Kako na ogorčenje in jezo vplivajo družbena omrežja?

Ena od interpretacij, zakaj je med mladimi moškimi v ZDA toliko podpornikov Donalda Trumpa, gotovo je podobno tudi v Sloveniji, je vprašanje družbenih omrežij. Britanski Guardian je opozoril, da so republikanci prevzeli večino spletnega prostora, od podkastov, Youtuba do družbenih medijev. Podobno je v Sloveniji, desnica je s svojimi vsebinami na spletu vplivnejša kot levica. Izvolitev Zale Tomašič v parlament EU je eden od dokazov za to trditev. Je res, da družbeni mediji radikalizirajo posameznike? So ti krivi za širjenje ogorčenja in polarizacijo?

Eva Vrtačič je docentka na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, soustanoviteljica inštituta Danes je nov dan. Med drugimi se ukvarja z digitalnimi kulturami in družbenimi mediji. Opozarja, da je veliko vsebin na spletu narejenih, umetno fabriciranih, veliko je propagandnih izdelkov, katerih cilj je vplivanje na javno mnenje. »To je simulacija. Spomnite se na brexit. Kampanja ’Leave’ se je začela kot astroturfing, množice jeznih, navadnih ljudi so bile na začetku prej duh kot karkoli drugega, vendar so kmalu postale resnične. Meja med resničnim in fikcijskim je padla.«

Vprašanje je torej, ali so ljudje jezni sami na sebi ali pa so jezni zato, ker jim politični marketing meče bombice. »Janševe objave na omrežju X so mala šola politične propagande. Hkrati družbena omrežja omogočajo targetiranje javnosti. Tudi če niso sponzorirana, se praviloma širijo predvsem znotraj mnenjskih mehurčkov: razpečujejo jih že prepričani, kar utrjuje polarizacijo.«

Natančno tukaj se skriva največja perfidnost, prevara družbenih medijev. Ko jih ljudje uporabljajo, ne razmišljajo o tem, da je njihov vir novic prefiltriran in pristranski, saj je algoritemsko urejen tako, da se prikazujejo stvari, ki naj bi jim bile bližje. »Nagovorijo nas seveda predvsem tiste, ki vzbujajo močna čustva. Nam se zdi, da svobodno in avtonomno izbiramo, katere vsebine bomo konzumirali, vendar je že sam nabor objav, ki se nam prikazujejo na družbenih medijih, prilagojen našim vzorcem obnašanja na internetu. Tudi v tem primeru lepo vidimo, da ideologija najbolje deluje tako, da je nevidna.«

Živimo v dobi, ki ljubi skrajnosti, živimo v dobi, kjer se je razširila kultura izključevanja in zavračanja tistega, s čimer se ne strinjamo, kar je kljub dobrim namenom problematično. Zakaj? »Tovrstno obnašanja reducira kompleksne situacije na kratke krike ogorčenja na družbenih medijih. Ne zmore videti onkraj binarnega, onkraj dvojic prav in narobe, za in proti, podpiram in zavračam. Jeza, škandal, zgražanje poganjajo viralnost vsebin, kar prinaša dobiček. V tem smislu ’cancel culture’ komodificira moralo, spreminja jo v spektakel, ki ne seže dlje od performansa, od uprizarjanja morale.« Kaj to pomeni? »Na obeh straneh jezno izražamo ogorčenje. Ko smo izrazili svoje velecenjeno mnenje na družbenih medijih, mislimo, da je posel opravljen. Ni več potrebe po poglobljeni refleksiji, preizpraševanju sistemov zatiranja, strukturne neenakosti. Družbeni mediji so čudoviti za vzdrževanje statusa quo, mirijo nas, da smo nekaj storili, ker smo delili to ali ono objavo, v bistvu pa participiramo v povratni zanki, ki reproducira sistem – in občutek imamo, da nam prav ta participacija daje odvezo.«

Morda se res počutimo bolje, a smo hkrati zaradi nemoči vedno bolj frustrirani, ogorčeni in jezni.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>