi se morala ustaviti in resno razmisliti, kako naprej. Jeze množic ni težko izkoristiti.