Vrnjena pravica

Ženski lobi Slovenije pozdravlja prvo vsebinsko odločitev Ustavnega sodišča, da je bila zakonska ureditev, ki je samskim in istospolnim ženskam odrekla pravico do oploditve z biomedicisko pomočjo, neustavna. Trajalo je 23 let, da bo demokratična Slovenija vzpostavila pravico, ki smo si jo ženske izborile še v socializmu, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in jo nato izgubile z referendumom 2001. Ta referendum se sploh ne bi smel zgoditi, saj je o pridobljeni pravici manjšine odločala večina. To večino je takrat predstavljala manj kot četrtina volilnega telesa. Ta skupina volilk in volilcev je odločila, da samskim in istospolnim ženskam ta pravica ne pripada več.

Sledilo je več poskusov strank leve in liberalne sredine, da bi se ustavno sodišče vsebinsko izreklo o ustavnosti referendumske odločitve. Vsi ti poskusi so bili zavrnjeni iz procesnih, formalnih razlogov, poslanke in poslanci, ki so trdili, da podpirajo spremembo, in so dejansko imeli potrebno večino, pa tudi niso zbrali poguma, da bi sami sprejeli spremembo tega zakona in krivico popravili, čeprav bi to lahko storili, če bi bili pri glasovanju enotni.

Končno pa so se stvari po zaslugi ustavnega sodišča premaknile. Ta odločitev za ustavne sodnike in sodnice ni bila lahka, niti samoumevna, zato je toliko bolj vredno, da so jo zmogli sprejeti. Želimo si, da bi se krivične zakonske določbe spremenile v najkrajšem možnem času in pričakujemo od DZ, da bo njegova večina glede tega vprašanja takoj prešla od obljub in napovedi k dejanjem.

Nauk te zgodbe je zelo poučen. Človekove pravice žensk je zelo težko izboriti. Ne borimo se samo z nazadnjaštvom, ki ga je najti v vseh strankah, ampak z globoko ukoreninjenimi, družbeno uveljavljenimi predstavami in predsodki, v tem primeru o tem, kako naj bo videti za otroke edino primerna in sprejemljiva družina, čeprav že dolgo živimo v družbi, kjer je mnogo vrst družin in vsaka med njimi je lahko odlična, povprečna ali usodno škodljiva za otroke.

Mnogo lažje je ženske pravice izgubiti, in najtežje jih je obnoviti.

Ceno plačujejo manj premožne ženske, ki si kot posameznice ne morejo izboriti nobene pravice, nimajo pa zvez, včasih tudi ne potrebnega znanja in nikoli dovolj denarja, da bi si jo kupile v bolj napredni tujini. Nikoli ne bomo izvedele_i, koliko je bilo teh samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah, ki jim je čas, ko bi bile biološko sposobne zanositi in roditi z biomedicinsko pomočjo, neusmiljeno in za vedno potekel.

Naše pravice lahko ženske uspešno pridobimo, ohranjamo, obnovimo, samo povezane v močno in enotno žensko gibanje, v sodelovanju z dosledno, napredno demokratično politiko, v kateri je dovolj poslank in poslancev, ki si resnično prizadevajo za enakost spolov in kjer se ustavno sodišče ne boji sprejemati pravičnih vsebinskih odločitev, za katere dobro ve, da jim del družbe ne bo ploskal. Zgodilo se je nekaj izjemnega, v časih, ko se zdi, da take vrste napredka ni več mogoče pričakovati. Dobro dene, da lahko tokrat občutimo ponos, da živimo v taki državi.